/ PETEK, 25. FEBRUAR
V torek zjutraj sem ob prebiranju e-mailov odprla povabilo k pisanju dnevnika, kjer naj bi predstavila projekt, deinstitucionalizacijo, težave, uspehe, sebe ... Ojoj! Ta prva beseda se že nekaj let zatika na strokovnem področju. Skozi glavo mi najprej šine misel: "Ma dobro, ki ste ta moment lih mene najdli za pisat dnevnik o vsem tem?" Prve izkušnje s pisanjem dnevnika imam, najbrž kot večina, že iz osnovne šole. Mogoče sem ga pisala kakšen teden ali dva, potem sem si premislila, saj se mi je zdelo skrajno noro, če bi kdo to prebiral. Poleg tega nisem našla zanj pravega skrivališča in ne prostora za pisanje, saj nas je skupaj odraščalo sedem otrok, šest bratov in jaz. No, takrat je bilo zame pisanje dnevnika bolj postranski problem. Bolj sem se ukvarjala s tem, kako uveljaviti svoj prav in prostor pod soncem, da sem to, kar sem. Moj največji zaveznik je bila mama. Še danes se z vsemi dobro razumem, zanimiva pa so naša druženja ob rojstnih dnevih, še posebno, ker nas še vedno povezuje oče, ki ima 94 let.
Povabilo k pisanju podelim z drugimi člani projektnega tima, nakar se dobro nasmejimo - kaj vse bi lahko omenila v tem dnevniku! To, da ni prav dobro vsega zapisati, sem že omenila, saj bodo za noro na koncu imeli mene, ki vztrajam pri nemogočem, čeprav je vse to mogoče. Ampak ker gre za izvajanje procesa deinstitucionalizacije, smo bili vsi za, da se "žrtvujem tudi za to". Projekt za preobrazbo zavoda Doma na Krasu izvajamo že dve leti, vzporedno sva z možem podrla in na novo sezidala hišo, kjer sva danes zjutraj pila prvo kavo in modrovala o vojni, ki se je začela včeraj v Ukrajini, o brutalnih dejanjih, ki se dogajajo, in o njihovih posledicah. O ljudeh, ki trpijo in ne vedo, kam gredo. A s temi skrbmi hitro zaključiva, sina mora namreč peljati na izposojo smučarske opreme, ker gre v šolo v naravi, hčerko pa bom zvečer z druženja devetošolcev pripeljala jaz.
V službi dan začnem z namestitvijo maske in vizirja, za tem pa na sestanek o nabavi opreme za stanovanjske skupine v okviru projekta. Končno dosežemo konsenz za javni razpis. Vsi bentimo nad dolgimi postopki. Če bo vse po sreči, bomo opremo lahko nabavljali šele poleti. Čas me je priganjal, saj so bile volitve za svet stanovalcev. Vmes me je večkrat poklicala Milka, ki je v rdeči coni, ker rabi nekaj finega za piti. Po e-mailu je prišlo še finančno poročilo, ki se ga bo danes obravnavalo na svetu zavoda. Vzamem si čas za branje do intervizije, s katero smo zaključili petek. Ko vsi odidejo iz pisarne, pokličem v rdečo cono Milko in ji odnesem pepsikolo.
Pokliče me sin in poroča, da je bil peš s psom in prijateljem v Štanjelu, in vpraša, ali lahko prijatelj danes spi pri nas. Še enkrat prelistam poročilo projekta. Iščem besede, s katerimi bi na kratko povedala čim več, vendar na tak način, da bi resnično razumeli kompleksnost teh vsebin. Težko je sprejemati vsakega posameznika takšnega, kot je, v vsem dobrem in slabem, težko je ostati človek s človekom človek in ga spoštovati v vseh razsežnostih. Saj ne vem, ali mi bo kdaj uspelo.
Sledile so tri mučne ure. O vsebini ne smem pisati, verjemite, da je tudi nočete slišati.
S hčerko sva domov prišli ob 22. uri. Z možem spijeva pol litra rebule in ocenjujeva, kako je postavil ploščice v spodnji kuhinji.
/ SOBOTA, 27. FEBRUAR
Želela sem si, da bi se malo naspala, ampak ti prosti dnevi prehitro minejo in jih, kot sem že omenila, pretopimo v delo pri hiši, saj še ni dokončana. Zjutraj sva spila kavico s sosedi. Brez dvoma je najbolj pereča tema vojna. Danes je pihalo, vendar je bil dan sončen. Ravno pravi za pranje in sušenje perila, kar je sicer rutina sobot. Kot je tudi sesanje, s čimer sem zaposlila otroka. Z možem sva preselila še nekaj pohištva, še vedno nimam omar za obleke. Kmalu bo treba kaj posaditi na vrtu.
