Vzrok za nastanek epidemije je bil v nerednem zaščitnem cepljenju proti kozam, ki so ga na območju Štajerske izvajali že od začetka 19. stoletja, med prvo svetovno vojno pa je bilo pomanjkljivo. Epidemije črnih koz v kronovini - deželi Štajerski - so se kljub cepljenju pojavljale v valovih od tri do osem let celo 19. stoletje in bile najpogostejši vzrok za smrt. Številni starejši Štajerci so se še spominjali epidemije črnih koz od leta 1872 do 1875, v kateri je umrlo preko 6000 prebivalcev, nato epidemije od 1880 do 1884 s 3454 žrtvami in slednjič epidemije leta 1890, v kateri je umrlo 765 ljudi.
Zaradi stalne nevarnosti te bolezni so leta 1886 z odlokom državnega namestništva v Gradcu dopolnili dotakratne državne predpise in reorganizirali redno cepljenje, v katero so vključevali novorojenčke, šolsko mladino in vojaštvo, ter uvedli revakcinacijo. Tako je Štajerska postala najbolj uspešna dežela avstroogrskega cesarstva v preprečevanju bolezni črnih koz.
"Ne" nemških kolegov
Dr. Ivan Zorjan je o epidemiji te nevarne nalezljive bolezni zapisal: "Po prvi svetovni vojni je ostal večji del nemških zdravnikov še nadalje v Mariboru, saj jih tudi nihče ni preganjal. Želeli in upali so namreč še vedno, da bo Maribor ali celo vsa Spodnja Štajerska itak končno le pripadla 'Nemški Avstriji'. Slovenskih zdravnikov nas je bilo zelo malo in v začetku epidemije je vse kazalo, da najbrž mi sami epidemije ne bomo obvladali. Ob izbruhu nevarne epidemije črnih koz sem prevzel še naloge epidemijskega zdravnika in s pičlim številom slovenskih zdravnikov ukrepal, da se je epidemija premagala. Posvetovali smo se glede tega z deželno vlado v Ljubljani, ki me je pooblastila, da naj naprosim za pomoč nemške kolege. Ti se vabilu niso odzvali, češ da ne morejo, da so bolehni ... Zato smo predlagali deželni vladi v Ljubljani, da naj vse nemške zdravnike iz Maribora prežene, vendar na to v Ljubljani niso pristali, ker še politična situacija glede Maribora ni bila jasna. Deželna vlada v Ljubljani nam je izrecno naročila, da naj bomo do Nemcev kar se da prizanesljivi. No, to smo tudi bili, nihče od nemških zdravnikov se ni mogel pritoževati. Kljub ne preveč lojalnemu zadržanju mariborskih Nemcev so prav ti v tem kritičnem času dobivali največ izvoznih dovoljenj in s tem smo pomagali prehranjevati avstrijsko prebivalstvo."
Začelo se je na Gaju
Epidemija je začela neopazno. Nekega dne v začetku marca 1919 je paznik v mariborskem sodnijskem zaporu obvestil dr. Ivana Zorjana, sodno-policijskega zdravnika, da je ženska z Gaja pri Mariboru, ki je bila v preiskovalnem zaporu zaradi suma, da je zastrupila svojo mater, zbolela in da je prekrita s čudnimi lisami. Pri pregledu zapornice je ugotovil, da je zbolela za črnimi kozami (variola vera), zelo nevarno in zelo nalezljivo boleznijo. Svojo ugotovitev je sporočil predsedstvu sodišča, to pa je razveljavilo pripor obolele ženske in so jo nemudoma premestili v mestno bolnišnico, vse predmete, povezane z umrlo materjo, pa so uničili, saj je imela podobne kožne spremembe kot za kozami obolela hčerka. To sta bila prva ugotovljena bolnika iz te epidemije.
