/ PETEK, 6. SEPTEMBER
Zbudim se pred budilko. Rada imam zgodnja jutra. Takrat imam čas zase. In seveda za obešanje in zlaganje perila, pregled reklam (plus listkov, na katere pišem, kaj moram kupiti), pospravljanje in da v miru spijem kapučino. Ampak to jutro je drugačno. V mislih preletim teden, ki je za mano – pismo, ki sta ga napisali bolnici, novinarji, intervjuji, polne ambulante, napake na linearnih pospeševalnikih … Ali sem naredila dovolj za naše bolnike? Ali sem znala predstaviti našo stisko?
Verjamem, da bo danes drugače. Ne morem si pomagati, da si ne bi naredila v mislih sledečega scenarija: pridem v službo in inženirji mi povejo, da danes mašine (linearni pospeševalnik) zagotovo ne bodo crknile. Pojma nimam, kako to vedo, ampak jim verjamem. Pričaka me mejl, kjer piše, da je razpis tik pred vrati in da naj sporočimo svoje želje. Po domače – kakšno mašino bi radi imeli. V mejlu je še pripis: glede na to, da ste tako dolgo delali na starih linearnih obsevalnikih, dobite zraven še enega novega. Za češnjo na vrhu torte imam še enostavno ambulanto – vsi bolniki so danes dobro in nimajo napredovanja bolezni.
Želite vedeti, kako se je dan v resnici odvil? Pridem v službo dobre volje. Rada hodim v službo. Zjutraj takoj pokličem glavno inženirko - obsevalniki delajo (v mislih kričim: tooo!), čeprav je bilo zadnjih 14 dni zares napornih. Od dvanajstih delovnih dni je eden od obsevalnikov osem dni stal zaradi odpravljanja napake. Vsak dan smo delali do večera.
Sem vedela, da bo danes drugače. Danes se bo začelo premikati na bolje. Dobro, to, da nisem dobila tako želenega mejla o razpisu za naše obsevalnike, lahko spregledam. Bom se pustila presenetiti v prihodnjih dneh. Vse kaže, da bo sedaj šlo samo navzgor. Začnem delati ambulanto. Bolniki povedo, da so z nami. Da vidijo, da se trudimo. Vprašajo, kako nam lahko pomagajo, da bomo lažje prišli do večje onkologije, ki bo polno opremljena, vključno z našimi mašinami. Pogreje mi srce. Tudi zdravniki smo samo ljudje. Po tretji pacientki dobim klic od glavne inženirke: Tamara, Linac 2 je crknil. Odložim slušalko. Pred mano je gospa z napredovalim rakom dojke. Ima me, da bi zaklela. Na glas. Seveda to naredim potihoma. Zraven pa imam z velikimi črkami napis: RES?!?! Okej, zaupam svojim. Vem, da bodo s pomočjo serviserja odpravili napako. Verjamem, da bo tako. Mora biti tako! Kaj naj spet rečem bolnikom? Okej, to dam na stran, zaupam, da bo vse okej. Delam ambulanto dalje. Dobim klic z enega od oddelkov. Mladi bolnici se je stanje tako poslabšalo, da ne bo mogla pričeti obsevanja. Mlajša je od mene. Doma jo čakajo otroci. Tako kot mene. Le, da se bom jaz vrnila iz službe. Ona se ne bo vrnila iz bolnice.
Spet klic. Naša mašina spet dela! Pozno popoldne se vrnem domov.
Moja misel ob koncu dneva: Bo. Mora bit'!
/ SOBOTA, 7. SEPTEMBER
Moji spijo. Nekaj trenutkov opazujem hčer in sina. Spokojnost. Otroci so zame vir navdiha. Zakaj? Ker imajo še kmečko logiko, ki je nam, odraslim, velikokrat primanjkuje. Naredim si kapučino. Sedem na teraso. Tudi sosedje še spijo. Poslušam ptičje petje. Opazujem jutranji let lastovk. Tega me je naučila mama. Da ne delam nič in samo poslušam, opazujem. Med njeno kemoterapijo (od tega je minilo že enajst let), ko je gologlava sedela na balkonu in sva pili kavo, mi je velikokrat rekla: Ali slišiš? Moj odgovor je bil na začetku, da ne slišim nič. Nato me je usmerjala – ali ne slišiš ptičev? Kaj pa, kako veter piha? Ali ne slišiš, kako je danes prometno na avtocesti? Ugotovila sem, da so bile moje misli preglasne. In sem bila slepa za vse slušne dražljaje. Čudaški stavek z globokim pomenom. Zares moramo znati videti in znati poslušati.
