/ PETEK, 8. MAJ
Zbudila sem se v krasno sončno jutro, žarki iščejo pot skozi žaluzije in me vabijo, da pričnem dan z meditacijo in aktivnostjo. Z rojstvom novega dne začutim hvaležnost, da sem zdrava. Ob zavedanju vsega danega začnem dan z veliko dobre energije. Saj ne, da me ne bi kdaj kaj bolelo, ampak z optimizmom in jutranjo telovadbo ŠZ 1000 gibov razgibam telo. Tako ima dan dobre temelje. Seveda mi misli med izvajanjem vadbe doma uhajajo v obdobje brez korone, kajti takrat telovadimo na prostem, na čudoviti travnati površini pri Braniku. Za nagrado ob sredah sledijo kavica, klepet in načrti za razne izlete, dejavnosti, ki jih ponujajo programi za tretje življenjsko obdobje. Po moji vadbi sledi najlepši del dneva - zajtrk, ki traja in traja ... Sem človek, ki uživa v miru, tišini, glasbi, in tako zajtrkujem precej časa. Petek je dan za obisk tržnice, zato se odpravim z listkom, kaj kupiti, da ne izgubljam časa v gneči, ki mi sedaj ne ustreza. Pospravim vse potrebno v stanovanju, skuham kosilo in že sledi počitek ob dobri knjigi. Ob zaključku dneva pokličem hčerko in sina. Izmenjamo informacije, kako smo preživeli dan. Po zaključenem pogovoru nadaljujem z branjem knjige.
/ SOBOTA, 9. MAJ
Zopet mirno, sončno jutro. A kljub temu sveže, saj je ura komaj sedem. Stanujem v čudovitem predelu Maribora. Ko ob jutrih stopim iz spalnice na balkon, objamem s pogledom Kalvarijo, cerkvico svete Barbare, vse potke, vinograde, sadovnjake, njive in vso čudovito zeleno paleto barv. Globoko v srcu začutim vso lepoto narave, ki nam je preprosto dana in jo premalo spoštujemo. Kar nekaj časa jo opazujem, začutim svež in čist zrak. Opazim, da ni še nikjer nikogar, odločim se, da odidem na sprehod. Seveda brez vode in jabolka ne grem nikamor. Vse spravim v majhno torbo in pohitim, da čim prej stopim v novo jutro, dokler še niso sončni žarki premočni. Za spremembo to jutro izberem pot na Kalvarijo, ki se počasi vzpenja vse do cerkvice, od kjer je čudovit razgled. Lepo so jo obnovili, namestili klopce. Malo počivam, pojem jabolko in si mislim: "Zakaj, Nada, nisi vzela še kruha, ki ga tako obožuješ?" Ja nič, spijem malo vode in grem naprej. Po potkah, ki se spuščajo vse do Račjega dvora. Od tam nadaljujem skozi Kamniški drevored, kjer vsakič občudujem cvetenje rdečih in belih kostanjev. No, tukaj pa že srečujem kužke in njihove lastnike: "Dobro jutro, dobro jutro." Nekateri hodijo tako, da neprestano gledajo v mobija, vlečejo kužka, da na koncu ne veš več, kdo koga vodi na sprehod. Moj korak postaja vse hitrejši, kajti sledi moj ljubljeni zajtrk. Nato opravila, ki pritičejo vsakemu domu. Vendar ne z naglico, saj je tukaj vikend, vremenska napoved krasna in načrtovan izlet s prijateljico. Pokličem tudi tri starejše telovadke, rečem jim vitke ritke. Povprašam jih, kako se počutijo ali kaj potrebujejo ... in klepet steče. Zaključimo z željo, da čim prej sprostijo ukrepe in nam dovolijo skupinsko vadbo.
/ NEDELJA, 10. MAJ
Danes brez bujenja, brez "moram". Naj bo nedelja dan, ko se prepustim, da me vodi navdih srca. V jutranji ritem vključim meditacijo, telovadbo, obisk balkona. In kaj potem? Ja, šla sem nazaj v posteljo, vzela knjigo. Nekaj časa sem brala, a nisem bila prisotna. Odložila sem knjigo in se prepustila razmišljanju. Pomislila sem na moje borce, ki so oskrbovanci Doma pod gorco, ki jih nisem videla že devet tednov ...
Ja, vredno je omeniti, da peto leto z njimi izvajam prilagojene telovadne vaje 1000 gibov. Kako sem začela? Najavila sem se direktorju doma, mu predstavila program ŠZ in povedala, da ga bom prilagajala, tudi omejitvam gibanja prisotnih udeležencev. To je bil prvi dom, ki je sprejel ta projekt. Zame je bil to velik izziv. Spomnim se teh občutkov, ki so me v celoti zajeli ob prvem srečanju, kajti prihajali so z berglami, hojico, vozički in nekaj gibalno sposobnih.
Začutila sem stisko - kako bom zmogla težo odgovornosti za njihovo varnost? Medtem ko so se nameščali na stole, mi je bil ta čas podarjen, da sem dobila odgovor: "Zmogla boš! Ko delaš s srcem, ni napak." Ah, sedaj smo pa že utečena ekipa ... Kako jih pogrešam! V domu je tudi veliko gibalno sposobnih, a žal ne aktivnih. Imajo pravico do svojega načina življenja. A vendar bi lahko z aktivnostjo ustvarili kvalitetnejše staranje.
