/ PETEK, 8. APRIL
Pred potovanjem so dnevi zmeraj napeti, a tokrat še posebej. Včeraj sem oddala zadnje korekture za prevod mladinskega romana, ki izide maja. Danes smo v pisarni najprej pregledali novinarska poročila o včerajšnjem obisku – prvem za medije – na gradbišču nekdanje tovarne Rog. Radovednost javnosti se stopnjuje, gre za ogromno delovišče praktično v središču Ljubljane in redna vodstva so se izkazala kot odlično komunikacijsko orodje in najbolj transparenten način seznanjanja javnosti s potekom del in načrti. Ogledi so sicer naporni, saj je treba misliti predvsem na varnost na gradbišču, a ob pogledu na osuple obraze, ko vidijo razsežnost bivše tovarne in dvorišča pred njo – to bo postalo nov javni park na 8000 m2 –, je poplačan ves koordinacijski trud, ki ga je treba vložiti v gladko izvedbo skupinskih vodenj … Doma me pričakata zmeraj lačna otrok in maček, Gorazd je na čebelarskem obhodu, tako da brž pobrskam za ustreznimi konzervami …
/ SOBOTA, 9. APRIL
S sinom Cirilom piševa navodila za uporabo, kajti medtem ko bova midva v Gruziji, se za našega tretješolca rutina ne bo spremenila; prvo polovico tedna ga čuva starejša polsestra, nato pa prideta babi in dedi iz Maribora. Šaliva se, da lahko vsako noč prespi v drugi postelji, sama pa se bom tudi dodobra pretegovala v hotelski … Ne vem, kaj je šlo narobe, a ko smo si lani omislili mačkona, sva mislila, da je problem s Cirilovo nočno "osamljenostjo" rešen in bo spalnica spet najina. No, zdaj si jo delimo štirje, saj ne mali ne veliki mjavkač ne zdržita na svojem do jutra … Zvečer se oglasi prijateljica z darili iz Kaira. Kako lepo je spet potovati, se strinjamo.
/ NEDELJA, 10. APRIL
Na poti še enkrat preletim delovne obveznosti v Tbilisiju. Ta je letos svetovna prestolnica knjige, z Unesca, ki naziv podeljuje, pa so me lani povabili v strokovno skupino na to temo, saj si želijo vsa mesta, ki so od leta 2001 nosila ta naziv (vključno z Ljubljano 2010) povezati v mrežo. Kar bi še predlani bila službena pot, je zdaj "dobro naložen dopust". Po petnajstih letih dela na področju knjige je stikov po vsem svetu toliko, da sem hvaležna za vsaj nekaj priložnosti, da jih ohranjam. In v tem poslu so od zmeraj največ štela druženja v živo. Ker so se v koronskem času leti precej razredčili, skoraj vsa druščina prileti z istim letalom iz Istanbula. Ko čakamo na prevoz skrbnih organizatorjev, se z Ericom iz Južne Koreje razgovorimo o Ukrajini, saj je letališče polno zastav in drugih drobnarij v modro-rumeni barvi. Gruzijci zadnja dva meseca podoživljajo leto 2008, ko je Južna Osetija po zdaj že znanem vzorcu podlegla aneksiji in je danes Gruzijcem praktično nedostopna. "Težko je državam, ki imajo za sosede takšne norce, kot je Putin," zamišljeno pripomni Eric. Za trenutek pozabi, da ima najbolj norega soseda izmed vseh prav njegova država …
Natanko deset let sem čakala na priložnost za obisk Tbilisija, takrat mi je nezgoda v zadnjem trenutku preprečila potovanje. Ko se vozimo ob reki Mtkvari (ali Kura, da si ne lomimo jezikov), ki pelje proti centru in je iste barve kot pečine nad njo, opazujemo v skalo vklesane hiše. Ko se ozrem na drugo stran, na vzpetino Sololaki nad mestom, pa zagledamo monumentalno 20-metrsko skulpturo matere Gruzije s čašo vina v eni roki in mečem v drugi - simbol Tbilisija so postavili konec 50-ih let ob 1500-letnici mesta. Kar prehitro naju ulovi tema med potikanjem ob vznožju in vzpenjanju na Sololaki. Ker odkrivava vedno nova notranja dvorišča in zanimive portale, se odločiva do skulpture zakorakati kak drug dan in si raje privoščiva kačapuri, lokalni ploščati kruh s sirom. Ob vrnitvi na vrtu nasproti hotela naletiva na polno mizo znanih obrazov. Pravzaprav je že ponedeljek, ko si po več zdravicah z gruzijsko žganjico chacha, kot bi bilo modro, zakličemo lahko noč.