Dan sem preživela z mojimi. Dan je prehitro minil.
/ NEDELJA, 8. SEPTEMBER
Burna noč. Hči je celo noč bruhala. Hvala bogu je bila od enajste kot nova. Le jaz neprespana. Izkoristim čas za nabiranje semen – vsako leto sama vzgojim cinije. Izjemno lepe rože. Všeč mi je njihova barvna živahnost. Ugotovimo, da so skoraj že vsi lešniki na tleh. Prav tako breskve. Imamo nabiralno akcijo. Otroka sta izjemno hitra v nabiranju lešnikov, jaz malo manj – poznata se mi neprespanost in težak teden. Zraven poslušamo glasbo. Če mi kaj ni dano, je to posluh. Izjemno rada pojem, ampak fušam skoraj vsaj drugi ton. Še vedno pa rada pojem. Bolj potihoma. Zaradi dobrobiti vseh.
Na vrt si sploh ne upam pogledati. Na daleč je videti zelen, od blizu plevelast. Nalogo bom predala sinu, ki uživa v takih opravilih. Še dobro, da smo različni.
/ PONEDELJEK, 9. SEPTEMBER
Danes bo dan D. Spet je priložnost, da me preseneti mejl. Vseeno mi je, od koga. Od predsednice, ministrice, župana, tajnice. Res mi je vseeno. Samo prosim, dajte mi neko bilko, da lahko rečem zaposlenim in bolnikom, da dobimo v garažo (beri bunker) najnovejši model mašine (beri linearni pospeševalnik – to je res kulska beseda, sliši se tako, kot da je povezana z nuklearko). Da mi ne bo treba več bolnikom razlagati, zakaj jih pošiljamo v Ljubljano. Da se nam ne bo več treba opravičevati, da danes pa spet ne dela ena mašina. A veste, kaj je ironija pri tem? Bolniki razumejo. In čakajo. Velikokrat vprašajo, ali res morajo v Ljubljano. Vedo, da imajo za zdaj tam določene načine obsevanja, ki jih pri nas še nimamo. Ampak tukaj imajo družino. Partnerja. Otroke. Mačko. Tukaj jim je bližje. Našo onkologijo poznajo. Pa čeprav je gradbišče, je njihova. Daje upanje. Ker od zunaj je že višja – dograjena so nadstropja. Sedaj je celo že fasada. In moram priznati, da če uporabim domišljijo in si predstavljam, da je vse dokončano, je naša onkologija zelo lepa. Če ne že veličastna.
Minil je dan. Ampak brez D. Verjetno ste ugotovili, da ni bilo nobenega tako težko pričakovanega mejla.
/ TOREK, 10. SEPTEMBER
Jutro je že? Danes sem ostala brez jutra. Ni panike. Samo, da bi bilo sinu bolje. Danes je bila njegova bruhalna noč. Nekaj vem zagotovo. Nikoli ne bi zmogla biti pediatrinja. Kaj šele delati onkološko pediatrijo. To je bilo edino kroženje med specializacijo, kjer sem si na koledarju delala križce. S tem sem se vzpodbujala, da bo kmalu konec kroženja. Pa da se ne razumemo narobe – pediatrični onkološki oddelek je oddelek otrok, ki se na glas smejijo, ko se počutijo dobro. Čutiš in objemaš njihovo veselje. Sestre in zdravniki so prijazni. Neverjetni so. Razumem, zakaj je tako. Ker zdravijo prave junake in zraven jih spremljajo starši junakov. Občudujem, da zmorejo.
