/ PETEK, 26. JUNIJ
Po prazniku države se odpravim v Ljubljano in med drugim zavijem na Radio Slovenija, kjer sem zadnjič pozabil marelo, potem ko me je povabila urednica Petra Tanko, da povem za oddajo nekaj o svojem preteklem sodelovanju z gledališčem Glej, ki prav te dni praznuje 50 let delovanja. Oddaja je šla v eter pred nekaj dnevi. Medtem ko sem čakal Petro, da mi prinese dežnik, sem se spomnil na ustvarjanje komorne opere Mnemosyne v letu 2005, ki je bila izvedena v okviru gledališča Glej in v kateri sva bila z libretistom Iztokom Lovrićem res odličen ustvarjalen tandem.
Komorna opera Mnemosyne je potem povsem nepričakovano na 37. Tednu slovenske drame v Kranju dobila nagrado za najboljšo predstavo po mnenju strokovne žirije in nagrado za najboljšo predstavo po mnenju občinstva.
Spomin mi je odtaval tudi na Lidijo Jurjevec, ki je stanovala v bližini RTV-ja in je takrat vodila gledališče Glej in brez katere te predstave tudi ne bi bilo. Poznala sva se kar nekaj časa, saj sva hodila v paralelko na gimnaziji v Celju. Je pa Lidija sedaj žal že tam nekje zgoraj.
Na poti domov sem v avtu prižgal radio. Na Valu 202 je bil neki band, sicer okej, je pa imel njegov komad dve kar hudi napaki pri naglaševanju besed. Ena je bila beseda sonce, ki je bila naglašena na zadnji zlog "ce" namesto na prvi zlog "son". Druga pa je bila beseda "duši" (na primer človeški duši), poudarek pa je bil, kot da nekoga duši.
Slovenščina se zvočno zelo spreminja. Tako smo pred leti dobili urata, ureme, gasiuce, Črni Kau itd. Bogsigavedi kaj še pride.
/ SOBOTA, 27. JUNIJ
Malo srfam po netu in naletim na odličen intervju s Tomažem Domiceljem. No, saj Domicelj gre mnogim na živce, ampak glede muzike in analize glasbenega prostora ima večinoma zelo prav. Pa tudi ogromno super komadov je napisal. V intervjuju med drugim razlaga o slovenski pop glasbi, o komadih, ki so dolgi že po štiri minute. Pravi še, da so včasih bili komadi Bitlov dolgi po dve minuti, pa so prav super. Tudi uvodi so bili zelo kratki. Na primer samo en akord pri A Hard Day's Night. Tudi on omenja težave z naglaševanjem.
Popoldne sem še malo prižgal TV in videl del dokumentarnega filma o Františku Čapu. Posnel ga je Urban Arsenjuk, ki je študiral film na Češkem. Ko gledaš film, nekaj sem vedel že prej, res neverjetno občuduješ delo tega filmskega režiserja. Med drugim je na filmskem festivalu v Benetkah dobil zlatega leva, v Cannesu pa zlato palmo. Ko pogledaš njegovo osebno zgodbo do konca, pa si zelo žalosten. Hkrati film pokaže, zakaj je pri nas danes tako, kot je, ne samo na filmskem področju.
/ NEDELJA, 28. JUNIJ
Danes nič posebnega. Pospravljam svoj delovni studio in naletim na časopisni članek iz lanskega leta, ki sem si ga spravil. Intervju z režiserjem, novim direktorjem Burgtheatra na Dunaju, Martinom Kušejem. Med drugim pravi, da je izraz narodno oziroma nacionalno gledališče zanj v današnjem času nepomemben, saj gledališče nima mej in je svetovljansko. Priznava, da ne mara izraza narod, češ, kaj ga pa opredeljuje. Državna pogodba? Državne meje, jezik? V Avstriji govorimo različne jezike, je izjavil. Zato bodo v "evropskem" Burgtheatru predstave poleg v nemščini tudi v drugih jezikih, a za zdaj ne v celoti. Sprejemljiv pristop tudi za naše okolje? Faust v originalu, v nemščini, na odru Slovenskega NARODNEGA gledališča Drama v Ljubljani?
Je pa Martin Kušej poleg tega, da je gledališki režiser, tudi operni režiser. Pred leti sem na programu Mezzo videl njegovo režijo Šostakovičeve opere Lady Macbath. Čisto odbito!
/ PONEDELJEK, 29. JUNIJ
Danes sem začel pripravljati press material v angleščini za svoj novi digitalni album I Heart Kitsch virtualne zasedbe Elgamat, ki je izšel 12. junija letos. Malo pozno, ampak prej nisem imel časa za prevod in priredbo slovenskega teksta.
Pred kakšnega pol leta sem prosil Cirila Horjaka, ali mi lahko nariše naslovnico za novi album. Kar dolgo sem ga moral čakati. Potem me je le imel čas sprejeti. Povem mu naslov plošče I Heart Kitsch. Skuha kavo, malo popijeva in izmenjava nekaj besed, potem pa Ciril reče: "Dej mi zavrt kakšen komad."
