/ PETEK, 20. SEPTEMBER
Navsezgodaj sva se z Varlom odpravila v Mokronog, kjer je bila letošnja zaključna prireditev Kulturne šole leta 2019. To je postalo široko kulturno gibanje šolske mladine, ki se je do sedaj dotaknilo že več kot tristotih osnovnih šol. Začelo se je leta 2005 na Geossu, kjer sem bil tistega 8. februarja govornik, pri kasnejši vroči kisli juhi pri Kimovcu pa so me vneti podporniki ideje o "srcu Slovenije" Kmecl, Pavček, Zlobec ter litijski občinski možje Dernovšek, Kaplja in drugi zaslišali, ali lahko kot predsednik zveze kulturnih društev na čarobni hrib pripeljem kaj več mladine. S Pungartnikom, glavnim tajnikom zveze, sva se povezala s Kolenčevima, z Anko in Zdenkom, ki sta imela na Vačah "hišno gledališče", in dva meseca kasneje smo na občnem zboru že predstavili načrt o razpisu natečaja za najbolj kulturno šolo, ki smo ga septembra že kar izpeljali. Tako se je rodila Kulturna šola Slovenije in je takoj naletela na navdušen odziv – razvejene šolske kulturne dejavnosti so kar čakale na priložnost, da se izkažejo in si prislužijo javna priznanja. Projekt se je z leti tako razširil, da je potreboval večji prostor in profesionalno organizacijsko podporo, zato ga je v svoj program sprejel JSKD. Lani smo lahko videli, kako taka stvar funkcionira v velikem Mariboru, letos pa je Kulturna šola Slovenije kazala svojo pisano ustvarjalnost v eni najmanjših občin, Mokronog - Trebelno. Bili so neverjetni, in ko vidiš, kaj zmorejo šolarji, te zaskrbi samo še to, ali si bo ta nadarjena mladina izborila svoj prostor v zaplotniški in postarani Sloveniji ali pa bo naredila križ čez njo in jo zapustila. O tem sem razmišljal pod vtisom srečanja, ki sem ga doživel dan prej, ko je Vesna Čopič pripeljala v Maribor zanimivo in radovedno kulturologinjo Egge Kulbok-Lattik iz Estonije, države, ki bi nas morala veliko bolj zanimati, saj, manjša od Slovenije, postaja vzorčna država EU. Poznal sem raziskavo o pomenu skupnostnih hiš (podobnih našim kulturnim domovom) za estonski socialni kapital in razgovor z avtorico je potrdil, da je decentralizacija, ki zmore zajeti vse ustvarjalne potenciale, bistvena za uspešnost države. Pri nas kulturne domove kot tipično skupno dobro pred propadom rešujejo predvsem majhne občine, kakršna je Mokronog - Trebelno pod županom Tonetom Mavrom.
/ SOBOTA, 21. SEPTEMBER
Dopoldne sem z zborom Klavora pel na srečanju pobratenih mest v Minoritski cerkvi, posvečenem petdesetletnici povezave med Mariborom in nemškim Marburgom. Nedeljive zasluge za odpiranje mesta pripadajo Mirku Žlendru, samosvojemu liberalcu med mariborskimi politiki, ki bi si zaslužil tudi kakšno vidno zaznambo, saj je s polstoletno aktivno udeležbo pri vodenju mesta rekorder v vsej njegovi politični zgodovini. Župan Arsenovič nas je pohvalil, da smo bili dobri, in upam, da njegovi kritiki tega ne bodo šteli za nepotizem, ker je njegov oče nekoč prepeval v našem zboru. Takrat so pri nas peli mnogi vidni Mariborčani, od bančnega direktorja Rudija Vračka do predsednika izvršnega sveta Ivana Čuka, kar je pri današnji mentaliteti vodilnih ljudi nepredstavljivo.
Popoldne smo popeljali po mestu prijateljsko skupino pedagogov eksperimentalne osnovne šole iz Waidhofna na Ybbsu, izhajajoče iz modela Montessori, posebej zanimive zaradi tega, ker je izza nje civilna pobuda. Avstrija se glede sofinanciranja takšnih šol ne obnaša birokratsko, ampak presoja, kakšne novosti prispevajo v šolski sistem, ki je zaradi svoje "glomaznosti" nagnjen k inertnosti. Investirajo v obetajoče inovacije, ne glede na javni ali zasebni status izvajalca.
Zvečer sem se čudil "vojaški zasedbi" teatra, vendar z veseljem zaploskal zasluženemu državnemu odlikovanju ob stoletnici slovenskega poklicnega gledališča v Mariboru. Ne vem, kaj je SNG dobil za nenavaden nastop šefa prodane Ljubljanske banke, nepričakovan izbruh kašlja v dvorani pa je pričal, da je škodil dihalom. Navdušenje publike nad nastopi umetnikov je potrdilo, da imamo radi naš SNG.
/ NEDELJA, 22. SEPTEMBER
Nedeljo sem potreboval za pisanje prispevka o etiki umetne inteligence, ki ga bom predstavil na bližajoči se konferenci o informacijski družbi na Inštitutu Jožefa Stefana. Svojo prvo filozofsko izobrazbo in kasnejšo prekvalifikacijo v informacijske znanosti sem združil v informacijski etiki in že dve desetletji sodelujem v mednarodni skupini na tem področju, ki je bila ena od pobudnic priprave dokumenta EU o "zaupanja vredni umetni inteligenci". Dvomi o zanesljivosti in dobronamernosti njene uporabe pri finančnih operacijah, varnostnih sistemih, v letalstvu, medicini, nuklearni tehniki, pri varni hrani ... so iz dneva v dan globlji in ljudi je začela skrbeti digitalna prihodnost.
