/ PETEK, 5. JUNIJ
Smo sodobni nomadi. Vsak petek ali soboto hitim pakirat cunje in že drvimo v Ribnico, natančneje v mojo rojstno Hrovačo. Vsak konec tedna, leto za letom. Malo se zadnja leta umirja, pa vendar konce tedna preživljamo na podeželju. V krogu mojih domačih in mnogih prijateljev, ki so ostali v domačem kraju. Ko smo s prijateljicami, pravim jim punce, študirale v Ljubljani, se mi je zdelo, da bomo vse ostale v naši mali prestolnici. Potem pa so si nekatere našle Ribničane, ki niti pomislili ne bi, da se preselijo v Ljubljano, tiste, ki so srce odprle zunaj domačih meja, pa so seveda na očetovih zemljicah zgradile lepe hišice in ostale blizu doma. Tako sem samo jaz "outsider". Tista, ki ob prihodu v Ribnico organizira skupno kavo, da ujamem vse vroče novice preteklih tednov. Lepo je imeti dolgoletne prijateljice. Fajn je občutek, da mnogo besed ni treba izgovoriti, pa vemo, kje smo, to so tiste vezi, poznanstva do korenin, punce, ki vedo vse o tvoji primarni družinski dinamiki, ki te sprejemajo, ne glede na voljo in energijo, ki jo deliš.
/ SOBOTA, 6. JUNIJ
Zjutraj najprej noro drvim v trgovino in potem s cunjo v roki sredi dnevne sobe nestrpno pričakujem našo praznično oddajo Male sive celice.
Vedno znova sem ponosna, ko oddaja zasije na ekranu. Pri kreativnem snovanju oddaje se mi zdi čarobno, ko jo pogledaš in se zaveš, da se mora "poklopiti" tisoč stvari, da kot celota izpade dobro. In tako navdušeno poslušam res dolg uvod voditelja Nika. "Ni povedal slabo":), pa potem že desetič vidim, kako sta Jasna in Pia zmontirali prispevke, pa koliko voščil je uspelo nabrati Juliji, pa kako super sta Emkej in "nadzornik" Ambrož spesnila himno MSC, pa da je režiserki Petri lepo uspelo ujeti trenutke časa. Da ne govorim, koliko dela je imela producentka Janina z vsemi temi baloni. Lepo je krmiliti med vsemi temi vsebinami in jih sestavljati v celoto.
Tako se moje sobotno jutro začne zelo praznično … V polni meri pa ga zabeli tudi praznovanje rojstnega dne babi Lojzke. In tako se nomadi selimo iz Ribnice v Kranj.
/ NEDELJA, 7. JUNIJ
Lepa energija Zdešarjeve družinice poskrbi, da noč preživimo v Kranju. Dopoldan se vidno utrujeni, a dobre volje že vozimo domov. Koončnooo! V glavi mi odzvanjajo besede moževe tete Mire, da se je družila z Božidarjem Jakcem, kako prijazen možak da je bil. Inspiracija zame, ja, družila bi se z umetniškimi dušami z drugačnimi pogledi, drugačnim načinom življenja, drugačno energijo, to vedno širi obzorja in razburja misli.
Nedeljsko popoldne preživim za računalnikom. Blaž (mož) se me usmili in poskrbi za fantička (Jon in Oskar), da pogledam zajeten kup filmov, oddaj Prix Jeunessa - festivala svetovne otroške in mladinske produkcije. Nekaj za inspiracijo. Malo pa tudi v premislek o tem, kje smo mi.
/ PONEDELJEK, 8. JUNIJ
Jutranji tič sem. No, tičica, če se izrazim bolj natančno. K temu me vzpodbuja moja Nina, kolegica, ki je prerasla v ljubo prijateljico. Imava skupne jutranje kave. Tega si ne dovolila vzeti, četudi je treba zaradi obilice dela še bolj zgodaj vstati. Naročiva podaljšan espresso, kaneva notri še malo vode in druženje je popolno. Ta jutra rešujejo svet. No, najin mali, a hkrati veliki svet. Predebatirava vse kadre, ki so bili v najinih oddajah, si nastavljava ogledalo, se izzivava, katera bo imela boljše ideje za televizijsko ustvarjanje, se skupaj zaljubljava, skupaj odpuščava, se skupaj jeziva. Še v času korone sva se družili, na razdalji, a vendar skupaj.
Večeri pri nas. Kavč, dekica, en fant na levo, drugi na desno in Pet prijateljev. Še dolgo bo tako, saj ima zbirka 21 delov mi pa smo šele pri dvojki. Blaž je v veliko pomoč pri bralnih projektih, ko vidi, da mi zmanjkuje glasu, nas on popelje v nadaljevanje zgodbe.
/ TOREK, 9. JUNIJ
A veš tisto, ko ti nekdo reče nekaj slabega, te prizadene in na koncu ugotoviš, da to izhaja iz njega. To je njegova stiska, rana, ti si bil samo v napačnem trenutku na napačnem mestu. Vedno znova se moram naučiti, da si to zavrtim v glavi, še preden mi pride do živega. Vedno znova si moram ponoviti, da je moja energija moja, njegova pa njegova. Uf, tako dobro to zveni na papirju, v teoriji, prav lepo se bere. No, resničnost pa je malo bolj kompleksna in te kdaj stane tudi noči. Ampak na koncu tudi to vijuga naše male sive celice.
