/ PETEK, 19. JUNIJ
Na hribu grad, v gradu zaklad in jaz že skoraj 20 let približno tretjino svojih dnevov preživim tam. Je prav hecno; dobro desetletje več živim Pod gradom, v službo se vozim Na grad, delam v eni najlepših knjižnic v Sloveniji, v grajski-rajski, kot je Jakob Kenda zapisal v knjigo vtisov, ko smo ga gostili v Kuharjevi dvorani. Eden večjih blagoslovov v življenju je, da opravljaš delo, ki te veseli, izpolnjuje, daje občutek, da ustvarjaš nekaj dobrega. Še večji blagoslov je, da lahko to delaš z ljudmi, ki jih ceniš in spoštuješ, ne samo zaradi strokovnosti, ampak tistih čisto človeških vrednot in načel. S sodelavko Simono sva skupaj napletli že ničkoliko projektov, razstav, dogodkov. Že dolga leta si deliva najlepšo pisarno v gradu. Sediva sredi domoznanskega oddelka in dobesedno dihava z najinimi posebnimi zbirkami, katerih skrbnici sva. Ljuba Koroška, tostran in onstran, tako ali drugače, v monografskih publikacijah, serijskih tiskih, fototeki, razglednicah, artoteki, rokopisih, v zapuščinah velikih ... Duh časa veje po teh hodnikih in zavezujoča dediščina vizionarjev, ki so v grad umestili takratno Študijsko knjižnico, zdaj Koroško osrednjo knjižnico.
Urejam fotografije odprtja razstave Arjana Pregla O besedi, ki ni hotela s slike za objavo na spletu. Odličen večer je bil v sredo. Avtor razstave nas je skupaj s kustosinjo, umetnostno zgodovinarko Mileno Zlatar, popeljal med razstavljenimi deli in povezal besede s slik in slike besed. Hvaležna sem Mileni, da je pred več kot pol leta dala idejo. Prav vizionarsko. Takrat še slutili nisva, da bo razstava tako pomenljiva in v duhu tega norega časa. Tako je sprva predvidena razstava ilustracij in knjig dobila čisto nove razsežnosti.
Po službi pot na Jamnico. Popravljajo cesto in peljati se moram čez Šentanel. Kako dragi so mi ti razgledi, ko imaš na dlani postrojene vse koroške gore. Preizkusit grem eno kolo, potrebujem nove načine premikanja. Anej mi v roke potisne zemljevid trailov tam naokoli. "Nekaj lahkega", rečem, "nimam kilometrine, sploh." Sledim naj modrim oznakam. Vmes me zmedejo gozdne vlake, verjetno malo zaidem in sledim "ta rdečim", a vidim, da zmorem. Do kmetije Koroš se vrnem tik pred dežjem.
/ SOBOTA, 20. JUNIJ
"Dobro jutro, kaj pol, greš?" mi prileti sporočilo, ko ob dveh zjutraj že pijem kavo. Seveda grem, tega nikakor ne zamudim, čeprav je zjutraj služba. Ne bo ne prvič ne zadnjič. 3.05 pokaže ura, ko že stopam po razmočeni stezi z Naravskih ledin na Uršljo goro. Na solsticij, ob sončnem vzhodu je napovedan koncert skupine Jazoo, LandEscapes, so ga poimenovali. Gosta megla je in vseskozi nekaj rosi. Sprva mislim, da le drevesa otresajo dežne kaplje večera, a hitro mi postane jasno, da verjetno dežuje. Okej, koncert bo verjetno odpadel, a doživetje jutra na gori me vleče naprej. Nisem edina, za menoj vidim nekaj lučk, ki poplesavajo v temi. Z eno od teh lučk, se ujameva na poti in smeje se spregovoriva par besed. V hribih vedno srečaš fajn ljudi. Pred kočo množica, med njimi tudi Nika in Dejan. Prepoznala sta me od daleč, po hoji menda. "Lepo pozdravljeni, vsi norci, divjaki, gverilci ..." nas v koči pozdravi pevka in flavtistka Katja. Simbolično in v okrnjeni sestavi zaigrajo, kar tam pri peči, vmes, ko nas prijazno pogostijo s štrudlom in čajem. Upam, da se dogodek ponovi oziroma zgodi še enkrat. Ob šestih se že spuščam po grebenu gore do Ledin. Vmes moram postati, užiti lepote opranega jutra, fotografirati ... Pred osmo uro sem že v službi, polna energije in kuham kavo za sodelavke. Kakšen krasen začetek dneva je to!
Fotografinja Nika mi je že včeraj popoldan poslala sporočilo, da je naš dogodek objavljen v Mladininem fotoalbumu. Časopis prelistam v živo. Lepo, res me veseli za ta drobni zapis. Pretekli petek smo na grajskem vrtu naše knjižnice gostili Niko Solce z uglasbeno poezijo Srečka Kosovela in Alme Karlin. Po večmesečnem kulturnem mrku in molku je to bil prvi koncertni dogodek na Koroškem in verjetno tudi daleč naokoli. "Aplavz si zaslužite," je že na daleč klicala Danica iz občinskega PR-a, ko je prihajala čez park na prizorišče. Glas Nike Solce nas je začaral, dotaknil nekje v globinah ... in skorajda preroške besede velikega pesnika in popotnice, tako zelo pomenljive za naš današnji čas.
