/ PETEK, 18. MAREC
Ura me zbudi ob šestih. Petek je, jeeeej! "Mamaaaaa, lačen sem!" me iz jutranjega veselja ob koncu tedna na realna tla spravi mlajši sin. "Kaj boš jedel?" "Ne vem." "Kaj pa poleg tega?" "Kar imamo!" "Okej, ti naredim jajčka." "Neeee, samo ne jajčk!" "Kaj pa?" "Ne vem, karkoli." "Boš toast?" "Ne, bljak!" Na koncu ni jedel nič, ker je ugotovil, da sploh ni lačen.
Ko grabim še zadnje stvari za službo, iščem še edino zasušeno maskaro, ki bi vsaj malo prikrila mojo nenaspanost, prosim starejšega sina, naj se že enkrat obleče, ugotovim, da sem se s svojimi osmošolci dogovorila, da imamo razredno uro. Iščem ključe od avta (kdo jih ne?), se poslovim od otrok, pičim v službo. Hvala bogu, nimam daleč. Mogoče bom naslednjič celo imela čas, da naštejem ves jedilnik, ki je pri nas na voljo za zajtrk, da mulc ne bo lačen.
Osmeki me že z navdušenjem (ha, ha, ha) ob 7.30 pričakajo v učilnici. Štejem, kdo zamuja. Ko kakšnih pet minut poslušam, da je avtobus imel zamudo, pa mama ga ni pravočasno zbudila, pa iskal je ključe od stanovanja in obljube, da je to res zadnjič, začnemo s pogovori.
Moji osmošolci so že pravi najstniki. Od prvih ljubezni do sovraštva do šole, vsakodnevnih prepirov (punce so carice!), je danes vseeno en poseben dan. Ta vikend jih nekaj peljemo v okviru projekta Erasmus v Estonijo. Ja, kljub trenutnim razmeram. Zakaj? Ker končno spet živimo. Ker najstniki ne želijo več biti doma, ker hočejo "lajf" nazaj. Podpiram.
Seveda so me punce že takoj onesposobile z vprašanjem, zakaj lahko imajo v kovčku samo deset kilogramov. Bi razložila, pa ne znam (ženske razumete, ne?). Pubeci k sreči niso imeli teh težav, eden me je vprašal samo, ali lahko ima zraven kak sendvič.
Ob ne pretirano zanimivem vsakdanjiku učiteljice in mame ("Kuča-poso-poso-kuča"), vmes nogometni treningi mojih bodočih messijev, me ravnateljica razveseli s prošnjo, naj pišem dnevnik. Končno se mi bo dogajalo! Ker, hej, peljati devet osmošolcev v Estonijo je kot sprehod v park.
Zvečer pobiram še zadnje drobtinice zasušenega kruha in ubita zaspim.
/ SOBOTA, 19. MAREC
Dan za pakiranje. Še prej skočim na nogometno tekmo starejšega sina. Zmaga! Še dobro, da članarina ne gre v nič.
Pogled na telefon. Polno sporočil mojih učencev in sodelavcev. Imamo svojo viber skupino. Ne samo da znamo vklopiti računalnik, ministrica nas je naučila uporabljati še ostale novodobne aplikacije. Celo več, drugače misleči učitelji smo bili sposobni ustanoviti celo svoje društvo - Glas učitelja. No, da ne bom polna samohvale, naj povem, da so mi zadnjič moji učenci povedali, da sta aplikaciji Viber in Facebook za stare. Če nisi na insta in snapu si "out". Eh, pa toliko imam povedati na facebooku.
Zakaj samo deset kilogramov?! Hlače ven, dve majici ven. Eno dam vseeno nazaj. Saj veste, če bo kakšna prilika, da se lepše oblečeš. Že sedaj pa vem, da polovico oblačil tako ne bom uporabljala. Za vsak slučaj pač.
Med pakiranjem otrokoma razlagam, kam sem jima pospravila oblačila, kje imamo shranjen kruh, kje je posoda za mleko, pa WC-papir. Zdaj imamo zaloge. Virus pač.