Dan začini in nasmeje tek z Berni, še eno ljubo prijateljico, ki je vedno ob pravem času na pravem mestu. Še mini pripomba. Ob teku sem bila, kot že mnogokrat do sedaj, navdušena, kako super je ta naša Slovenija. Tečeš skorajda po središču mesta, pa te na polju pozdravijo visoka drevesa, krave, biki, ki se mirno pasejo. Res smo lahko hvaležni za to, kje smo se rodili. Vsi, ki imajo niti te naše družbe, države v svojih rokah, bi morali hoditi naokrog z odprtimi očmi in spoštovanjem.
/ SREDA, 10. JUNIJ
Danes delam od doma, moram veliko pisati in res potrebujem mir. Pijem kavo, že drugo v vrsti, poslušam Val 202, in se delam, da sem svobodna umetnica, ki sama gospodari s svojim časom. Počutim se kot kakšna Parižanka (malo pod vtisom knjige Vesne Milek Razpoložena za Pariz), ki ji ravnokar po radiu igra Ray Charles, meni pa črke letijo kar same od sebe. Dober občutek.
Žal me v tem zagonu in res dobrem elementu zmoti misel, da imam danes zapuščinsko obravnavo za mojim pokojnim očetom Ivanom. Ja, zelo ga pogrešam. Bil je človek, ki me je veliko naučil, mi veliko dal, predvsem srčnosti in hvaležnosti. Ja, bodimo hvaležni, vsak dan se zahvalimo za drobne stvari, ker za nazaj ničesar več ne moremo narediti, spremeniti. Vsak večer tako s fantoma, preden zaspita, ležem v posteljo in ju vprašam, kaj jima je bilo danes najlepše, kaj ju je morda prizadelo. Tu je prostor in čas za odpiranje marsikatere teme, ki drugače ne bi prišla na plan, zagotovo pa bi se podila po glavici in "natuhtala" veliko preveč idej, ki običajno ne rodijo nič dobrega. Res neprecenljivo je tole klepetanje, ko z zahvalo o lepih trenutkih tistega dne in z nasmehom na obrazu končaš večer.
/ ČETRTEK, 11. JUNIJ
Oskar: "Mami, a danes imamo žurko?"
Jaz: "Ja, danes imamo full house. Pridejo Tilen, Julijan, Gabrijel in Valentin. Morda se oglasita še Jurij in Izidor.
Blaž (mož): "Bom kupil lubenico velikanko."
Jon (8 let): "Mamiii, ti pa boš spekla palačinke!"
Oskar (5 let): "Jaz jih bom pojedel osem."
Se mi zdi, da čisto dobro še ne ve, koliko je osem, pa tudi poje jih ne toliko, samo fino se mu zdi, ko misli, da pozna številke.
Rada povabim Jonove in Oskarjeve prijateljčke k nam domov. Ne moti me, če se stanovanje spremeni v hrupno igrišče. Neprecenljivo se mi zdi, ko opazujem otroke, kako že pri rosnih letih vzpostavljajo hierarhijo, kako funkcionirajo odnosi, kdo je mnenjski vodja, kdo vodi, kdo sledi. Vedno se mi zdi, da skupinska dinamika lepo pokaže, kako imata fanta razvite socialne veščine. Rada poškilim, ali sta prijazna do prijateljev, ali vključujeta tiste, ki morda sami potrebujejo malo več časa, se znata postaviti zase, se umakneta v kot, če je to potrebno, vlečeta svoje igrače in jih nočeta deliti. Se mi zdi, da tako lažje izpilim nekatera vedenja, ki bi res želela, da jih fanta cenita. Če si česa želim, je to, da bi zrasla v srečna, poštena fanta, ki vidita tudi druge, ne samo sebe, kjer ni pomembno samo tekmovanje, zmaga, kjer vidiš, da tudi prijateljček potrebuje roko. Uf, sem se razpisala ...
In kako se je končal naš full house dan? Vsi fantje so prišli, še dodatni sosedovi, pa še Jasna iz Malih sivih celic. Lovljenje, activity, palačinke … Divje!
Najbolj me je navdušilo, da sem fante bolj za šalo kot zares povprašala, ali bi malo brali, saj naj bi v drugem razredu vsak dan sami brali deset minut. In Gabrijel prijavi, ali bi imeli Podmiznico. Seveda se mi je prižgala zelena luč in sem otroke vzpodbudila, da skupaj posnamemo branje knjige pod mizo. To smo namreč z družinico počeli ves čas izolacije. Vsak drugi dan smo posneli branje pravljice in ga objavili na družbenih omrežjih. S tem smo mamam za 15 minut omogočili, da so "odložile" otroke in imele vsaj nekaj trenutkov zase. Tako je tudi to popoldne po naključju nastala Podmiznica. Brali smo Atlas mitov, super knjigo o bogovih vsega sveta. Ko smo ugasnili kamero, so fantje zlezli na kavč in sami prebirali zgodbe.
In zvečer si rečeš: "Dober dan, tak za v dnevnik!"