Mu zavrtim nekaj skladb. Najbolj ga je pritegnila Puccinijeva arija O mio babbino caro v moji novi priredbi, ki je zapeta z robotskim glasom. Vse skupaj je povezal z naslovom albuma in narisal robota, ki s svojim svetlobnim snopom osvetljuje "preluknjano zaljubljeno srce". V originalni ariji dekle prosi očeta, ali se lahko poroči, sicer se bo vrgla z mostu Ponte Vecchio v reko Arno, seveda v Firencah. No, zdaj pa imamo primer, ko robotek prosi svojega stvaritelja človeka, ali se lahko osamosvoji, poroči in zaživi polno samozavedajoče se življenje.
/ TOREK, 30. JUNIJ
Danes sem malo pospravljal računalnik in urejal skladbe za svoj novi projekt z naslovom Philip Likes Blues. Gre za skladbe za klavir, ki so v minimalističnem slogu, katerega najbolj značilen predstavnik je ameriški skladatelj Philip Glass. Minimalizem največkrat v sebi ne nosi humorja in včasih deluje malo neizrazno, dolgočasno ali sterilno. Vse to mislim v pozitivnem smislu.
Tokrat sem se odločil, da naredim skladbe v stilu minimalizma na osnovi bluesa z nekaj dodatka humorja. Takšen je plan, ali bo uspelo, pa ne vem. Za izvedbo bom uporabil računalniško voden klavir v kombinaciji z igranjem v živo.
/ SREDA, 1. JULIJ
V teh časih po svetu in pri nas vsi nekaj pišejo, pozivajo, demonstrirajo, se čutijo izrinjene itd. Ko sem pred časom gledal različne proteste mladih pri nas, sem se spomnil nekega dne, ko smo v letih SFRJ hodili na gimnazijo in so prišli na šolo eni ZSMS-jevci iz bele Ljubljane in rekli: "V tej in tej državi v Afriki so izvedli vojaški udar in to je grozno. Sedaj boste šli skupaj z nami po ulicah Celja in demonstrirali proti temu vojaškemu udaru." In smo šli. Mislim, da so nam dali tudi neke transparente. Odpadle so tri ure pouka, potem pa smo bili malo hripavi.
Kličem po telefonu svojega prijatelja režiserja Marjana v Avstrijo. Dogovarjamo se, da bi postavili performans ali razstavo z mojim tekstom EvroTalci, ki ga je Milan Dekleva opisal kot "spevokaz s primesmi temačne futuristične igre".
Gre za futuristično zgodbo iz leta 2025, ko pride v Sloveniji do velike krize in s tem do velikih demonstracij. Denarja za zdravstvo, šolstvo, plače ni. Vlada išče rezerve in ugotovi, da nas lastni jezik preveč stane*. Pridejo do zaključka, da če se odpovemo slovenščini in uvedemo kitajščino, se lahko plače takoj dvignejo za 25 odstotkov, dolgoročno pa bi bili učinki še večji. Ljudje so navdušeni. Sledi prehodno obdobje uvajanja kitajščine. Po prehodnem obdobju je slovenščina prepovedana. Uvedejo posebne kabine, kjer se lahko govori slovensko (15 minut - 50 evrov). Vlada ustanovi jezikovno policijo. V Mariboru se pojavi teroristična organizacija, ki zagovarja slovenščino in podstavlja eksplozije itd.
Ker so mi v Sloveniji na več koncih zavrnili postavitev tega projekta, sem bil zelo vesel, ko smo se lani začeli dogovarjati, da bi projekt postavili v Avstriji ob 100. obletnici plebiscita ob pomoči mojega prijatelja, režiserja in koroškega Slovenca Marjana Stickerja. Je pa zdaj velika verjetnost, da nam bo projekt odnesla korona.
Tematika jezika me tudi sicer v zadnjih letih kar aktivno zanima. Zadnjič sem spet predlagal nekemu "nacionalnemu" teatru neki tekst v treh jezikih. Italijanščini, nemščini in angleščini. "Ja to pa ne bo šlo," so rekli. Aja? Če bi se rodil pred 200 leti v Italiji in napisal opero, potem bi me danes brez zadržkov igrali v "nacionalni" operi v Ljubljani v italijanščini. Če to naredim danes, pa ne gre.
Toda pozor! Naši pevci zabavne glasbe lahko pojejo v "engleščini" in potem to glasbo celo deklarirajo kot slovensko, s prikimavanjem uradnih oblasti in "nacionalnih" medijev, ki jih tudi vrtijo po radiu kot "slovensko glasbo". (Res imam rad slovenski C-dur, prav poboža me po duši.) Kaj pa na to poreče zagovornik človekovih pravic? A lahko zaradi tega precedensa v zabavni glasbi zahtevam, da izvajajo moje delo v tujem jeziku v "nacionalnem" teatru.
V javnih medijih še ta zadnjega fuzbal trenerja iz eks YU konsekutivno prevajajo, medtem ko "tujih" besedil v skladbah, ki jih predvajajo, na radiu ne prevajajo. Torej, če pridem v parlament in govorim, moram govoriti slovensko, če pa pojem, lahko v razpravi pojem angleško ali celo nemško?
* "Vzdrževanje malega jezika stane!" (Izjava Renate Zamida, direktorice Javne agencije za knjigo RS na RTV Slovenija, v oddaji Panoptikum, 15. maja 2019)
