/ PETEK, 15. MAJ
Končuje se deveti teden koronašole. Učitelji prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja se prvič sestanemo v živo v šolski zbornici, ker nas v ponedeljek čaka povratek učencev v razrede. Razmišljam, kaj smo pravzaprav doživeli v preteklih dveh mesecih. Gotovo psihološki šok, ki ga ob kitajskih in nato italijanskih televizijskih podobah ni bilo enostavno obvladati. Pouk je bilo treba organizirati na daljavo in sprememba je bila velikanska. Koristilo mi je, da sem že v prejšnjih letih kar pogosto pouk podpirala z računalnikom in sem vedela, kaj učenci zmorejo, čeprav veljavna doktrina ni priporočala uporabe IKT v nižjih razredih. Znali smo že delati preproste animirane filme, naredili smo prve korake programiranja lego robotov, kot daleč najpomembnejša izkušnja pa se je izkazalo oblikovanje elektronskih listovnikov vsakega učenca z digitalnimi vsebinami. Slednje je bilo naše izhodišče pri organiziranju pouka na daljavo.
Najbolj me je skrbel prehod iz učnega okolja razreda, ki sem ga ob sodelovanju kolegic in učencev kreirala sama, v učno okolje doma, z zelo različno opremo in drugimi razmerami za učenje. Čeprav sem imela s starši učencev že prej pogoste in vsebinsko bogate stike, so me izjemno presenetili z odličnim sodelovanjem. Marsikatera tehnična rešitev in nekaj zahtevnih projektov je plod našega skupnega dela. Učenci so se na ta način lahko izkazali s svojimi idejami in vztrajnostjo in prepričana sem, da smo vsi skupaj lahko pozitivno presenečeni nad njihovo samostojnostjo in domiselnostjo.
/ SOBOTA, 16. MAJ
Naš razred se je dvakrat predstavil na Izodromu nacionalne televizije, kar je bila prijetna izkušnja, a nisem prepričana, da je javnost dobila čisto pravo predstavo o tem, kaj je pouk na daljavo. Le nekaj statistike: učni načrt sem preoblikovala v 181 interaktivnih sekvenc (štiri na dan), na katere se je 25 učencev odzvalo s 3446 dokazi o učenju, h katerim sem podala 2566 bolj ali manj obširnih povratnih informacij. V navezi je sodelovalo 39 domačih okolij. Učenci so se mi javljali že pred deveto zjutraj in vse do devetih zvečer. Tehnično nas je podpirala platforma Seesaw, vsako sredo pa smo se videli na Zoomovi konferenci. Imamo tudi svoj blog, virtualno galerijo na ArtSteps in glasbeno izvedbo na Videu Studiu. Za spomin na koronašolo smo s sodelovanjem vseh učencev in staršev posneli video Žabja svatba, ki na facebooku beleži že več tisoč ogledov.
/ NEDELJA, 17. MAJ
Oblikujem pripravo za naslednji dan, ko se učenci vrnejo v šolo. Obvezna je razdelitev razreda na dve skupini, kar bo olajšalo izpolnjevanje obširnih navodil in priporočil, a bo zmanjšana vloga razredne skupnosti, ki ji sama pripisujem velik pomen. Najzanimivejši ukrep je prepoved odnašanja učnih potrebščin domov, kar bo okrepilo t. i. samoregulacijo učencev. Posvetiti jim bo treba dodatno pozornost in jih podpreti v primerih, ko bi pri učenju "zaplavali v prazno". Starši bodo nenadoma "izven igre", tedne pred tem pa so otroka spremljali iz minute v minuto. Seveda bom skušala to premostiti z rednimi kontakti.
Imam nekaj časa, da se slišim s kolegicami iz moje mreže, ki seže k Vidi v Avstralijo, h Katji na Norveško, k Tatjani s celovške univerze, k Tonkici na Hrvaško pa k Leonidi in kolegicam, s katerimi sodelujem v razvojni nalogi zavoda za šolstvo Uvajanje formativnega spremljanja in inkluzivne paradigme. Stiki z njimi so mi izjemno dragoceni, saj drugje skoraj ni priložnosti za refleksijo oziroma kritično tehtanje pedagoške prakse.
Odgovorila sem Sofijini mami, ki je kritična do zahtevane socialne distance med učenci v razredu — globoko se strinjam, da je opravičljiva le fizična distanca, naredili pa bomo vse, da otroci ostanejo socialno povezani med seboj.
/ PONEDELJEK, 18. MAJ
"Prvi šolski dan": najprej smo vadili nove šolske rutine, ki jih narekujejo epidemiologi, in šlo nam je kar dobro od rok. Potem smo v strašno dolgi koloni, z obveznim razmikom, odkorakali v našo učilnico na prostem — v Mestni park. Tiana je najprej zaskrbelo, kdaj bo odmor. Med drugim smo imeli tudi uro športne vzgoje in se spomnili, da stari dobri gumitvist ustreza napotkom NIJZ.