/ PONEDELJEK, 23. SEPTEMBER
Neobremenjena s preteklimi univerzitetnimi zdrahami, je mlada rektorska ekipa pošteno ovrednotila vlogo prvega rektorja Vladimirja Bračiča in ob stoti obletnici njegovega rojstva pripravila vrsto dogodkov, med drugim je bila sprejeta tudi moja ideja za okroglo mizo o Mariboru kot univerzitetnem mestu. Veliko se govori o izgubljeni identiteti mesta, ki težko preboleva izgubo stare industrije, medtem pa je pred našimi očmi zrasla velika univerza, s kliničnim centrom in mnogimi drugimi povezanimi dejavnostmi, kar vse skupaj predstavlja ne le simbolno, ampak realno podlago obstoja Maribora. Ne da bi se tega zavedali, univerza mestu vrača velik prispevek, ki ga je dalo za razvoj visokega šolstva, za kar je bila včasih, zaradi nenaklonjenosti države, potrebna tudi upornost "Zaporožcev". Poleg podpisnikov listine o razglasitvi Maribora za univerzitetno mesto Magdalene Tovornik in Alojza Križmana so se razprave udeležili strokovnjaki z univerze in mestne uprave, in če nič drugega, nam je uspelo sestaviti seznam ključnih vprašanj, odločilnih za izboljšanje sinergije delovanja univerzitetnega mesta. Spoznali smo, kako se tega lotevajo najuspešnejši v tekmi med kakšnimi štirimi tisoči univerzitetnimi mesti v EU, ki si želijo najboljše študente in profesorje, raziskovalne skupine, umetniške ansamble in mednarodno prepoznavnost, ter kako na tej podlagi pridobiti čim večji delež fondov in investitorjev. Samo od sebe ne nastane nič in zdi se mi, da je sedanji trenutek odločilen za kakovostni preskok tako mesta kot univerze - še nikoli nismo imeli tako mladih in razumnih ljudi na čelu obeh entitet.
/ TOREK, 24. SEPTEMBER
Seja sveta Prve gimnazije, ki ga vodim že v drugem mandatu. V podobnih vlogah sem bil že v večini mariborskih javnih zavodov pa tudi na državni ravni in to delo jemljem zares. Za take funkcije sicer ni pretirane konkurence, ker gre za brezplačno delo, ki pa za skupnost ni nič manj pomembno kot sedenje med kakšnimi bogato nagrajenimi bančnimi nadzorniki. Spomnili smo se dveh najboljših gimnazijk svojih generacij: Polonce Semetove Ciglenečki, uveljavljene pediatrinje, in Dragice Korade, odlične novinarke, od katerih smo se poslovili v zadnjem letu.
/ SREDA, 25. SEPTEMBER
Svojo radovednost glede uporabe novih tehnologij že dolgo pasem pri mariborski Dobi, samoraslem in ambicioznem projektu Jasne Dominko Baloh, ter, kolikor zmorem, podpiram prizadevanja za kakovosten online študij, kjer so prvi zaorali ledino in imajo danes mednarodne certifikate kakovosti študija. Svoj webinar sem posvetil temi skupnega dobrega, k čemur me je spodbudila nova knjiga Roberta Reicha. S študenti smo identificirali najhujše napadalce na skupno dobro ter ugotavljali škodo na socialnem kapitalu, kar ne le preprečuje učinkovito odločanje v skupnem interesu, ampak tudi postavlja pod vprašaj samo demokracijo. Politiki pa pozabljajo, da so bili izvoljeni za skrbnike skupnega dobrega. Upam, da bodo študentje o tem spisali kakšno seminarsko nalogo, če jim je jasno, da se s temi problemi srečujejo vsak dan.
/ ČETRTEK, 26. SEPTEMBER
Dopoldne mi je Partljič "zrihtal" predavanje za zanimivo druščino mariborskih, koprskih in ljubljanskih upokojencev, ki jih vodi prijatelj Marjan Sedmak, zato sem se moral kar potruditi, da so bili zadovoljni s prikazom duhovnih podlag za mariborsko univerzo. Posvetilo je veljalo dragemu Vladimirju Bračiču, ki bi bil jutri star sto let. Nanj me veže mnogo stvari, tudi to, da me je pred pol stoletja iz politično izključujoče Ljubljane pripeljal v Maribor in sva skupaj iskala poti do druge univerze.
Popoldne pa okrogla miza o zgodovinskem pomenu in poslanstvu mariborskega gledališča pod taktirko Večerove Melite. Nekaj sem zapisal že v njeni anketi, kjer sem se izdal s svojo mladostno zaljubljenostjo v teater, pri kateri je asistiral Branko Gombač, takrat režiser v Celju, pri katerem sem opravil kar obširno izobraževanje. Kot bruc sem na filofaksu ustanovil KLUB63 in v Križankah postavil Silvanusovega Rdečega Budo v brechtovski maniri. Ob stoletnici SNG si želim gledališča, ki je odprto za vsakršno fantaziranje, a nedostopno za laganje.