/ PONEDELJEK, 11. APRIL
Pred začetkom konference se v pogovor zapleteva z Irekom, ki vodi literarno hišo v Vroclavu čin fundacijo Olge Tokarczuk. Ravnokar so izdali slikanico v ukrajinščini – priredili so knjigo o abecedi, ki jo v Vroclavu prejmejo vsi otroci ob vstopu v šolo. Samo v njihovo mesto, ki šteje dobrih 600.000 prebivalcev, je prispelo 200.000 ukrajinskih beguncev – vsi sicer niso ostali. V vrtce in šole se je vključilo že čez 6000 otrok, za mlajše organizirajo posebne razrede v ukrajinščini, starejše skušajo integrirati v redne poljske. A je težko, pravi, otroci, ki prihajajo zadnje tedne, so travmatizirani, veliko jih sploh ne govori … Je pa Poljska tudi močno olajšala vstop na trg dela in posodobila zakonodajo na način, da se lahko vsak, ki je iz Ukrajine prišel po 24. februarju, zaposli takoj, še en mesec pa ima časa, da si uredi potrebno dokumentacijo in pridobi davčno številko, ki je pogoj za izplačilo plače. Zaposlilo se je okoli 3000 ljudi, izdali pa so že blizu 50.000 davčnih številk. Kako že delamo pri nas? Ministrstvo je doslej izdalo manj kot 100 odločb, vezanih na begunski status, za začasno zaščito pa je zaprosilo več kot 8000 beguncev. Pošteno se bodo načakali, preden bodo lahko legalno poprijeli za kakšno delo in koristili druge pravice statusa, vključno z zdravstvenim zavarovanjem.
/ TOREK, 12. APRIL
Po zaključku uradnega programa nas peljejo na tradicionalno gruzijsko večerjo. Še prej se za miren pogovor dobiva z direktorjem frankfurtskega sejma Juergenom Boosom. Nisva računala drug na drugega tukaj v Tbilisiju, nazadnje sva se pogovarjala poleti. Skoraj leto in pol bo že, odkar nisem več na javni agenciji na knjigo, in žal mi je, da Juergen tako zaskrbljeno vzdihuje. Še zmeraj je možno, se strinjava, pripraviti dobro predstavo za leto '23, ko bo Slovenija častna gostja na "njegovem" sejmu, najpomembnejšem na svetu. A ko smo leta 2016 zagnali kolesje, naš cilj ni bil šov za javnost, in to po možnosti domačo … Preideva raje na druge teme, pa ni nič razveseljivega – poginil mu je pes, sejem se zaradi pandemije komaj drži nad vodo, izčrpan je od bojev z nadzornim svetom. K sreči je pred nami večer v družbi chache. Preživimo ga za skupno mizo, skupaj z Vero Michalski, najbolj skromno milijarderko, kar jih poznam. Okej, edino. Vera je ena izmed dedinj farmacevtskega podjetja Roche, a se je že konec osemdesetih skupaj z možem Janom Michalskim začela ukvarjati z založništvom. Po njegovi smrti je po njem poimenovala fundacijo, ki redno organizira dva festivala in podeljuje nagrado za literaturo (v vseh jezikih), vredno desetih kresnikov. Sprašujem se, zakaj ne naredimo nič, da bi tudi pri nas priteklo vsaj nekaj zasebnega kapitala v kulturo. Slikamo se, Vera, Juergen in jaz, sliko pošljem Dragu Jančarju za rojstni dan – v Verini založniški skupini je tudi Phebus, ki je njegova francoska založba.
