Vse, njena filozofija, njen slog vladanja in njena dediščina, je kontroverzno. Kontroverzen je tudi ekonomski akademski odnos do nje. Tisti, ki so živeli posledice njenih reform, so Thatcherjevo imeli bistveno manj radi kot tisti v akademskem svetu ali politiki na desni strani političnega spektra, za katere je bil "thatcherizem" sinonim za protržne ekonomske in socialne reforme. Po Gallupovi raziskavi je na listi najmanj priljubljenih britanskih predsednikov vlad Thatcherjeva na drugem mestu. Pred njo je le Neville Chamberlain, premier, ki je Britanijo povedel v drugo svetovno vojno.
Čeprav danes na thatcherizem večinoma gledamo kot na psovko, kot na drug izraz za neoliberalizem, je vendarle treba razumeti zgodovinski, ekonomski in politični kontekst, v katerem se je konservativna političarka z bolj trdimi stališči od vseh moških kolegov lahko prebila na oblast. Kontekst, v katerem so se njeni ukrepi, čeprav kontroverzni, tedaj zdeli vsaj smiselni, če ne celo razumljeni kot prava alternativa.
Neoliberalna ekonomska filozofija Thatcherjeve
Thatcherjeva je vodenje konservativne stranke prevzela leta 1975. V času visoke inflacije, ki jo je sprožil prvi naftni šok (1973), v času umiritve gospodarske rasti, v času močnih sindikalnih protestov, ki so v zahtevah po indeksaciji plač z inflacijo hromili gospodarstvo, in v času, ko so centralne banke z nakupi državnih obveznic neposredno financirale visoke državne proračunske deficite. In do leta 1979, ko je s konservativno stranko zmagala na volitvah in postala prva predsednica vlade v zgodovini Velike Britanije, je bila gospodarska situacija zrela za reformne ukrepe železne lady.
Ekonomska dediščina Thatcherjeve
Ob smrti železne lady leta 2013 se je med ekonomisti vnela diskusija o njeni ekonomski dediščini. Ekonomisti so glede tega razdeljeni v dva tabora. Tabor konservativnih libertarnih ekonomistov thatcherizem kot sklop protržnih politik še danes podpira ne glede na njihove stranske učinke. Progresivni ekonomisti so do dediščine Thatcherjeve bolj umerjeni. Thatcherjevi priznavajo, da je po izgubi nekdanje kolonialne moči in po desetletjih zaostajanja za drugimi razvitimi državami po drugi svetovni vojni Veliko Britanijo gospodarsko ojačala, dvignila rast produktivnosti in državo tehnološko modernizirala. Velika Britanija je pod Thatcherjevo in kasneje po rasti produktivnosti dohitela in celo prehitela druge razvite države. Prav tako ekonomisti priznavajo, da je Thatcherjevi ob privatizaciji mnogokrat neučinkovitih panog in državnih podjetij uspelo uvesti učinkovito regulacijo zasebnih podjetij z učinkovitimi sektorskimi regulatorji trga. Mnogi britanski regulatorni organi, denimo regulator trga telekomunikacij Oftel (današnji Ofcom), služijo kot vzorniki za regulatorje v drugih članicah EU.
Thatcherjeva je (skupaj z Reaganom) izvedla velik družbeni eksperiment
Politična dediščina Thatcherjeve
Thatcherjeva bo ob Reaganu za vedno ostala pojem politične doktrine neoliberalizma, ki povsem zanemari stran povpraševanja, dinamiko gospodarske aktivnosti pa zvede zgolj na elemente ekonomike ponudbe. V tej doktrini igra sebični motiv posameznika osrednjo vlogo. Sebični motiv pa je treba osvoboditi spon (deregulacija in liberalizacija), ga ustrezno nagraditi (nizki davki). V tej doktrini je trg edini zveličaven in nezmotljiv.
Thatcherjeva je pri poveličevanju zakonitosti trga kot tržnih interakcij med posamezniki šla celo tako daleč, da je zanikala družbo kot socialno tvorbo. Priznavala je zgolj posameznike, ki morajo primarno poskrbeti zase, ne pa računati na pomoč države. Pri uvajanju socialnih in gospodarskih reform pa se je posluževala krilatice TINA (There is no alternative), češ da ni alternative tržnemu gospodarstvu in reformam.
Tako imenovana tretja pot, ki so jo izvajali Tony Blair v Britaniji in Gerhard Schröder v Nemčiji ter njuni sledilci širom Evrope, je dejansko zgolj piarovsko obdelan thatcherizem