Časopisni arhiv ne hrani podatkov, kakšne vratolomije je leta 1946 izvajal, a je neizpodbitno dejstvo, da je Dragoljub Aleksić leto dni po koncu druge svetovne vojne za svoj čisto prvi nastop v novi Jugoslaviji izbral - Maribor. Leta 1958, ko je štajersko prestolnico obiskal drugič, zanimanje zanj ni bilo nič manjše. Večer je njegovim akrobacijam namenil kar tri članke, v napovednem pa je bralstvo obvestil, da bo nastopil jugoslovanski akrobat, ki "ga pozna skoraj vsa Evropa".
"Prvič je nastopil na lestvi, viseči iz letala, ki kroži nekaj desetin metrov nad zemljo, leta 1940 nad Beogradom," je leta 1958 zapisal Večer, "po prvem nastopu s to akrobatsko točko, pri kateri je tisočem in tisočem gledalcev zastajal dih ob misli, da bo vsak čas padel v globino, so takratne oblasti prepovedale Aleksiću nadaljnje nastopanje. Tako je akrobat lahko šele po osvoboditvi prvič nastopil na lestvi v zraku, in sicer leta 1946 v Mariboru. Akrobatska točka, ki jo je Aleksić pripravil po lastni zamisli, je takrat In tudi vsa leta pozneje navdušila številne gledalce ne samo v Jugoslaviji, temveč tudi povsod v inozemstvu, kjer je prav tako z uspehom nastopal.
Danes ima Aleksić za seboj že 30 let uspešnega nastopanja. V tem času je prepotoval skoraj vso našo državo, razen tega pa nastopil v Angliji (pred kraljico), v Nemčiji, Belgiji, Švici, Grčiji in Madžarski. Tuji časopisi so posvetili nastopu jugoslovanskega akrobata veliko pozornost in so o njem poročali pod debelo tiskanimi naslovi, nekateri najbolj ugledni angleški in tuji časniki. Imenovali so ga 'mož ki gleda smrti v oči', 'železni človek' itd. Skratka akrobatska točka na lestvi je navdušila domače in tuje gledalce in si jo je v nekaterih večjih evropskih mestih ogledalo tudi več sto tisoč gledalcev."
Akrobat z reaktivcem?
Dodali so, da je Aleksić star 42 let in da še vedno izvaja nevarno akrobatsko točko na lestvi v zraku, na kateri med drugim prosto visi in se pri tem drži samo z zobmi. Pri nekem nastopu se mu je med izvajanjem sporeda pripetila nesreča in je z letalom vred strmoglavil na tla. Ostal je živ, le nekaj kosti si je polomil. Večer je bralce še obvestil, da bo njegov nastop v nedeljo ob pol štirih popoldne, gledalci pa da naj se zberejo na obeh bregovih Drave od Pobreškega mostu do Mariborskega tedna. "Ko nas je včeraj dopoldne Aleksić obiskal v uredništvu, smo ga vprašali tudi po njegovem zaslužku. Povedal je, da je zaslužil res precej denarja, da pa je večino od tega dal raznim družbenim organizacijam in ustanovam. Pokazal nam je številne pismene zahvale in priznanja organizacij in ustanov, katerim je odstopil dobršen del denarja, ki ga je zaslužil z življenjsko nevarno akrobacijo," je še zapisal Večer.
Zabeleženo je, da je nekoč pred njim popustila jeklenica, po kateri je hodil, in je padel, on pa je samo vstal in teatralno otresel prah
Časnik je seveda spremljal nedeljski nastop akrobata. "Včeraj popoldne kmalu po 15.30 je z letališča v Slivnici pripeljalo nad Dravo dvokrilno letalo PO 2 aerokluba Žarko Majcen, v katerem je bil svetovno znani akrobat. Letalo je najprej napravilo nekaj krogov, potem pa je na krilo letala stopil akrobat Aleksič in se spustil na prosto visečo lestvo. Najprej je izvedel akrobatsko točko, pri kateri je z glavo navzdol visel na eni nogi, pri drugi točki se je držal lestve samo z zobmi, pri zadnji točki svojega, Mariborčanom že znanega sporeda, pa je razvil jugoslovansko zastavo. Življenjsko nevaren akrobatski spored je gledalo nekaj tisoč Mariborčanov." Novinar pa je ob koncu poročila zapisal tudi pikro pripombo, da "so gledalci sicer občudovali pogumnega moža na viseči lestvi izpod letala, vendar nismo opazili tistega navdušenja kot pred leti, ko je Aleksić prvič nastopil s svojim sporedom. Menda je imel prav tisti gledalec, ki je dejal, da bi moral akrobat nastopiti z reaktivcem, če bi hotel presenetiti gledalce."
Ves denar, ki ga je akrobat dobil za svoj nastop pri raznih mariborskih podjetjih, je podaril letalskemu klubu Žarko Majcen. "Poleg poguma ima torej znani akrobat tudi veliko razumevanje za težave družbenih organizacij in društev," je sklenil reporter.