In ker včasih očitno ne živimo v isti hiši. Vmes zalijem rože. Bo mož zmogel sam? Se ne bodo pobili? Za vsak slučaj mu napišem še urnik treningov. Vsi zavijajo z očmi, ko že desetič razlagam, kje je kaj. Po moje me ne poslušajo.
Grem spat. V mislih v postelji preverjam, ali sem res vse spakirala. Tista majica mi še vedno ne da miru.
/ NEDELJA, 20. MAREC
Juhu, dan za Estonijo. Ob 12. uri se dobimo pred šolo. Štirje učitelji in devet učencev osmih razredov z nestrpnostjo čakamo prevoz do letališča na Dunaju. Še zadnje fotke pred odhodom. Še zadnji nasveti staršev svojim otrokom. Imaš osebno? Nogavice si spakiral? Pokliči takoj, ko pristanete! Še zadnje pomirjujoče besede ravnateljici, da bomo zmogli in da bomo v enem kosu prišli nazaj. Tudi očetje so nam s cmokom v grlu pomahali v slovo. Počutili smo se kot narodni heroji.
Še med vožnjo do letališča že kup sporočil otrok, staršev in drugih firbcev. Je vse v redu? Boste zmogli? Kje se sedaj nahajate? Še dobro, da živimo v dobi mobilnih telefonov. Si predstavljate, da bi morali počakati na prvo govorilnico?
Letališče. Ko smo se drenjali med nepregledno množico ljudi, ko nam je pot tekel po hrbtu od gneče in premikanja v kolonah, smo se končno počutili svobodno. Po dveh letih medsebojnih distanc smo končno spet vohali, kdo nosi kakšen parfum. Ali je celo brez. Takrat razdalja niti ni tako napačna stvar.
Če je pot do sedaj potekala mirno, so se živčki učiteljev razrahljali že ob prvem avtomatu z vodo. Tri evre. Še dobro, da so učiteljske plače tako visoke.
Ker je bila za večino učencev to prva vožnja z letalom, Bachove esence delajo čudeže. Če si učitelj, imaš lekarno pač zraven. Zmeraj.
Ker pa smo se na to potovanje odpravili s toliko pozitive, je tudi polet temu sledil. Esence so za večino ostale v kotu, mi pa navdušeni nad mirnim letom, sončnim zahodom in še mirnejšim pristankom.
Natovorjeni z goro papirjev, s katerimi dokazujemo, da smo živi in zdravi, smo skoraj z razočaranjem prispeli v Estonijo, saj nam ni bilo treba pokazati niti osebnega dokumenta. Hej, poglejte nas, Slovenci smo v Estoniji! Halo? Kdorkoli?
Po dvourni vožnji z avtobusom do Leina, kraja, kjer bomo prebivali v naslednjih dneh, smo utrujeni popadali v sobah.
Lahko noč vsem.
/ PONEDELJEK, 21. MAREC
Ni lepšega, ko ponedeljek pričneš z metanjem frizbija. Ob 9. uri smo z lokalnim učiteljem frizbija (ja, tudi to obstaja - in to na vsakem vogalu) dan pričeli z njihovim nacionalnim športom. Sodelavca sta ta čas izkoristila za odkrivanje najkrajše poti do Baltskega morja, ki je v tem času zaledenelo. S sodelavko in ostalimi učenci smo se zelo trudili, da bi se izognili zaledenelim pešpotem. Nekajkrat nam ni uspelo.
Na padce smo takoj pozabili, ko smo se po kosilu vsi skupaj odpravili do zaledenelega Baltskega morja. Škljoc, škljoc, škljoc se je slišalo z vseh strani. "Vou, noro, hudo!" so bile besede osmošolcev. In res, ob pogledu na morje, ki v tem času izgleda kot kos ledene gmote, smo vsi osupnili. Tudi tisti, ki smo jih s težavo pripravili do desetkilometrskega sprehoda. Najstniki pač. V pričakovanju prihoda še ostalih skupin iz Litve in Latvije smo popoldan preživeli ob poslušanju glasbe, delanju selfijev in ne boste verjeli - najstniki so se družili med sabo, plesali, se hecali. Ni torej tako hudo, kot se včasih prepričujemo. Kljub vsej tehnologiji je tudi najstnikom najljubši osebni stik. Naša deca so zlata!
