/ PETEK, 2. JULIJ
Budilka zvoni po par urah počitka. Skeniram počutje. Okej sem. Super. Sedem dni vročine, neštetih korakov, fizičnega napora, stresa, inšpekcij in še česa, potem pa zabava in pijača. To zna imeti neugodne posledice, telo ima neke meje. A dobro se je izšlo, tisti liter vode pred spanjem je bil zelo dobra poteza. Včeraj zvečer sem prvič iz parka prišel celo do Lenta.
Najprej Koala, rad imam njihov zvok. Hvala bogu za kartico, ki jo komajda kdaj uporabim. Polno je, a z njo pridem noter. In tam koncert. Čisto zares, ljudje, skupaj, eni skačejo, plešejo, drugi sedijo, ni mask, noro. In mimo pride kolegica, in kolega, pa še drugi, in tretji, objamemo se, kakšno rečemo, pa vsak na svoj plesni kotiček. Pa še kdo se te po naključju dotakne. Zločin še pred kratkim. Hamo je menda danes na Večeru, grem še to ulovit. Kako sem to pogrešal. Vesel sem, da se nismo odvadili. Še se znamo družiti in uživati, vesel sem za to, bal sem se, da bi se v letu, dveh lahko odvadili veselja bližine. Nismo se, hvaležen sem za to. Še na Minorite. Artkampovci smo malo republika za sebe, a smo vseeno del velike Lent družine, katere del nisem videl že lep čas in sem ga tukaj našel.
Kave ni? Uf. Še dobro da imam sončna očala. Grem do Narodnega doma. Moram neke pogodbe urediti in Stanka kuha kavo, ki te zagotovo zbudi. Kljukica, urejeni papirji in dvignjen utrip. Pa v park. Končno je vročina malce popustila. Prihajajo ljudje, otroci, starši, veseli, zvedavi, zanje je vse to. Uživajo v vsebinah, jih cenijo, to je to, opazovanje tega veselja me napolni z energijo. Vmes inšpekcija, že tretja, vse okej. Za nič na svetu ne bi bil inšpektor. Verjetno se tudi njim zdi kakšen ukrep za kulturne dogodke čuden in nerealen, sploh v parku, a to delo morajo opravljati in vsi jih gledajo kot neke represivneže, čeprav so morda v osnovi zelo prijazni ljudje.
Se pa čez čas in po kilometrih hoje začuti manko, pridelan prejšnjo noč. Znova si nadenem očala. Sprašujem se, kako sem zdržal pred leti - 16 dni, 16 celih dni je trajal Lent in Art kamp in vsaj petkrat smo bili krepko dolgo v noč zunaj. Bore malo spanja, potem pa 12 ur dela, dan za dnem, a je šlo. Emšo? Ali pač selektivno pozabiš nekatere stvari do naslednjega leta?
Zdaj pa fotografiranje, skupinsko, vseh lentovcev, v Sodnem stolpu, uf, kako je daleč. Pridemo, se poslikamo, nato pa ekipa Art kampa odhitimo na pico k Verdiju. Končno imamo nekaj časa za pogovor o poteku dela in ostalih stvareh, v parku je vedno kakšna akcija. Spijem kokakolo in pivo. Telo je hvala bogu okej. Pa spet hoja do parka. Akcija naprej. Komaj sem čakal, da grem domov, k partnerici in hčeri. Malo ju vidim, komaj čakam, da ju stisnem. In ju, in zaspim kot top.
/ SOBOTA, 3. JULIJ
Zadnji dan Art kampa. Na srečo sem se v teh trinajstih letih kaj naučil in si poenostavil stvari v zvezi z zaključkom vsebinskih sklopov. Skoraj vse uredim in zorganiziram že do pavze. V Art kampu sem izvršni producent in še koordinator dveh vsebinskih sklopov, pri katerih pa mi letos pomaga super Mihelca in to letos pomeni, da me v nedeljo v parku ne vidijo pri pospravljanju. Moji punci gresta v ponedeljek na morje sami, ker imam še kup dela. Nedelja je tako edini dan, ko se lahko še kaj vidimo, tako da mi je to letos še toliko bolj pomembno. Laura, hčerka najstnica, me pogreša skoraj toliko kot jaz njo.
Med pavzo se lahko celo uležem na klop in malce zadremam, nato pa gledam v krošnje in oblake, kako nastajajo in izginjajo. Um je utihnil. Tega že res dolgo nisem doživel, na žalost. Kako je lahko svet lep in enostaven. Po pavzi imamo sicer še eno inšpekcijo, ta je že četrta, tako da smo že malce površni pri pregledu, a gre skozi. Me mika zaključiti festival z zabavo do jutranjih ur, kot je bilo to po navadi, a se podružim z ekipo le v parku in ne počakam na odpravo do mesta. Jutri je nedelja, pomembna z več vidikov.
/ NEDELJA, 4. JULIJ
Končno doma za kaj več kot le spanje. Glavo imam polno obveznosti, a se mi uspe zadržati, da me ne povlečejo misli stran od mojih punc, uživam in se družim z njima lep čas. Saj je ekipa Art kampa kot družina in ne manjka objemov, pogledov in besed, ki te dvignejo, a ljubezen mojih punc in moja do njih je nekaj drugega, sem pogrešal. Toplo je pri srcu.