Železni človek, nežno srce in humanitarec
Z zobmi se je držal za pas na letalu in letel nad Beogradom! Aleksić iz topa izstreljuje žive ljudi! Pod takšnimi naslovi je jugoslovanski predvojni tisk pisal o "atletu in akrobatu" Dragoljubu Aleksiću, ki pa se v zgodovino obeh nekdanjih jugoslovanskih držav ni vpisal le zaradi številnih dih jemajočih akrobacij, pač pa tudi po težavah s skoraj vsemi oblastmi, tudi okupacijskimi, in dejstvom, da se je na najbolj nenavaden način zapisal v jugoslovansko kinematografijo. Sredi vojne je namreč posnel film Nedolžnost brez zaščite (Nevinost bez zaštite) in se pod njega podpisal kot glavni igralec, scenarist, producent in režiser. Pa ne le to, šlo je za prvi tonski srednjemetražni film, posnet v okupiranem glavnem jugoslovanskem mestu in prikazan leta 1943.
Aleksić je pred leti pritegnil pozornost britanskega BBC, zgodbo o njem je zapisala in raziskala novinarka Nataša Anđelković. "Za mojo generacijo, ki je poslušala radio in spremljala dogajanje v Kinoteki, je Dragoljub Aleksić zagotovo jekleni mož, akrobat svetovnega slovesa in človek, ki je premikal meje vzdržljivosti," ji je dejala Milena Milošević Micić, višja kustosinja v muzeju v Knjaževcu.
"Bil je majhen človek, iz majhnega okolja, ki je s svojimi sposobnostmi uspel stopiti v svet in pokazati veščine in akrobacije. Malo ljudi ve, da je 70 odstotkov prihodkov, ki jih je zaslužil z izvajanjem akrobacij, namenil v dobrodelne namene, pomagal domovom za zapostavljene otroke in raznim ustanovam," je povedala Micićeva. Zaslužek z nenavadnega poleta nad Kalemegdanom, kjer je zaradi močnega vetra za las ušel smrti, je daroval humanitarnemu društvu Kosovska djevojka, je pisal časnik Vreme leta 1940. In še ena zanimivost - dva dni pred tem skoraj usodnim poletom je Aleksić sedel na letalo - prvič v življenju.
Kaj vse je počel in kako se je začelo?
"Z rokami, s pomočjo vrvi, je ustavil štiri avtomobile pod polnim pospeškom. S kladivom so mu razbili kamen na prsih, vozil je kolo po vrvi, napeti med dvema zgradbama, na višini 20 metrov, v zobeh pa je držal človeka ali dva soda," je za BBC pripovedovala Micićeva. Tovrstne "produkcije", kot so jih imenovali takrat, je izvajal v Londonu, Liverpoolu in Rimu. Šarmanten mladenič z valovitimi lasmi se je lahko pohvalil z izklesanim telesom, a tudi neverjetno močjo in vzdržljivostjo. Hodil je po vrvi z dvema sodoma tovora, z rokami je lomil verige in železne palice, a tudi odlično ohranjal ravnotežje na velikih višinah.
Rodil se je 9. avgusta 1910 v takrat precej razvitem rudarskem mestecu Vina v vzhodni Srbiji, v bližini Knjaževca. Rudnik črnega premoga se je imenoval Dobra sreča, simbolika tega imena pa ga je očitno spremljala celo življenje. "Življenje v kraju je bilo boljše kot v Knjaževcu ko govorimo o športu, zabavi, kulturi, vsemu," pa je za BBC dejal Zoran Jovanović, daljni sorodnik akrobata in njegov nekdanji prvi sosed. Dobro se ga spomni in s ponosom govori o njem. "Če bi bile takrat tako velike televizije in internet, bi bil, če postavimo Novaka Đokovića na prvo mesto, zagotovo med petimi najbolj priljubljenimi osebnostmi," je prepričan Jovanović, upokojeni novinar. Spomni se tudi, ko se je Aleksić v vas pripeljal z velikanskim ameriškim avtomobilom. "Avto, velik kot ladja. Da je lahko parkiral na dvorišču, je moral opraviti 20 manevrov," se z nasmehom spominja nekdanji novinar. Ker se je težko vozil po tamkajšnjih razritih cestah, je akrobat, tako Jovanović, plačal asfaltiranje ceste med Vino in Knjaževcem.
V svoje rodno mesto se je rad in pogosto vračal, tam je preživljal tudi rehabilitacije (denimo tisto po nesreči v Splitu, kjer je padel na beton z velike višine). "Zabeleženo je, da je nekoč pred njim popustila jeklenica, po kateri je hodil, in je padel, on pa je samo vstal in teatralno otresel prah," je dodala Micićeva.
Srbski Houdini in prva aretacija
Svoj rodni kraj je zapustil, se izučil za ključavničarja, v Subotici pa se je prvič srečal s cirkusom. Svoj poklic je nemudoma združil z novo ljubeznijo. Komaj polnoleten je začel nastopati pred publiko v Subotici, nato se je Subotica "razlila" po celotni Jugoslaviji. Hitro se ga je prijel vzdevek "Srbski Houdini" (po Harryu Houdiniju, najbrž najbolj znanem performerju, iluzionistu in akrobatu vseh časov), saj se je kot Houdini v zadnjih sekundah rešil iz kletke in osvobodil verig. Eksploziv ekrazit, s katerim so se polnile bombe, je uporabljal pri havbici Berta iz prve svetovne vojne. Iz nje je izstreljeval sebe in druge. V beograjskem parku Tašmajdan je leta 1936 iz tega topa izstrelil Slovenca Antona Rožmana.
