/ PETEK, 29. MAJ
Z Leonom sva vsak pri svojem oknu kukala, kdaj bosta Matic in Barbara pripeljala malega. Potem sva zdrvela po stopnicah, da ga prevzameva, ker se jima je mudilo naprej v Celje. Stroge ukrepe NIJZ smo v naši družini upoštevali prvih 14 dni karantene. Shajali smo se na trati pred hišo, potem pa je moral eden na stranišče, drugi je hotel biti previt, tretji je bil žejen in smo se omehčali. Še vedno pa smo pogrešali objeme.
Kako bi svojemu 87-letnemu očetu, ki sicer živi v isti hiši, a v drugem stanovanju, in vsak dan obeduje z nami, lahko odrekla še tisto malo družbe, kolikor mu je lahko nudimo? Ni šlo. Navodila NIJZ smo upoštevali po zdravi pameti, ja, tudi z vrečk moke sem nekaj časa brisala nevidno zalego.
Danes sva si torej privoščila pošteno porcijo Lenarta. Moja ljuba svakinja Jelka je, ko sem ji poslala kratek filmček, rekla: Lenart na dan odžene virus stran. Leon se je potem umaknil v samoto in spraševal učence preko telefona. Oba sva se strinjala, da bi morali učenci šolsko leto zaključiti na osnovi ocen, pridobljenih do začetka epidemije, a so odločevalci spet zaobšli mnenje učiteljev.
Kmalu sem ugotovila, da smo porabili zadnjo plenico. Hajdi v trgovino, vmes je treba hoditi po robniku, tako da se babe držiš samo za prst, treba je pozdraviti sosedovega labradorca, pomahati vrtnemu palčku, zlesti v breg po gozdne jagode in se končno zbasati v nakupovalni voziček. V trgovini sem bila prvič po karanteni, Lenart pa tudi, ker ga pametni starši ne jemljejo s seboj v trgovine. Ker je bilo zanj vse tako novo in mu je bila vožnja v rikverc všeč, sva trgovino preživela brez težav.
Popoldanska kava, branje časopisa (pametni telefoni ne šelestijo, ko "listaš" po straneh), pogovor s prijateljem - možem. Pravi, da danes zvečer ne bo šel na kolesarski protest. Oko ga po posegu še vedno boli. Raztrgana mrežnica, kapljice atropina, najina Živa pravi, da je zdaj ko David Bowie.
Danes smo protestirali proti ravnanju vlade petič. Pred leti smo družinsko hodili na proteste v Ljubljano, zdaj v Slovenj Gradec. Enostavno ne sprejemam uzurpacije oblasti, ki se jo gre Janša ob asistenci poniglavih politikantov priskledniških strank. Skrbi me ta njegova zloba, ki jo izraža skoraj vsak njegov tvit, to odkrito sovraštvo do drugače mislečih. Ko sem v ponedeljek pred bolnico v Mariboru čakala očeta, sem poslušala pogovor dveh neznancev, mlajših od mene, ki sta se pogovarjala o meni: "Prokleti lenuhi, živijo na račun države, delat naj grejo, kaj se majo za vozit s picikli. Mater, jaz bi jim tak …"
/ SOBOTA, 30. MAJ
Na mailu me čaka sporočilo knjižnice, naj dvignem rezervirane knjige. Naročanje knjig preko Cobissa je priročno. Meni pa je ljubše, če se sprehajam med policami, jemljem knjige v roke, prebiram odlomke recenzij, ugotavljam, ali me začetne vrstice nagovarjajo …
Peljeva se na Ravne, v najlepšo knjižnico na Koroškem. V starem gradu je knjižnica že dolgo, pred leti so jo prenovili in novi del se čudovito ujema s staro grajsko stavbo v prelepem parku. Peljeva se čez Kotlje, pokrajina je pomirjujoče lepa. Leon že po poti nazaj benti in se priduša, da zdaj bi pa res že bil čas, da se založniki in knjižničarji dogovorijo, kje na hrbtni strani knjige bo majhen prazen prostorček za knjižnične oznake in kodo. Koliko nas je, ki na skrivaj odlepimo nalepko, da bi prebrali, kaj je zapisano pod njo!?
Popoldne sva se pogovarjali z mamo. Nikoli se ne bo navadila bivanja v domu, vedno mi reče: saj jaz bi pa lahko bila doma. Včasih me to zaboli, ker je pač očitek, ki ga potem vedno znova tehtam sama pri sebi in me morajo drugi spomniti na to, da je mama težek bolnik, da potrebuje nenehno bližino nekoga, ki lahko pomaga. V slovenjegraškem domu so se virusu izognili, ker so zelo hitro zaščitili stanovalce. Kljub strogim ukrepom so naju s sestro spustili na kratek obisk še v času karantene. Odločili so se, da je duševno zdravje stanovalcev, ki zelo težko prenašajo osamo, enako pomembno kot fizično.
Sledim zapisom o tem, kaj se dogaja po posameznih domovih, in vem, o čem pišejo svojci, kadar se pritožujejo. Je pa tudi res, da stari ljudje niso vedno prijazni dedki in babice, znajo biti zelo zahtevni in nespoštljivi. Osebje pa je za vloženo delo podcenjeno plačano. Proti večeru sem že tretjič posejala peteršilj. To je edina rastlinica v vrtu, ki me ne mara. Že lani me ni marala.