Ponovno smo na oddelku za onkologijo nastavili velike škatle, v katerih zbiramo plastenke – za dober namen – za junake 3. nadstropja (mali onkološki bolniki). Pogledam škatlo – je skorajda ne vidim več, ker je obdana z vrečami praznih plastenk. Vse to se je nabralo v nekaj dneh. Izjemno ganljivo je opazovati to povezanost. Naši odrasli bolniki z rakom skrbno shranijo vsako plastenko, da jo lahko oddajo pri nas. Z namenom, da bodo pomagali otrokom z rakom. Pri nabiranju plastenk jim pomagamo zaposleni. Skupaj smo v tem.
Danes prosim, ali lahko grem prej domov. Hvaležna sem sodelavcem, ker mi to omogočijo. Doma me čaka sin. In nekaj vem zagotovo že od otroštva. Mamina roka je čudežna. Skupaj preživiva zares lepe ure. Čeprav se ne počuti najbolje, se imava lepo.
Zvečer berem. Rada berem otrokom. Vmes se tudi občasno kregamo, ker pozabita, da berem. Ampak naše prerekanje doživljam kot konstruktivno, ker situacijo vedno oplemenitim s poučno mislijo. No, vsaj jaz sem prepričana, da je poučna:)
Otroka želite še branja. Uživam v tem.
/ SREDA, 11. SEPTEMBER
Spet se v hiši zbudim prva. Noč je bila mirnejša v primerjavi s prejšnjo. To je dober znak.
Z možem spijeva jutranjo kavo. Všeč mi je, da on ni zdravnik. In všeč mi je, da imajo njegove besede težo in pomen. V domačem okolju ne govorim veliko o službi. Zgodbe so velikokrat pretežke. Onkologi veliko vemo o bolniku. Vemo tudi, ali jih kdo doma čaka. Kaj jih skrbi. Pa verjemite – velikokrat jih ne skrbi zase, ampak za bližnje.
Tudi mi smo samo ljudje. Dotakne se nas. Nas prizadene. Naši bolniki so izjemno potrpežljivi in hvaležni. In neverjetno močni. Zdravniki poskušamo biti njihovi vodniki na poti zdravljenja. Včasih se tudi mi znajdemo na točki, ko ne vemo, kako naprej. To se mi je prvič zgodilo, ko sem začela specializacijo. Krožila sem na Onkološkem inštitutu Ljubljana na oddelku, kjer so se zdravili bolniki s pljučnim rakom. Sprejeli smo 21-letno dekle. Še vedno vam lahko zrecitiram ime, priimek, kje je bila doma, njen potek razvoja bolezni. In lahko vam povem, da je bilo izjemno lepo in prijetno dekle. Takrat sem ugotovila, da moram nekaj početi še zraven službe. Nekaj moram izdelovati. Misel na raka mora iti ven iz mene v domačem okolju. Tako se je začela moja pot laične rokodelke: uživam v izdelovanju šopkov (danes sem po službi naredila dva šopka iz suhih rož), šivanju preprostih oblačil, izdelovanju rastlinskih terarijev, venčkov ... In uživam v družbi otrok. Vse za ohranjanje notranjega psihičnega ravnovesja. Mož me vedno nasmeji, ker pravi, da sem kot Kung Fu Panda (lik iz risanke).
Dan v službi je minil ekspresno. Mejla še ni. Mogoče bo jutri.
/ ČETRTEK, 12. SEPTEMBER
Četrtek je dan za ambulanto. Rada delam ambulanto. Spoznam nove bolnike, spremljam "stare". Veliko se naučim od njih. Zato sem prepričana, da je pravi odgovor za tiste, ki ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem, naj pridejo k nam. Prav tako verjamem, da bi bilo to dobro tudi za določene ljudi, ki odločajo o izjemno pomembnih vprašanjih. Z mano bi imeli šolo o poslušanju, opazovanju in dojemanju. Bolniki bi jim pokazali, kakšno je življenje brez klišejev. Ko se boriš, da preživiš.
Mejla še ni. Bo jutri. Upam.
Tamara Petrun je ljubiteljica življenja in pozitivnega razmišljanja. Hvaležna je, da lahko dela z onkološkimi bolniki. Vsak večer se zahvali za dan, pa če je bil še tako težak. Verjame, da je notranji mir največja blaginja, ki jo lahko človek doseže.
