/ PETEK, 9. JULIJ
Zadnjih pet tednov sem si zamišljala ta dan in ga nestrpno pričakovala - uradni zaključek referendumske kampanje Za pitno vodo. Zaključek kampanje, ki si je v Inštitutu nismo želeli, ki nas je našla popolnoma izčrpane po boju za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in nas dobila popolnoma nepripravljene.
Tedni, ki so se zdeli kot večnost, so nas vsak dan postavili pred drugo preizkušnjo. Kako vzpostaviti zaupanje z okoljskimi organizacijami? Poiskati dovolj sredstev za izvedbo kampanje? Kako se v izčrpanosti ne skregati? Kako se boriti proti lažem in manipulacijam?
V zadnjih tednih nam je vsak dan pripeljal novo oviro. Preskočili smo jih, ker smo se člani in članice gibanja veliko pogovarjali. Bili smo ostri in iskreni - na koncu smo našli skupno pot. Čeprav se konca kampanje iskreno veselim, danes vem, da jih bom pogrešala.
Zjutraj komaj vstanem in stečem do Prešernovega trga, kjer imamo zaključno tiskovno konferenco. Na njej še enkrat predstavimo osnovne poudarke kampanje.
Ko na zaključni tiskovni konferenci poslušam predstavnike vseh organizacij, ki so sodelovale v kampanji, se nasmehnem. Uspelo nam je ustvariti močno in povezano skupnost, skupnost pa je v teh črnih časih pravi zaklad.
Nika Kovač. Antropologinja in direktorica Inštituta 8. marec, avtorica Pogumnih punc, knjige o ženskah, ki spreminjajo svet. Je koordinatorka kampanje Za pitno vodo. Rada ima knjige in svojega hrta Vala.
/ SOBOTA, 10. JULIJ
Prvi prosti dan po več kot dveh mesecih. Že zelo zgodaj zjutraj ugotovim, da na spanje nisem več navajena. Sprehodim svojega hrta Vala in berem knjigo v kavarni pod blokom. V glavi že delam načrte za nedeljo: čakanje rezultatov in izjave. Mirna sem in ni me strah izgubiti - vem, da smo kampanjo speljali najbolje. Misli se mi tekom dneva ne umirijo, nenehno imam občutek, da sem na kaj pozabila. Mojo otopelost reši mami, ko me prepriča, da se skupaj odpraviva v trgovine. "Za konec kampanje potrebuješ novo obleko," me bodri. Ima prav - nakupovanje me nekoliko razveseli in podari občutek normalnega sveta izven referendumskega štaba. Kdaj pa kdaj se je prijetno prepustiti potrošniški ideologiji, si priznam in si ogledam resničnostno serijo na Netflixu.
/ NEDELJA, 11. JULIJ
V Inštitutu smo bili prepričani, da na referendumu ne bomo zbrali dovolj glasov, da bi dosegli kvorum. K meni pride Mojca in skupaj pripraviva zaključno izjavo za javnost, sama pa si v glavi sestavljam govor ob porazu. Čakava na prve podatke o volilni udeležbi.
Ob 12.00 mi Aljoša reče: "Številke so dobre. Zmagali boste." Še vedno mu ne verjamem. Ob osmih zvečer se z neba usuje dež. S Kristino tečeva v studio N1, sezuje si čevlje, po nama padajo velike deževne kaplje. Nekje pri Prešernovem trgu prvič pomislim, da nam je uspelo. S Kristi se začneva smejati, ima me, da bi vriskala in vpila. Ko oddelava soočenje, se vrneva do Pritličja, kjer ekipa čaka rezultate. Objemamo se, ponosni smo, da je naše delo na tej točki zaključeno. Skupaj z ekipo prostovoljk in prostovoljcev nam je uspelo nekaj, kar je zvenelo popolnoma nemogoče. Povezali smo se, si zaupali in skupaj obranili našo vodo in prost dostop do obale.
Novica o zmagi pa v resnici ni katarzična. Seveda prinese veliko veselja in upanja. V Inštitutu pa vemo, da fajta še ni konec. V nabiralnik Inštituta prihajajo pisma in prošnje za nove akcije. Mi pa imamo pred seboj trenutno samo en cilj: spočiti se.
/ PONEDELJEK, 12. JULIJ
S strahom odpiram spletne strani in svoj e-mail naslov. Bojim se groženj in diskreditacij. Zmaga je na nas usmerila veliko pozornosti, ki je nismo vajeni in je v resnici nismo želeli.