/ NEDELJA, 31. MAJ
Zbudila sem se kot binkoštni volek. Spala sem najdlje od vseh. Pozen večer je moj čas. Knjigo vzamem v roke šele po deseti uri, ob polnoči si jo moram iztrgati iz rok, potem si nadenem slušalke in si rečem, samo malo … potem pa imajo nočni uredniki tako fajn muziko, da je ura naenkrat ena. Kdaj sem vstala?
Po dolgem času spet en pohod do Jedrti, to je ena luštna vas v smeri proti Dravogradu. Ob stari železniški progi, zdaj kolesarski, sem nabrala bezgovo cvetje, da sva ga z Leonom ocvrla in pohrustala skupaj z najboljšo solato z najinega vrta.
Popoldan je kljub oblakom posvetilo sonce – prišli so ta mladi. Prišli sta tudi ljubi dekleti, Desa in Urška. Rada vidim, da se naša hiša napolni z žensko energijo. Živeti z dvema moškima je lahko včasih naporno. Obvezen kofe, pregled tedenskega dogajanja, pogovor kar tako. Paše.
Potem se umaknem v zadnjo sobo k pisanju tega dnevnika, in ko se vrnem v dnevno, zagledam na ekranu Aleksandra Hemona, meni ljubega, v Ameriki živečega pisatelja, kako razlaga, kaj pomeni trumpizem za Ameriko. In Leon reče: to je, kot da bi poslušal analizo dogajanja pri nas. Boleče.
/ PONEDELJEK, 1. JUNIJ
Danes me je zbudil naš malček. "Baba" me imenuje in meni je všeč. Pri nas na Koroškem je bica bolj običajno, zato je Lenartova dalmatinska baba zabavna. Baba, poslušal, muzika, Adi (Smolar). Za še ne dveletnega otroka je zgovoren pobič. Dnevna soba se prelevi v igralnico, na tla nalepiva nekaj večjih listov, prinese voščenke, dan se lahko začne.
Ko sem lani decembra po 37 letih dala v šoli odpoved, sem to naredila tudi zato, da bom lahko čuvala prvega vnuka. Pa tudi - nisem več želela delovati v osnovnošolskem sistemu. To je bila najboljša odločitev v mojem življenju.
Zdaj nimam več časa za šolo. Sprašujejo me, ali mi ni žal, ali pogrešam šolsko delo. Ne, niti malo. Sem pa hvaležna, da živim v privilegiranem delu sveta in da spadam med Slovence, ki nimajo preživetvenih težav. Vem, da so se stiske velikega dela ljudi v moji domovini v času epidemije še pomnožile.
Popoldne sem šla k mami v dom. Pravzaprav sem šla stat pod balkon, njo pa so pripeljali k ograji. Govori tako tiho, da jo komaj slišim. Danes je kar dobra, vpraša me, ali vem, kaj so letošnji maturanti letos brali za esej. Takoj zatem se izgubi v svojem svetu, kjer jo skrbi za otroke, da ne bojo lačni, za moža, ker se slabo počuti, omeni lepo okolico doma … Potruditi se moram, da je pogovor kolikor toliko smiseln.
/ TOREK, 2. JUNIJ
Ob torkih se že nekaj mesecev vozim v Ljubljano na psihoterapijo. Depresija je skrita stalnica mojega življenja in ljudje, ki me poznajo zgolj na videz, me vprašujejo, ali je res potrebno, da sem na AD. Ja, bilo je potrebno, res pa je, da je problem, ko se želiš AD znebiti. Zdi se ti, da bo šlo, pa ne gre. Vožnja v Ljubljano mi večinoma povzroča stres. Kdor se dnevno vozi skozi Hudo luknjo do Arje vasi, ve, kaj mislim.
Dan za terapijo je dan za počitek.
/ SREDA, 3. JUNIJ
Po treh mesecih spet na gugalnici. Hej, kako uživa, ko ga poženem visoko v zrak. Z veseljem bi se pognala v nihanje, a so sedeži zame preozki, veriga prešibka. Kaj pa, če bi župani ob postavljanju igral mislili tudi na gugalnice za odrasle? Potem si z Lenartom privoščiva bosonog sprehod do bližnje kmetije. Navdušeno trga travo za konje, ki se sklanjajo čez ograjo.
Popoldne sem ob kavi prebrala, da sta Marko Kravos in Slavko Pregl predlagala za knjižnice pomoč po zgledu pomoči turizmu. Poskušam biti optimist, želim si, da uspe. Hkrati pa me zdajšnja ekipa na kulturnem ministrstvu spravlja v obup.
/ ČETRTEK, 4. JUNIJ
Misli mi že uhajajo k petkovemu protestu. Zahteve bo treba kmalu resneje artikulirati, zbadljive napise na protestniških plakatih prevesti v politične zahteve, te pa v korenite sistemske spremembe. Močno si želim, da bi te zajele zeleno. Naivna? Opažam, da se na protestih zbiramo raznoliki ljudje, sama sodim v starejšo generacijo, veliko je mladih, srednje generacije malo. Tako je vsaj v Slovenj Gradcu. Kljub temu da sem odraščala v Jugoslaviji, meni takrat ljubi domovini, se mi zdi uporaba njenih simbolov v tem času odveč. Nihče od nas si ne želi kakšne nove OF ali novih bojnih pesmi. Z nošenjem starih simbolov podčrtujemo delitve med nami. Nič nimam proti partizanskim simbolom, če jih ima na sebi veteran druge vojne, ampak kaj imajo ti znaki skupnega s tridesetletnikom?