/ NEDELJA, 21. JUNIJ
Dan me ne spusti v hribe. Pijem že drugo kavo in ves čas opazujem meglice, ki se dvigajo in spuščajo nad Pohorjem. Dežuje, ne dežuje ... in znova. Vsakič, ko že začnem pakirati nahrbtnik, odložim odhod. Sredi dneva se vdam, včasih je pač treba biti tudi doma. Meditiram z drobnimi opravili in vmes mesim testo za kruh. Zvečer pivo, dve, z dragimi prijateljicami.
/ PONEDELJEK, 22. JUNIJ
Nebo se je odprlo in med vožnjo v službo razmišljam, da je treba postaviti poletno čitalnico. Simona mi takoj priskoči na pomoč; nosiva stole, iščeva mize, napise ... kolegice v obdelavi že pripravljajo izbor knjig iz naše bukvarne Ajta, ki jih ponudimo v starem lesenem vozičku, "garah", kot rečemo tu pri nas. Leta 2009 smo prvič odprli Poletna branja pod magnolijo, kot smo takrat poimenovali našo poletno čitalnico na prostem. A vsak premik zahteva čas, ne smeš obupati že na začetku ali na sredi poti. Zadnja leta naša poletna čitalnica privablja vedno več obiskovalcev. Festival prebujanja knjig, ki ga vsako leto priredimo ob gradu in v parku, ČIČI - Zmeraj prinesi si koco! je zagotovo pripomogel k temu. Da ne omenim naših Knjižnih olimpijskih iger, ki so bile prepoznane v širši strokovni javnosti kot zelo inovativna praksa promocije knjige in branja.
Postavitev poletne čitalnice je hitro nared, še zadnji detajli in napis s kredo na tablo, ki vabi obiskovalce. Seveda še nekaj manjka ... Ko pride v službo sodelavka Nika, jo poprosim za pomoč. Z njeno spretno roko na tabli zacveti travnik stiliziranih rožic. Zelo lepo, čitalnica kar zažari. Podaljšam korake še med drevesa grajskega parka, da preverim, v kakšnem stanju je razstava fotografij, ki sva jo s fotografinjo Niko Hölcl Praper že šesto leto zapored razobesili na debla; njen cikel Umik narave na osrednji mogočni lipi, moj cikel Bližine pa objema debla v macesnovi galeriji.
/ TOREK, 23. JUNIJ
Spet sem pozna. Takoj padem v vrtiljak sporočil in telefonskih klicev. Pozvani smo bili, da pripravimo določene dopolnitve pri prijavi na projekt Čebela bere med, ki ga ob podpori LAS-a prijavljamo skupaj z Občino Ravne in čebelarji. Če bomo uspešni, bo med drugim naša časopisna bralnica prerasla v časopisno kavarno.
Damjan sporoči, da imamo trening bokkena danes popoldan. To je naša oblika poletne vadbe aikida na prostem. Razmišljam, ali zmorem vse? Ne bo me danes, se odločim, grem na goro lovit sončni zahod. Okoli pol sedme že ubiram pot čez strm greben. "Pokliči, če utegneš," napiše draga prijateljica Metka. Prekršim svoje načelo in se s telefonom v roki in palicami v drugi vzpenjam. Lepo je slišati spet zven optimizma v njenem glasu in kar ne nehava govoriti. Moj glas preplaši gamsa in malo kasneje tih korak preseneti drugega ob poti. Mar ulovim praprotno seme?
Na vrhu nisem sama, s še štirimi puncami čakamo, da večerno sonce utone v daljavi za podjunsko ravnico in lesketajočimi se jezeri. Postojim, če zažarijo še oblaki, a danes ni ta dan. Že v mraku se po lovski poti brez lučke spustim proti Lužam, kjer ujamem še malo nočno glasbo ptičjega petja. Za kresno noč.
/ SREDA, 24. JUNIJ
Že zjutraj pade odločitev, da prestavim dopust. Napisati in oddati moram prispevek za zbornik Posebne domoznanske zbirke, ki bo oktobra izšel ob 6. Domfestu, festivalu domoznanstva. Skupaj s kolegico morava napisati še članek za obujeni spominski Koroški fužinar, o kulturnem mecenstvu Železarne Ravne skozi oči našega rokopisnega in arhivskega gradiva.
Kolegice mi sporočijo, da me čaka knjiga, ki sem jo že pred časom rezervirala, Thoreau, Walden: Življenje v gozdu. Razveselim se. Odprem jo na naključni strani in preberem: "Rad vidim, da so meje mojega življenja široke." Nasmehnem se v sebi. To lahko poosebim. Ja, rada vidim, da so meje mojega življenja široke. Vedno.
/ ČETRTEK, 25. JUNIJ
Dež pere ta dan. Kruh je pečen. Oprema za taborjenje, plezanje in še kaj je tako vedno v avtu, samo šotor še vržem not, spakiram nekaj oblek in grem. A mogoče res jutri? Prepustim se. Nekaj prostih dni je pred menoj in pot me vabi. In voda in sonce.