Pa gresta pakirat. Odprem ventil misli in pričnem pisati na papir, kaj vse mi je treba postoriti v naslednjih dneh. Groza, dva lista sta že polna. Letos je res noro leto. Kakor je bil konec omejitev, smo vsi pričeli delati 200 na uro. Nihče nima časa. Vse želimo nadoknaditi. Še dva dni pred Art kampom sem se ukvarjal s Kulturnim dnevnikom, ker sem želel čim več šolam zorganizirati nadomeščanje odpadlih vsebin. Hkrati pa priprave na Art kamp. Pa še del novega projekta v lokalnem okolju sem s partnerko. Vse skupaj naenkrat in tako še bo kar nekaj časa.
V kavarni moram preveriti, ali je vse, kot mora biti. Dela Miha, zato me kaj dosti ne skrbi, obvlada. Živim v Zavrhu, nad Lenartom. Neverjeten razgled. Vanj sem se zaljubil pred dvanajstimi leti, ko sva tu odkrila hišo na prodaj in jo takoj kupila. Pogled seže v nedogled, balzam za utrujene oči, misli pa se kar razširijo. Na srečo je tukaj kup mladih družin, menjava generacij, hitro sva našla družbo, prijetno družbo. In odprte možnosti za svoje hobije in projekte ob službah. Partnerica (bi lani postala žena, če ne bi bilo omejitev) v gledališču, kot Agata, jaz pri postavljanju muzeja Maister po Maistru pred par leti. Tudi general je imel rad Zavrh in je hodil k prijatelju Štupici na počitek, kapljico vina in razgled na stara leta, od tod močna vez med generalom in Zavrhom. Točka s takšnim razgledom in vsebino že sama po sebi vabi pohodnike, je bil prav greh, da ni dnevna soba za bližnjo okolico in turistična točka, potencial je tu zagotovo. Z občino smo se lotili projekta in prvi koraki so že v akciji, kavarna Maistrova klet. Neverjetno, kako hitro so ljudje ugotovili, da se stvar razvija, tudi brez kake promocije. In uživajo v nastalem, želeli so si to, tudi jaz, potreba po tem je bila prisotna že več kot desetletje, samo realizacija je manjkala.
Mnoge moje bližnje je zadnje mesece ob gneči v službi in razvoju kavarne čez vikend malce skrbelo, da se ne bi uničil. A verjetno se odgovor skriva v tem, da delam stvari, ki veselijo mene in druge. V službi se ob potrebi šolarjev po zanimivih kulturnih vsebinah in nasmehu ali čudenju na njihovih obrazih takoj zapolni fizični manko energije. Art kamp je še lepša zgodba, čeprav te izčrpa, te napolni veselje obiskovalcev, delaš za dobro počutje drugih. Enako je z mojim novim projektom doma. Zadovoljni obiskovalci, vsakdo reče, kako je lepo, prav to je manjkalo, to smo si želeli, še pridemo, želimo vam vse dobro … Na koncu si okej, četudi bi morda moral biti na bolniški.
Finiširam še zadnje detajle kavarne, po Art kampu in zagonu Poletnega Art kampa pa se lotim še dodajanja elementov širše slike projekta Završki cekor. Bore malo časa imam, čez dva tedna je že velika akcija.
/ PONEDELJEK, 5. JULIJ
Zjutraj se stiskamo in se komaj poslovimo. Zdaj pa prislužiti kljukice ob vseh alinejah na planu dela. Povlečem ven lista. Uf. Akcija. Ta del Art kampa je najtežji. Ni tistega povratnega vtisa obiskovalcev, le delo, birokracija in vmes skriti problemi. Pa utrujen si, krepko. A dajmo.
/ TOREK, 6. JULIJ
Pa gre. Sicer me vmes kaj vrže na tla, izvem še kaj res neprijetnega, prileti še kakšna nenapovedana obveznost. Kljukice letijo. Računi, pogodbe, plani, stroškovniki, evalvacije, reprogramiranje ... aaargh ... tipkanje, vrat me boli. In vse je nujno, s tremi klicaji. Saj jih razumem, vsi bi radi zaključili in zbežali na morje, tudi jaz, zato nič jamranja. Neverjetno, celo nogomet sem gledal, Italija - Španija, in to s kolegom. Deloholik v meni je očital "tri ure boš vrgel stran, kaj je s tabo", a sem jih, ob pivu in čipsu in pogovoru. Vseeno mi bo uspelo.
/ SREDA, 7. JULIJ
Fokusiram se na delo, o puncah niti nočem razmišljati, ker mi je hudo, da smo ločeni. Do petka zdržim in naredim čim več, potem pa dopust, moji deklici in kavarna in Zavrh, morda celo vmes tri dni morja, misli na to me poganjajo naprej. In še sonce je. Še radijsko oddajo vmes zmontiram na Radiu SI. In spet mi je uspelo gledati nogomet, spim pač malo manj.
/ ČETRTEK, 8. JULIJ
Večina stvari rešena, popoldne rešen še sestanek za Poletni Art kamp. Ekipa, ki bo na lokaciji skrbela zanj, je pripravljena, tudi jaz sem svoje naredil za uspešno izvedbo, vse je na svojem mestu. Jutri sfiniširam obveznosti v službi in pričnem dopust, potem pa misli usmerim k razvoju vsebin in bolj umirjenim opravilom, jutri popoldne celo s puncama ob sebi.