Dr. Zorjan je domneval, da ta primera ne moreta biti osamljena, zato se je o vseh smrtnih primerih pozanimal pri dr. Johanu Mauczku, ki je kot okrajni zdravnik zbiral podatke občinskih uradov o boleznih in smrtnih primerih. V svojih spominih je zapisal: "Med poročili občinskih uradov iz okolice Maribora so bila nekatera, ki so javljala, da vlada v številnih hišah med Sv. Petrom pri Mariboru (danes Malečnik) in Vurbergom neka bolezen in da ležijo ponekod malone vsi prebivalci. Podobna poročila so dospela tudi iz Lenarta v Slovenskih goricah in iz Poljčan. Nato sem se peš odpravil v navedene kraje in ob levem bregu Drave ugotovil v mnogih hišah v že omenjenih krajih (Ciglence, Duplek, Dvorjane, zunaj Sv. Lenarta in Poljčan) mnogo bolnikov, ki so zboleli za črnimi kozami. V nekaterih hišah so ležali vsi, nekaj pa jih je že umrlo, še preden je kdo epidemijo prijavil."
Zaščititi Maistrovo vojaštvo
Zaradi velike nevarnosti za prebivalstvo Maribora in da se zaščiti tudi naše slovensko, takrat še Maistrovo vojaštvo, ki je delovalo na zasedenem delu Koroške, se je pričelo cepljenje. S strokovnimi nasveti je pomagal dr. Ivan Matko, ki je takrat bil šef zdravnik III. internega oddelka začasne vojaške bolnišnice, vendar je že aprila 1919 delal tudi kot privatni zdravnik in imel s črnimi kozami izkušnje, saj je med vojno, leta 1916, delal v posebni bolnišnici za črne koze v Jičinu.
Sklenili so, da se nemudoma okoli mesta Maribora s cepljenjem zoper koze vzpostavi nekakšen imunizacijski obroč. V mariborskem časopisu Male novice je izšel članek, v katerem je mestni magistrat 11. marca 1919 objavil, da je zaradi ponovne nevarnosti, da se koze razširijo, treba pričeti redno cepljenje, ki se sicer redno izvrši vsako četrto leto. Že 15. marca 1919 pa je vladni komisar dr. Pfeifer v daljšem prispevku poročal in potrdil, da se je bolezen že pojavila in da je eden od necepljenih otrok umrl. Zapisal je: "Le z enim sredstvom je mogoče odstraniti to uničevalno epidemijo od mestnih stanovalcev in to je takojšnje cepljenje vseh oseb, katere ali sploh niso bile, ali pa brezuspešno cepljene v preteklih štirih letih. Pri tem se opozarja, da je vsak posameznik sebi, kakor tudi svojemu sostanovalcu, dolžan podvreči se cepljenju, ker je to edino sredstvo proti kozam. Pomisliti mora vsak, da ne le lahko še sam oboli na kozah, ampak da povzroči nevarnost okužiti s to boleznijo tudi druge."
Naredba o obligatornem cepljenju
Podobno poročilo je bilo objavljeno v Mariborskem delavcu: "Le z enim sredstvom je mogoče odstraniti to uničevalno epidemijo od mestnih stanovalcev in to je takojšno cepljenje vseh oseb, katere, ali sploh niso bile, ali pa brezuspešno cepljene v preteklih štirih letih."
Tako se je 16. marca 1919 začela za takratne razmere zelo zahtevna bitka z epidemijo nevarne bolezni. Kljub temu se je bolezen širila. Na opozorila mariborskih zdravstvenih delavcev je deželna vlada v Ljubljani končno na svoji seji obravnavala epidemijo in Uradni list je objavil "Naredbo o obligatornem zasilnem cepljenju koz". S tem pravnim predpisom je slovenska deželna vlada zavezala okrajna glavarstva, da se po potrebi izpelje v krajih, v katerih so se pojavile črne koze, obvezno cepljenje. Na podlagi tega odloka je 30. aprila 1919 mariborski mestni magistrat, ki ga je vodil vladni komisar dr. Pfeifer, sprejel sklep o splošnem prisilnem cepljenju proti kozam v mestu Maribor.
Enak razglas vladnega komisarja dr. Pfeiferja o obveznem cepljenju so objavile tudi Male novice. Prav tako je bil ta odlok objavljen v celoti v nemškem časopisu Marburger Zeitung, da z boleznijo in obveznim cepljenjem seznani nemško govoreče prebivalstvo.