Prvič se je resneje zapletlo v Kruševcu, kamor je prišel s sestro Katico novembra 1931. Lokalni kronist Miloš D. Stojadinović je dogodek takole opisal: "Žico je privezal med stavbama odvetnika Lučića in farmacevta Petrovića, nato pa je svoje akrobacije izvajal na višini 25 metrov pred 3000 gledalci. Kruševčani so uživali in občudovali njegovo spretnost. Aleksićeve predstave so po dveh dneh zmotile farmacevta, saj zaradi gneče kupci niso mogli vstopiti v njegovo trgovino. Ko je hotel akrobat žico obesiti na drugo stavbo, so mu to mestne oblasti preprečile. Po odredbi policije mu je bilo dovoljenje zavrnjeno zaradi strahu oblasti Kruševca, da bi lahko Aleksić padel in povzročil okvaro na električnem omrežju, zaradi česar bi na koncu zgoreli vsi transformatorji, sporočili pa so mu tudi, da dovoljenje lahko dobi le od župana. Čeprav jim je akrobat zagotavljal, da je vse varno, oblasti niso dale soglasja, nakar je izbruhnil prepir in po ukazu župana so Aleksića aretirali."
Srbski tisk je temu namenjal veliko prostora, med članki pa so se našli tudi takšni, ki so opisovali, da je spektakularno pobegnil iz zapora, tako da je pretrgal verige in ukrivil rešetke. Nič od tega ni bilo res; kmalu so ga, skupaj s sestro, namreč izpustili. "Katica si je lase privezala na žico in se s svojimi lasmi premikala z ene strani ulice na drugo - ta točka je bila najbolj senzacionalna," je še med drugim zapisal Stojadinović.
Nedolžnost brez zaščite
Kot rečeno, je akrobat sredi okupiranega Beograda prišel na idejo, da bo postal še scenarist, producent in režiser filma. O samem sebi. Menda naj bi bil očaran nad Charlijem Chaplinom in cirkuškimi točkami v takratnih nemih filmih. V filmu si je dodelil vlogo silaka in akrobata, ki se bori za naklonjenost revne deklice Nade. Usoda je hotela, da se bo desetletje kasneje poročil z neko drugo - Nado. Upravnik Arhiva kinoteke Aleksandar Saša Erdeljanović je za BBC dejal, da je bil film posnet v izjemnih okoliščinah.
Snemalec je bil eden od pionirjev kinematografije Stevan Mišković, sicer tudi lastnik filmskih podjetij. "Gre za dragocen prispevek, ki dokazuje, da tudi med okupacijo muze niso molčale – in potem so iznajdljivi ljudje v težkih časih skušali nekaj dati ljudem," je ocenil Erdeljanović. Filmski trak naj bi bili ukradli v nemškem skladišču, v neki hiši naredili studio, sami izdelali reflektorje in poiskali glavno igralko.
Menda je imel prav tisti Mariborčan, ki je dejal, da bi moral akrobat nastopiti z reaktivcem, če bi hotel presenetiti gledalce
V času vojne so bili Beograjčanom sicer dostopni le nemški, madžarski, italijanski in španski filmi ter propagandne oddaje, ostalo je bilo prepovedano. Tudi zato je bilo zanimanje za domači film izjemno; menda naj bi si ga ogledalo več kakor 80.000 ljudi. Zaradi njega je bil dvakrat zaprt. Najprej so ga zaprli Nemci, češ da gre za nacionalistični film, s katerim spodkopava rajh (aplavzi naj bi bili preglasili aplavze v sosednjih kinematografih, kjer so predvajali nemške filme), vendar je uspel dokazati nedolžnost, po vojni pa so socialistične oblasti ocenjevale, da je sodeloval z okupatorjem, ki naj bi mu bil omogočil izdelavo filma. Nove oblasti je prepričal, da je sam financiral film in da so z njim v resnici ukanili okupatorja.
Ob 25-letnici filma (1968) je legendarni režiser Dušan Makavejev posnel film z istim naslovom, pri katerem je sodeloval tudi Aleksić. To pa ni bil in ostal zadnji stik s filmsko umetnostjo. Dobil je stransko vlogo v partizanskem filmu Desant na Drvar Fadila Hadžića iz leta 1963.
Umrl je v revščini v domu za starejše na Bežanijski kosi 4. novembra 1985. Svoje ulice in pomnike ima v Beogradu, Vini, Knjaževcu ... Smo še kaj pozabili? Napisal je tudi strokovni priročnik Aleksićevo doživetje o njegovem sistemu gimnastike. Telo in duh morata biti v formi, tako človek lahko zdrži vse napore in premaga svoje fizične omejitve, je zapisal "guru" takratne gimnastike.