Isabela je edina, ki je ostala doma, in nadaljujeva pouk na daljavo. Odlično se je vključila v učno dejavnost in se še posebej izkazala z opazovanjem ptic. Saj smo kaj podobnega prakticirali že kdaj prej, ko je učenec zaradi bolezni več dni ostal doma, a sedaj smo si pridobili veliko novih izkušenj, ki nam bodo še koristile.
Zvečer sem prebrala sporočilo mame, da je bila njena Eva ponosna, ker vsi sošolci pazijo na obnašanje, in da ji ni treba skrbeti za zdravje.
/ TOREK, 19. MAJ
Zaradi dežja smo ves dan v razredu. Škoda, ker ne moremo nadaljevati nekaterih naših projektov iz koronašole, ne smemo namreč uporabljati tablic in drugih vzajemnih didaktičnih učil. Glede tega me je presenetilo novo sporočilo WHO, da se virus morda sploh ne prenaša po površinah, ampak previdnost ni odveč.
Zvečer so objavili, da je umrla Aleksandra Kornhauser Frazer, avtorica programa Pamet je boljša kot žamet, s katerim sem se srečala kot mlada učiteljica v Tempusovem Začetnem naravoslovju. Sama je bila nekoč učiteljica, vodila je ljubljansko pedagoško akademijo in njeni pogledi na šolo so bili upoštevani marsikje po svetu, premalo pa v Sloveniji. Pametna in pokončna ženska.
/ SREDA, 20. MAJ
Obvezen jutranji pogovor z učenci smo posvetili občutju. Sestavili smo katalog občutkov. Namen je razvijanje besednjaka za izražanje čustev, ki jih zaradi razmer ne smemo pokazati z objemi, poljubi, božanjem ... Do petka bo ena razredna skupina drugi skušala z videom izraziti, da se imajo radi. S kolegicami pripravljamo izobraževalni program za KATIS o tem, kako z digitalnim pripovedništvom podpreti razvoj ustvarjalnih, odgovornih in spoštljivih otrok. Moji lanski učenci so o tem posneli serijo kratkih videov. V novih razmerah pa se je ta vidik življenja otrok še močno zaostril.
/ ČETRTEK, 21. MAJ
Mestni park je naša velika učilnica in pred leti smo že bili na tem, da bi štiri osnovne šole iz okolice parka vstopile v mednarodni projekt učenja v naravi, ki so ga v okviru Erasmusa koordinirali Francozi. Odtlej sistematično izrabljam to odlično priložnost za avtentični pouk.
Učenci dokumentirajo svoja opažanja in zapisujejo spoznanja ter s tem širijo in poglabljajo svoj portfolio učenja, ki je podlaga za formativno spremljanje napredka.
Ocenjevanje je vroča tema našega šolstva, ob kateri pridejo na dan protislovni pedagoški koncepti. Za nekatere šola stoji in pade z ocenjevanjem, in to ne tistim, ki učencu odpira rast, ampak jo zapečati. Slovenska šola ima problem z "Matejevim sindromom", ko tisti, ki imajo veliko, dobijo še več, drugi pa izgubijo še tisto malo, kar imajo. Devetletka je imela v načrtu, da bi prvo triado zavarovala pred to nevarnostjo, toda napadi na opisno ocenjevanje, ki je občutljivo za otrokova močna področja, so vse hujši. Po drugi strani pa starši odlagajo vpis v prvi razred, ker jih je strah, da otrok ne bo najbolje ocenjen. Spomnim se izjave mame iz afriškega begunskega taborišča o njeni največji želji, da bi lahko šli njeni otroci v šolo in se naučili skrbeti sami zase. Kako preprosto izražen smoter šole, ki tudi pri nas ne more biti nič drugačen.
Prvi teden obnovljenega šolskega dela je skoraj za nami in "razvojne učiteljice" se bomo po šoli dobile pri Jelki v Framu, da premeljemo, kaj vse je šola doživela v zadnjih treh mesecih. Na nekatere stvari bi lahko bili bolj pripravljeni, saj skrivnostni koronavirus ni edino, kar bi nas lahko pregnalo iz šol, ampak je spisek možnih katastrof žal precej daljši. Ne gre le za to, da moramo imeti in obvladati primernejšo tehnologijo, ampak moramo razviti tudi drugačne pedagoške koncepte, saj ne pomaga, če "skisano vino natočimo v nove steklenice". Izobraževalna tehnologija in pedagogika preprosto ne smeta več voziti po ločenih tirih, ampak morata druga drugo pogojevati in oplajati.
Komaj čakam, da se odprejo meje in lahko razseljeni hčeri prideta domov ter se vsi skupaj objamemo v upanju, da se nam koronavirus ne bo več zgodil.