Večerni šnops učiteljev. Karte! Da ne bo kdo pomislil na kaj drugega. Kljub temu da so naši učenci že najstniki, so se pred spanjem radi "požulili" z obema učiteljicama.
/ TOREK, 22. MAREC
Kdo si je izmislil budilko? Razkuštranih las, na pol odprtih oči smo se ob sedmi uri odpravili na zajtrk. Po zajtrku odhod do osnovne šole v kraju Häädemeeste. Estonci so nas s toplim sprejemom, narodnimi nošami in narodnimi pesmimi z odprtimi rokami sprejeli medse. Razkazali so nam šolo, razporedili na delavnice in za učitelje pripravili res močno kavo. Super, vedo kaj potrebujemo!
Naj na tem mestu pohvalim večino slovenskih učiteljev in šol, saj smo po videnem v eni od estonskih osnovnih šol, ki spadajo v ene izmed uspešnejših šolskih sistemov na evropskem območju, slovenski učitelji preveč samokritični do našega dela in zahtev, ki si jih sami postavljamo. Tudi pri komunikaciji v angleščini nam ni para. Smo se pa naučili kriliti in mahati z rokami, da smo se lahko uspešno sporazumevali z ostalimi.
Večer smo zaključili z okusnim, a enoličnim obrokom. Svojima otrokoma ne bom več ponujala obrokov z Michelinovimi zvezdicami. Kruh, klobase in voda, to je to!
/ SREDA, 23. MAREC
Zajtrk nas vsako jutro preseneti. Tudi danes nas je. Kruh, klobase in rdeča marmelada. Vsako. Ljubo. Jutro. No, pa saj nismo tukaj na Tednu restavracij. Pojemo in hitro na avtobus. Prispemo v tovarno. Center za eksperimente. Učencem so se zasvetile očke. Našima učiteljema matematike in fizike pa tudi. Baloni in podmornice so res bolj njuno področje. Všeč mi je ambient. Stara ladjedelnica, preurejena v nekaj sodobnega. Kosilo. Hmm. Stoži se mi po zajtrku. Estonci res niso gurmani. Vmes še državno tekmovanje iz nemščine za našo učenko. Če ne bi bilo sodelavke Saše in njenih mirnih živcev, saj je tudi slaba internetna povezava ni spravila iz tira in je učenki omogočila mirno in, upajmo, tudi uspešno tekmovanje, potem nam kasnejši sprehod po Talinu ne bi bil v tak užitek. Kratko, a sladko. Vržemo oko na rusko ambasado in zanimivo cerkev, kjer se spet vidi ruski pridih. Mudi se nam domov, ker nas čaka večerja. Moj želodček se že veseli poštenega obroka. Ampak očitno prehitro. Večerja je identična kot zajtrk. Kot vsi zajtrki. Pojemo in hitro pod vroč tuš. Kljub lepemu vremenu nas je danes pošteno nazeblo. Utrujena sem. Učenci seveda niti malo. "Rešili" so nas učenci iz Litve in Latvije, ki so jih povabili na igro kart. Upam samo, da poznajo pravila, ker sicer nič ne bo z mojo toplo posteljo.
/ ČETRTEK, 24. MAREC
Ogled bližnjega mesta Pärnu. Po ogledu je sledil lov na zaklad po mestu. Vsi smo bili zelo tekmovalno naravnani. Učitelji smo seveda stiskali pesti, da vsi najdejo pot nazaj. No, učenci s tem niso imeli težav, kar pa ne morem trditi za naša učitelja, ki sta se s polomljeno estonščino - saj lokalni prebivalci slabo govorijo angleško - skušala prebiti do zmagovalnega odra. Tudi trening mahanja in kriljenja z rokami jima ni pomagal. 1:0 za učence.
Sedaj pa oprostite, bom zaključila. S sodelavko se greva uredit za poslovilno zabavo, ki so nam jo pripravili domačini. Rezervirali sva si termin pri učenki, ki nas je podučila o modi in kako morajo biti urejene obrvi, saj smo očitno - tako kot pri aplikacijah na telefonu - tudi tukaj učitelji za leseno žlico.
Hüvasti!
