/ PETEK, 12. JUNIJ
Zjutraj trikrat prestavim budilko, le za minuto, možgane pa mi v disko ritem prestavijo šele opomniki, ki poskakujejo na telefonu. Katalog razstave V času prostora ob 30-letnici galerije Media Nox je v tisku, vabila bodo vsak čas, jaz v Ljubljani na lovu za deli. To jutro je precej drugačno, malce je kriv tudi Miha, ki nama je včeraj prisrčno mahal skozi šipo keramičnega studia Apok. Namesto jutranje kave jo raje nenačrtovano peš mahneva tja, da preizkusiva glazure. Magično! Gregor nama skuha še kavo, v ateljeju pa sva povsem sama. Blaženo! Ta teden sem na "ljubljanski kuratorski rezidenci", delam na daljavo, urnik je fleksibilen, delovnik se prilagaja situaciji, ki se zadnje dni spreminja iz minute v minuto. Moj običajni ritem je spakiral kovček, še nekaj časa ga ne bo nazaj. Manevriram med štirimi različnimi službami, danes samo med tremi. Najboljši del poučevanja na Konservatoriju za glasbo in balet je zagotovo to, da me včasih že zjutraj na mailu preseneti unikatna skladba, tudi danes je to improvizacija na izbrano likovno delo. Ko bi morala biti vsa dela že na poti v Maribor, zazvoni telefon in Petra skrbi, zakaj voznika še vedno ni. Zaskrbi tudi mene, preverim, aha, zastoji na avtocesti. Dvourna zamuda. Steče akcija, klici, na novo koordiniram logistiko, Mateja namreč popoldne ne bo več v ateljeju, ni edini. Voznik obljubi, da bo sedaj vse okej. Med kosilom je čas za komentiranje politike, a z Jernejem ugotoviva, da si najboljši curry res ne zasluži take spremljave. Nujno moram pripraviti še objave za galerijska socialna omrežja, naslednji teden za to ne bo časa. Na hitro pregledam maile, vodja galerije Sonja javi, da so dela srečno prispela v galerijo, a da ni vseh. Kako ni vseh? Kristino zmotim med odhodom na protest, dogovoriva se za nov datum za prevzem dela. Vse bo okej! Petek je. Muzika dneva: Niet, Ritem človeštva. Kakšen svet želimo? Izboljšamo ga lahko samo skupaj: vsi različni, vsi enakopravni. Že od nekaj trdno verjamem v solidarnost med ljudmi. To mi daje upanje, da je vendarle vredno.
/ SOBOTA, 13. JUNIJ
Moj koledar je zadnje mesece neskončno črkovanje obvez. Zdi se mi, da je od julija lani minil najmanj pleistocen, a morje je blizu! Destinacija? V znano neznano, za začetek po gričkih lovit modrino razgledov. Vsakič znova me presenetijo neobljudene poti. Tišino predrami najino pomenkovanje, ptičje petje in dišeči brin. Domačini očitno niso vajeni "popotnikov", zato naju ogovarjajo kar sami, s prijazno babico poklepetamo o preteklih poteh, ki so zdaj zaraščene sentimentalne ostaline življenja tukajšnjih prednikov.
/ NEDELJA, 14. JUNIJ
Dosledno izbirčno se umikam jutranjemu branju novic, še kavo preskočim, hitim namreč po dela, ki jih prevoznik v petek ni dvignil. Najprej Šiška, kjer naju preseneti Jirijeva pogostitev. Premerimo avto, seveda je dovolj velik, na milimeter! Na Viču že čaka Kristina, potem pa med vožnjo v mislih na hitro ponovim koreografijo načrtovanega kuhinjskega plesa. Kmalu pozvoni pri vratih, prihaja Barbara. Zvečer je čas, da se odpravim nazaj v Slovenske gorice in najlepšo zeleno rezidenco na svetu, kjer me s poskakujočim repom pričaka vedno vesela labradorka. Z leti vedno bolj cenim odmik od vrveža, to zeleno pokrajino mojih prednikov, ki je bila včasih zame nekako premajhna, najbrž ker ni ponujala še kakšne galerije. Pozno preberem še Sonjin mail, kakšno rojstnodnevno darilo dobi galerija: nove luči! Čakamo jih že več kot pet let. Zavzdihnem, kako sanjsko bi bilo, če bi jih lahko uporabili že pri tej razstavi.