Dopoldan me je poklicala Milka, še zmeraj je v rdeči coni. V zavodu živi že 34 let. Prišla je zelo mlada in nikoli več odšla. Njena doba bivanja je že tako dolga, da jo je včasih strah, da bo tam tudi umrla. Milka je enkratna borka proti sistemu, v katerega je bila porinjena, kot sama razloži. Z njim ne more živeti in ga sovraži. Povezani sva se že od nastopa moje službe in sva veliko stvari počeli skupaj, tudi tiste v smeri deinstitucionalizacije. Njen velik problem je, da ljudem ne zaupa, velikokrat vidi zaroto proti sebi, zato je zanjo rdeča cona še toliko hujša. Rada se pogovarja, da ji čas hitreje mine. Zaželela si je malo muzike, zavrtim ji pesem Sve će biti u redu skupine Psihomodopop. Nasmeji se besedilu, zahvali se za čas in že načrtuje, da se v ponedeljek vidiva.
Zvečer obiščem očeta. Pogovarjava se o vojni. Zelo je v skrbeh, kaj bo iz tega. Ne želi si, da bi doživel še eno. Pred desetimi leti nas je peljal po poti, ki jo je prestal v napadu na Trst. Izlet je na nas pustil velik vtis. Pustno soboto sva z možem okronala z obiskom pustne žurke. Živel pust!
/ NEDELJA, 28. FEBRUAR
Nedeljo pri nas jemljemo dobesedno: ne delamo, razen kar je nujnega. Čeprav moram priznati, da smo v času gradnje delali skoraj vsako. Danes je zadnji dan počitnic, zato se dogovorimo, da gremo na pico. Med jedjo kramljamo o šoli in o vojni. Otroka sta kar prestrašena, tudi jaz sem malo. Slabe novice se kar stopnjujejo, Putin grozi z jedrskimi konicami in nikakor se ne morem otresti občutka, da lahko to res naredi. Čas hitro mine in zvečer se umaknemo vsak v svoj prostor. Jaz se lotim načrtovanja za službo za ta teden in prebiranja e-mailov, pa tudi pisanja dnevnika še za včeraj in danes. In seveda razmišljam: zakaj že to počnem? V zavodu sem zaposlena že 25 let, od tega sem sedemnajst let vodila zunanje enote v Sežani in zadnji dve leti še enoto v Dutovljah. V letu 2003 smo preselili prve štiri stanovalce v Sežano in danes živi v skupnosti 52 ljudi. Spomini na leta, ko sem se zaposlila v zavodu, so lepi - ko jih povežem v prvi vrsti s svojo mladostjo, študijem in velikimi premiki k dezinstitucionalizaciji, kjer sem sodelovala. Stanovalci so želeli spremembe, zahtevali so, da se poiščejo nove oblike bivanja, z odprtim pismom vodstvu so si izborili, da se je glavni vhod zavoda odklenil in se lahko prosto gibljejo kot vsi državljani. Ja, to so bili časi! So pa spomini povezani tudi z žalostnimi zgodbami ljudi, ki so v zavodu živeli in preminili na nedostojanstven način, pozabljeni od vseh. Žalostno je tudi to, da se proces v zavodu odvija skoraj že dvajset let in se še vedno iščejo razlogi, zakaj je pomembno, da ljudje s težavami v duševnem zdravju, intelektualno ovirani, starejši, invalidi živijo v instituciji in ne morejo oziroma ne smejo živeti v skupnosti.
/ PONEDELJEK, 28. FEBRUAR
Ponedeljek je zame zmeraj najbolj dolg dan. Začeli smo s timskim sestankom in planom za cel teden. Predvsem se ukvarjamo s tem, kako naprej in katere so najpomembnejše naloge. Ugotavljamo, da moramo pospešeno nadaljevati ozaveščanje o procesu na vse načine. Sledil je sestanek glede postavljanja območnih mobilnih timov, njegove organizacije in vsebine. Še vedno ostaja veliko vprašanj odprtih. Le če bomo ostali dovolj povezani med seboj, s stanovalci, s svojci, z drugimi ustanovami, z različnimi strokami, s skupnostjo, z vsemi ljudmi, ki želijo izraziti svoje dvome, bomo uspeli na skupni poti proti cilju.
/ TOREK, 1. MAREC
Danes nisem bila v službi, ker sem imela pregled. Preostali dan izkoristim za preselitev posode in "vzpostavitvi" kuhinje. Okronam jo s cvrtjem krofov, saj je pustni torek. Ko se krofi cvrejo, razmišljam o začetkih procesa preobrazbe v zavodu.