/ PONEDELJEK, 11. MAJ
Moj običajni jutranji ritem je prekinilo zvonjenje mobilca, razmišljam - pa kaj mora biti tako nujnega, da človek kliče ob osmi uri zjutraj?! Kljub vsemu se oglasim in slišim prijazen glas gospe iz Bresternice, ki se najprej opraviči za zgodnjo uro, pove, da je dobila moj kontakt in prosi za več informacij o telovadbi 1000 gibov. Povem ji, da je idejni nosilec dr. Grishin Nikolay, nevrolog in manualni terapevt. Vzpodbuja nas k temu, da prisluhnemo potrebam telesa, da čim manj posegamo po analgetikih in se zavedamo, da smo mi tisti, ki živimo v lastnem telesu in tudi največ prispevamo k svojemu zdravju. Ta pristop vadbe je enostaven: "Razmigaj svoje telo in prebudi najboljše v sebi po svojih močeh." Vadba traja 30 minut in tako razgibamo telo od dlani do podplatov. S tem vzdržujemo gibljivost vseh sklepov. Na ta način zmanjšamo bolečine ali jih celo odpravimo. Vadba je primerna za vsakogar, ni potrebna predhodna kondicija, poteka brez drage opreme in je brezplačna. Ob vpisu se vplača le članarina, kot v vseh društvih. Vsa izobraževanja so brezplačna. Z gospo končava pogovor. A moje misli še vedno ostajajo pri vseh mojih telovadkah, vitkih ritkah. Odpravim se v kuhinjo in na njihovo zdravje pojem za zajtrk en rogljiček. Nasmehnem se, saj se bomo kmalu spet družile.
/ TOREK, 12. MAJ
Rana ura, 6.30, vstanem in zopet obisk balkona. Dežuje nežno in komaj slišno. Dežne kapljice tuširajo naravo, avtomobile na parkirišču, na cestišču manjše ali večje luže, obrobljene z rumeno barvo cvetnega prahu. Videti so kot majhna jezera. Zapustim balkon in danes opravim samo meditacijo. S hčerko in njenim partnerjem smo načrtovali pohod na Urban, vendar plan A odpade zaradi dežja. Kar hitro za tem pisk sporočila: "Mami, plan B, dobimo se ob desetih na dvorišču in nadaljujemo pot v neznano." No, prav, nehalo je deževati in tako krenemo vsak s svojim nahrbtnikom v smeri Kamnice, Rošpoha, za trenutek se ustavimo ob kmetiji, ki ima sedem vrst živali, ki živijo v sožitju na skupnem dvorišču. To je pravi domači živalski vrt. Pot se je začela vzpenjati v gozd. Stop, oglasila se je lakota. S hčerko začneva brskati po nahrbtniku. Vzamemo vsak svoj mini sendvič in nadaljujemo pot skozi Vinarje, Ribniško selo, mimo Treh ribnikov skozi park in proti domu. Ko prispemo na cilj, jima povem, da ju čaka nagrada. "Kakšna nagrada?" enoglasno vprašata. Povabim vaju v mamino kuhinjo na ričet. Obožujeta ga. Z užitkom smo pojedli in seveda takoj po tem vsi v horizontalno lego. Čez nekaj časa zaslišim hčerin klic: "Mami, hitro pridi, video klic, bratec je!" Skupaj s partnerko se javljata s Katarine nad Ljubljano. Najavita obisk v naslednjem tednu, z željo, da naredimo skupni izlet na Urban. Upam, da bo kmečki turizem že odprt, saj bomo svoje sendviče pojedli za prvim ovinkom. Bila sem hvaležna za plan B, za druženje, za povezavo s sinom in za prijetne medsebojne odnose.
/ SREDA, 13. MAJ
Ne da pogledam na koledar, vem, da so ledeni možje in muhasti vremenski dnevi. Prav je tako. Primeren dan za urejanje in zaključevanje projektov, ki jih prelagam. Zaključila sem 21-dnevno spletno delavnico po metodi Deepaka Chopre, vanjo me je vključila hčerka. Hvaležna sem, da sva skupaj potovali po poti osebne rasti in poglabljanja - seveda, naloge sva reševali vsaka zase. Bilo je koristno. Tako sledi še ena manj prijetna naloga, odpoved letovanja v Breli pri Makarski, kjer s skupino dvakrat letno preživljamo osemdnevni aktivni dopust. Seveda začnemo ob osmih zjutraj s telovadbo 1000 gibov, nato sledi meditacija … Hja, letos bom samo obujala spomine. Sledil je še razgovor z inštruktorjem meditacije, ki jo obiskujem že več kot 20 let. Ker se trenutno ne moremo družiti v živo, se ob sredah slišimo po telefonu, da obdržimo medsebojno povezavo.
/ ČETRTEK, 14. MAJ
Opažam ali, bolje rečeno, čutim, kako lezemo iz svojih domačih brlogov in iščemo druženje na prostem. Vsaka življenjska situacija, tudi velika nesreča, ima svoj "srebrni sij". Zelo pogosto smo slepi za darove, ki so vredni hvaležnosti - zdravje, prijatelje, gmotne dobrine in, kar je najpomembneje, dar življenja samega. V tem času odmika, ki ga sedaj preživljamo, imamo možnost, da to ozavestimo.