Bolezen se kljub ukrepom širi
Okrajni glavar dr. Lajnšič je pripravil tudi bolj natančna navodila za cepljenje po sosednjih občinah, v katerih so bili zagotovljeni prevozi zdravnikov po občinah. Prav tako so župani ali njihovi namestniki morali priskrbeti sezname občanov in administratorja za izdajo zdravniških spričeval o cepljenju. Cepljenje se je tako pospešilo, bolezen pa se je kljub temu širila, tako da so v Lenartu nameravali ustanoviti začasno bolnišnico za črne koze. Vedno večje število obolelih mariborska bolnišnica na svoj oddelek za nalezljive bolezni ni več sprejemala. Zato so vsi oboleli ostali na svojih domovih v strogi hišni karanteni, ki so jo nadzirali župani ali občinski možje, ki so poznali sleherno hišo in slehernega človeka v svojem območju, šolsko mladino pa šolski upravitelji. Vsi ti so z veliko vnemo in natančnostjo opravili svojo nalogo, saj sta bila cepljenje in stroga izolacija obolelih edino upanje za konec epidemije. Zdravljenje črnih koz je v tedanji predantibiotični dobi potekalo povsem simptomatsko, veliko obolelih pa se je zdravilo s slanim žganjem na način in po receptu, ki je bil objavljen tudi v časopisu Straža.
Vse ostalo mestno prebivalstvo so cepili nemški zdravniki in zaradi pomanjkanja cepiva se je cepljenje zavleklo in bilo podaljšano do 8. junija 1919, epidemija pa se je zaključila že v juliju 1919. Najbolj se je pri tem izkazal dr. Ivan Zorjan, ki je v mariborski okolici sam cepil "vsega čez 9000 ljudi". Iz takratnih časopisnih poročil pa je ugotoviti, da so pri cepljenju mestnega prebivalstva sodelovali tudi nemško opredeljeni zdravniki. Po nepreverjenih poročilih je bilo po začetku in odkritju epidemije ugotovljenih skupno še 38 obolelih, koliko jih je bilo vseh obolelih in umrlih, pa ni podatkov.
Uspešno premagana
Epidemija črnih koz leta 1919 je bila uspešno premagana, vendar je bila opozorilo o možnostih podobne epidemije, zato se je že v avgustu 1919 nadaljevalo redno cepljenje v Mariboru in okolici. V časopisih so bila objavljena navodila za redna cepljenja v mestu in tudi v okolici. To cepljenje koncem avgusta 1919 je bilo še brezplačno in je bilo namenjeno splošni precepljenosti, predvsem novim prebivalcem in dojenčkom, starejšim od šest mesecev, ter vsem, ki iz katerega koli vzroka niso bili cepljeni in niso imeli ustreznega potrdila o cepljenju. Potrdila o tem zadnjem brezplačnem cepljenju so se razdelila osmi dan po cepljenju.
Mariborski časopis je objavil: "Kdor bi se ne mogel izkazati s takim spričevalom do 3. septembra 1919 zapade kazni zapora od 1 do 6 tednov, ali pa z denarno globo K10 (kron, op. a.) do K100 in se jih bo razen tega uvedlo k prisilnemu cepljenju." Podobno opozorilo o obveznem cepljenju proti kozam v mestu Maribor je objavil Mariborski delavec, in sicer, da se "stranke, ki se po 26. avgustu ne bodo mogle izkazati s spričevalom o cepljenju, bodo kaznovale." V Mariboru in okolici so s cepljenjem in sanitarnimi ukrepi preprečili pojavljanje te bolezni vse do aprila 1923, ko so v mariborsko bolnišnico ponovno sprejeli bolnika s črnimi kozami. Tudi ob tem dogodku se je ostro ukrepalo. Takratni ravnatelj bolnišnice prim. Dernovšek je 7. aprila za 14 dni zaprl bolnišnico, prav tako pa so pričeli cepljenje, kar je bilo objavljeno v mariborskih časopisih. Hišni upravitelji ali lastniki so dobili pole, v katere so morali vpisati vse stanovalce, sočasno z vpisom v te dokumente so morali pobrati cepilna spričevala. Tisti, ki niso predložili spričevala, se veljali za necepljene. To je bil tudi zadnji primer ugotovljenih črnih koz v Mariboru in njegovi okolici.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