Projekt, ki ga izvajamo v Domu na Krasu, smo skupaj z Inštitutom RS za socialno varstvo (IRSSV) začeli pripravljati že leta 2019. Kot odgovor na slabe življenjske razmere stanovalcev in slabe pogoje za zaposlene je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ponudilo zavodu projekt preobrazbe zavoda, ki je financiran iz sredstev ESS. Skoraj prepričana sem, da si delavci, ki so takrat povabili ministrico in varuha človekovih pravic, niso želeli takega izida, ampak so želeli zaposlitev dodatnega kadra ter večjo varnost in nadzor pri delu. Ministrstvo se je končno odločilo, da potisne naprej deinstitucionalizacijo, kar je bila strokovna poteza, z moje strokovne strani tudi pričakovana, nikoli pa vsi ne razmišljamo enako. To posebno poslanstvo izpeljave pilotnega projekta na tem področju na žalost dojema vsak po svoje, običajno glede na znanje in izkušnje, ki jih človek ima.
Ob taki ponudbi, ki je prišla iz države, se mi je zdelo, da sanjam. Deinstitucionalizacija je težko izgovorljiva beseda, še težje je razumljena. Tako težka, da je bilo nekaj časa v zavodu dobro in pričakovano, da je nisi niti omenil. In glej ga, zlomka, ravno ko začnemo izvajati ta edinstveni pilotni projekt, se pojavi covid.
/ SREDA, 2. MAREC
V projektni pisarni nas je dvanajst zaposlenih, pravijo nam Evropejci. Pričakovano. Radi odgovarjamo s sloganom Niste sami, Evropa je z vami. Med seboj se dobro razumemo, kadar potrebujemo mir za delo, si nadenemo slušalke. Tako smo se navadili, ker drugače ne gre. Pogrešam delo na terenu in stik s skupnostjo, vrata v zavod so zame še vedno zelo težka. Ne maram zaprtosti in življenja samo v eni stavbi. Ne morem se na to navaditi.
Med zaposlenimi jih je veliko na bolniški. Cenim njihov trud, da opravijo najnujnejše, skafandri so naporna tema za zaposlene in stanovalce. Verjamem, da s svojim delom želijo stanovalcem le najboljše, ne vem pa, ali bodo vsi spoznali, da se z deinstitucionalizacijo pogoji za delo bistveno izboljšajo. Še vedno smo mi in vi, kar ni dobro.
Milka je prišla iz rdeče cone. Preživela je boj sama s seboj. Šla sem na cigareto in se z Borisom spustila v debato glede odziva vaščanov iz Divače. Oba sva prepričana, da to ni razmišljanje prav vseh. Tudi on se seli tja. Pove, da mu je hudo, da se to dogaja, da ima tam teto. Pogovarjava se o stigmi, ki se je ne moreš otresti, ko enkrat duševno zboliš. Pravi, da bi v bistvu moral biti ponosen nase, ker se je rešil odvisnosti od trdih drog, ker pa je preteklo že toliko časa, se na to kar pozabi. Spominjal se je časov, ko je še živel zunaj in smo s prvo stanovanjsko skupino bili njegovi sosedje, takrat je bil še študent.
/ ČETRTEK, 3. MAREC
Pozna se, da sem v torek manjkala in jutri imam dopust. Hura! Pokrpala sem delo za nazaj in naprej. Še enkrat preberem svoj dnevnik in ugotavljam, da te dolge besede, zaradi katere ga tudi pišem, še nisem pojasnila, pa se mi zdi pomembno. Na kratko zelo težko, pa vendar lahko poskusim malo približati proces, kjer gre za preselitev stanovalcev iz zavoda v skupnost ob primerni podpori in s preoblikovanjem storitev v skupnostne službe. Ne gre le zato, da zgolj preselimo stanovalce v skupnost, temveč da jim storitve organiziramo tako, da jih podpremo tam, kjer pomoč potrebujejo. Življenje zunaj institucije naj bi bilo podobno čim bolj običajnemu življenju, ki ga vsi živimo, vsi tudi koristimo storitve v skupnosti. Pri tem gre za ohranjanje dostojanstva stanovalcev in za izboljšanje kvalitete njihovega življenja - vsak človek si jo zasluži ne glede na svojo oviranost, ki vpliva na njegovo življenje - in za ohranjanje spoštovanja človekovih pravic. Zelo pomembno je, da so uporabniki, zaposleni in skupnost vključeni v proces.