/ SREDA, 13. APRIL
Izlet na zahod države v Kakheti, zibelko vina. Prvi postanek je vinska klet, kjer nam pokažejo tradicionalni gruzijski način pridelave vina – v ogromnih lončenih kvevrih, zakopanih v zemljo. Po razpadu Sovjetske zveze, kamor so Gruzijci izvozili praktično vse vino (ki so ga morali pridelovati masovno, skladno s petletkami, in je bilo navadna kislica) so se naenkrat znašli pod embargom Rusije in vina tja niso smeli več prodajati. To je bilo največje Putinovo darilo, nam razlaga vodička, saj so vinarji pričeli delati na kakovosti, odpirati so se začele butične kleti in gruzijska vina so dosegla svetovno slavo … S kvevri eksperimentira celo nekaj slovenskih vinarjev v Brdih.
Pot nadaljujemo do samostana Alaverdi, ki na tem mestu stoji vse od 6. stoletja, ko je v Gruzijo prišlo 13 asirskih menihov in se naselilo po vsej državi. Kompleks je impresiven, a žal je ohranjenih le malo fresk. So pa zato po vsem vrtu, pod majhnimi cvetočimi češnjami, razporejeni čebelji panji in Gorazd navdušeno fotografira, potem ko je vožnjo preživel ob klepetu s Trasvin, drobceno Tajko, velikanko v založništvu, ustanoviteljico založbe Silkworm Books, ki me je že ob najinem lanskem srečanju zasliševala o urbanem čebelarstvu. Strašno si želi izdati knjigo na to temo, Gorazdu se za poleti napove na obisk. Takrat je v Bangkoku neznosno, pravi, še na Taj Či ne zmore, v Ljubljani pa prijetnih trideset, kot se je že pozanimala.
/ ČETRTEK, 14. APRIL
Pravzaprav še nismo šli spat, sreda se prelije v četrtek in gruzijski gostitelji nas imajo "za talce" ob jezeru Lopoti, kjer po večerji priredijo neverjetni šov. Tukaj smo vsi skupaj, naša Unescova skupina strokovnjakov in predstavnikov mest in vzporedna založniško-avtorska skupina gostov. Karaoke. Prvi se opogumi Eric, v Koreji je to itak nacionalni šport. Sledijo delegacije Bolgarije (impresivno), Erevana (Armenci za svetovno prestolnico knjige sicer šele kandidirajo, a je prišel sam župan, ki nam zdaj tule prepeva Sinatro), Akre (ta bo prestolnica knjige 2023), Grčije, seveda gostiteljice, naša gruzijska dekleta Nino, Ninia, Sofi …
Še nekaj Gruzijk je na mojem spisku do konca tedna. Popoldne se dobim z Medeo, ki je vodila gruzijski Nacionalni center za knjigo. Na neki način naju je doletela podobna usoda, le da so njo odrezali šele, ko je uspešno izpeljala predstavitev Gruzije na frankfurtskem sejmu 2018. Preveč antiruskih avtorjev menda … Zdaj se je podala v politiko. Pravi, da se mora v njeni državi še veliko spremeniti. Jutri pa me čaka še Tata, da mi pove, kako deluje dizajnerski pohištveni hub, ki ga je nekaj butičnih proizvajalcev zagnalo v Fabriki, nekdanjem industrijskem kompleksu blizu centra. Tbilisi je poln takih prostorov, že hotel, v katerem bivamo, je bil nekoč največja tiskarna v državi. Industrijski videz se zliva z orientalskimi (pa tudi malce avstro-ogrskimi) oblikami v starem centru, sovjetski monumentalni kompleksi pa se nenavadno pristno zlijejo z bleščečo novo arhitekturo – pod Most miru, ki se v obliki steklenega vala vije čez Kuro, je podpisan Michele de Lucchi. Napetost, ki jo novo ustvarja v dialogu s starim … Gruzija je prispodoba za to.