"Ne, ne bomo postali stranka. Ne, v resnici nimamo plana," odgovarjam na prva sporočila in vprašanja. Pojasnjujem, da v Inštitutu verjamemo v gibanje, ki bo vedno na braniku skupnega javnega dobrega, prizadevanj za človeka vredno življenje in proti vsakem izključevanju. Tudi proti vsaki neoliberalni politiki, ki je ne zanimajo ljudje, temveč samo denar.
Nekoliko tesnobna se odpravim v svojo pravo službo. Pionirski dom je prostor, kjer sem odrastla. Moje najožje sodelavke pa so osebe, ki jih poznam svoje celo življenje. Tam se počutim varno. V Pionirskem domu po dopustu objamem svojo ekipo: direktorico Viko, Bjanko in Karmen. Smejimo se, obdelamo vse, kar nas v prihodnjih dneh čaka: poletne počitniške šole, prijave na razpise ...
Ko odgovarjam na službena sporočila, imam občutek, da se referendum sploh ni zgodil.
/ TOREK, 13. JULIJ
V Inštitutu ugotavljamo, da nismo okej. Kampanja nas je precej sesula, zanemarili smo privatna življenja in službe. Občutek imamo, da je težko uloviti stari ritem življenja in reševati zamude. Na trenutke sem jezna sama nase, da sem v kampanjo zvlekla ekipo. Po drugi strani pa smo vsi ponosni in ganjeni, da smo sodelovali s toliko izjemnimi ljudmi. Kampanja je pokazala, da v Sloveniji živijo prijazni in solidarni ljudje, ki jim je javno dobro osnova skupnosti.
V službi se pripravljamo na prijavo evropskega projekta, ki bo namenjen povezovanju performativnih umetnosti in poezije. Veselim se vračanja v svet knjig. Pogrešam delo z njimi.
Nekoliko nostalgična se začenjam spominjati kampanje: naših vikend poti z avtobusom in obiskovanja ekip po celi Sloveniji, nabiranja 40 tisoč overjenih podpisov, štetja v moji dnevni sobi, smeha in občutka nemoči ob spoznanju, da nas dejansko čaka referendum, Denisa, Leona in Kristine, ki so obhodili Prekmurje, Sare, ki se je zadnji teden kampanje popolnoma sama odpravila v tuje mesto in tam nadomeščala prostovoljce, gospoda Mirana v Mariboru, ki je dežural pred upravno enoto. Toplo mi je, ko pomislim na sindikat taksistov, ki je na volišča prevažal ostarele, na vse glasbenike, influencerje in igralce, ki so širili glas o pomenu referenduma. Na nočne ure in pogovore z Alenko. Na vse sklepe: "Nimamo kaj, fajtamo se dalje." Na vrste ljudi na predčasnih volitvah, naključne zaveznike. Rada živim tu, ugotavljam. V zraku čutim upanje.
/ SREDA, 14. JULIJ
Urška mi pošlje korekture moje knjige, ki izide konec te jeseni. Kako sem jih čakala! Besedilo sem napisala med prvim popolnim zaprtjem države, v Urškinem predalu pa je čakalo vse do poletja. Urši reče, da bo knjiga super, in jaz se je veselim kot majhen otrok. Bojim se vsega dela, ki me z njo čaka. Obljubim si, da se knjige lotim takoj po službi. Pisanje me sprosti, ponuja refleksijo in odmik od vsega okoli mene.
Od sveta se kljub planom distanciram nekoliko drugače, doma takoj zaspim. Urejanje besedila prestavim za kakšen dan do dva. Seznam stvari, ki jih je treba čim prej opraviti, se na mojem "to do listu" podaljšuje. Sama pa se prepričujem, da mi bo uspelo in da je zdaj čas za počitek. V svetu, ki nas nenehno spodbuja k produktivnosti, delu in samodokazovanju, je kdaj tudi lenoba revolucionarno dejanje.
/ ČETRTEK, 15. JULIJ
Že zjutraj na službeni poti. Berem novice. Pisanja o meni, laži in natolcevanja me še vedno prizadenejo. Ko sem utrujena, se pogosto sprašujem, ali je vredno. Slišim cingljanje. V skupinskem klepetu Inštituta so se začeli počasi prebujati moji prijatelji in prijateljice. Hecamo se. Izmenjujemo si novice. Načrtovati začnemo veliko zabavo za vse prostovoljce - z njimi se želimo poveseliti, zaplesati in se jim zahvaliti. Oni so tisti, ki so to kampanjo naredili tako močno in lepo. Oni so upanje in obljuba boljšega sveta. Prepričani smo, da bomo z njimi še delali pomembne stvari. Tesnoba se razbeži, imam svojo skupnost. Svojo sarkastično, neposredno, odkrito in pogumno skupnost. Skupnost, ki bo šla naprej - tudi ko se bom sama za trenutek ustavila.