/ PONEDELJEK, 15. JUNIJ
Že navsezgodaj vestno hitim v Media Nox, a me vseeno prehiti nova sodelavka. To je Matejin prvi dan pri nas. Vse prej kot miren dan je, sploh ne morem h glavnini dela. Goran prinese dela, Špela odnese, Aleksandra postavlja rastlinsko instalacijo in poliva barvo po steni, kličejo z radia za izjavo, potem še naš PR Žan, mimogrede pride še Boris iz Sinagoge vprašat glede sobote. Takrat bosta Poletna muzejska noč in naša slavnostna otvoritev jubilejne razstave, ki jo intenzivno pripravljamo štiri mesece, od tega tri na daljavo. Vmes še klici umetnikov, reševanje razrahljanega okvirja in podobne reči, s katerimi nabiramo kilometrino v dveh majhnih prostorih. Moj današnji plan je izmed vseh matematično možnih kombinacij najti tisto pravo! Sedemdeset del je izjemno raznolikih, a si bodo vseeno morala deliti isti prostor. Za zdaj se ne pritožujejo, sobivajo demokratično. Ko bi le to zmogli tudi ljudje. Uspe mi precej pozno zvečer, šele ko sem v galeriji povsem sama in s tišino deliva matematični problem. Kako vem, da je ravno ta variacija najboljša? Enako, kot ve umetnik, kdaj je njegovo delo končano. Moj delovnik se s tem še ne zaključi, pregledati še moram nekaj dijaških nalog, zaključiti ocene. Ponedeljek se že druži s torkom.
/ TOREK, 16. JUNIJ
Dopoldan preživim v komisiji za ustno maturo. Hodniki samevajo, čuden občutek, sploh ker junija navadno vrši od energije. Zares pogrešam šolski direndaj na moji Drugi. Danes je enainšestdeseti dan pouka na daljavo. Bistvo poučevanja vidim v času, ki ga preživim z dijaki. V odnosih, izmenjavah misli, kritičnih premislekih in predvsem, da gojimo empatijo, spoštovanje, humanistične vrednote. Za to je umetnostna zgodovina pravšnja popotnica, umetnost namreč vedno izhaja iz življenja, iz nas samih, uči nas, kako smo boljši do ljudi, narave, sebe. Popoldne se posvetim prestavljanju slik, iskanju primernih žebljev, merjenju, da bo slika stala na sredini in niti milimeter čez. Seveda je mestoma stena izjemno uporniška, zato čakava Blaža, da nama pomaga z vrtalnikom. Mateji mimogrede razloži to in ono, pokaže tisto v zgornjem predalu in še kaj v vseh ostalih. Kako smo usklajeni, le kaj bi brez njiju? Na hitro skočim na obisk k Slađani, ki slika v sosednjem DLUM-u, nato se mimogrede pripelje še Branimir. Izmenjava najnujnejše novice zadnjih treh mesecev. Skoraj pozabim, da moram še na Tabor po dve sliki. Že dalj časa čakamo tudi pošto iz Linza. Miro vehementno sklene, da bo v skrajnem primeru prinesel dve novi deli enakih dimenzij. Vedno bolj se odstira prava podoba razstave, a je še daleč do končne podobe. Tudi sama se vedno bolj počutim "njena", kot bi se sooblikovali. Ker imam tokrat kot kuratorka proste roke, misli nenehno švigajo, iščejo odnose med deli. Vedno bolj se čudim, kakšna dela so avtorji izbrali sami, ne more biti zgolj naključje, da bi bilo toliko koherence med tako raznolikimi deli. Dan naredi hiter premet v naslednjega, jaz pa še kar pripravljam video za razstavo in Milanki pošljem vprašanja. Njen intervju bo zadnji. Koronakultura je zapolnjevala četrtke od začetka karantene, z njimi želim predstaviti težave samozaposlenih v kulturi.
/ SREDA, 17. JUNIJ
Moji so ta teden še posebno razumljivi, tudi prijateljičini SMS-i ostajajo neodgovorjeni. Pripravim IG-objave za festival Jazz 'ma mlade, letos je v posebni obliki, pri njem sodelujem že od začetkov. Unikatno LP-ploščo lahko dobite z dostavo na dom, in to kar v škatli za pico! Posneta je bila med karanteno s sodelovanjem odličnih mladih jazz glasbenikov. S Sonjo sva si v zadnjih tednih izmenjali na tone sporočil, sreča, da je tako potrpežljiva, tudi z mano, in odprta za moje ideje. Ogromno ljudi sodeluje pri nastajanju razstave, umetnikov je kar 41 z vseh koncev Slovenije, tisti že uveljavljeni pa tisti, za katere upamo, da še bodo. Galerija namreč promovira predvsem mlajše avtorje. Objavim predzadnji Koronakultura intervju s slikarko Natalijo.
/ ČETRTEK, 18. JUNIJ
Hitim s pripravo materialov za tiskovno konferenco, še malce pometemo, da bo galerija čedna. Žan uredi kodo za popuste v naši spletni trgovini. Še v šolo moram, spet na maturo. Potem se vrnem v galerijo, saj pride Marko postavljat instalacijo na arkade. Priznam, razstava je čudovita! Galerija si me je v teh petih letih prisvojila in odsotnost še tako majhnega kulturnega prostora bi pomenila odsotnost nekega védenja v mestu, ki ga sooblikujemo vsi.
Vse najboljše, draga galerija, za tvoj 30. rojstni dan! Ostani zdrava in še na mnoga leta, se vidiva na plesu v soboto zvečer!
