Esej dijakinje: Ekološka enigma

Hitro rastoča in vsekakor nespregledljiva ekološka problematika, ki naš žene k humanistični refleksiji človekovega odnosa do narave, je kljub svoji popularnosti izredno kompleksna tema. Za "enostavnim" odgovorom se namreč skriva nešteto logičnih vozlov, ki niso vedno jasno vidni, zato nam je lahko znanje filozofije v oporo pri prepoznavanju raznoraznih zmot v argumentaciji in drugih miselnih problemov. Tematike, ki zavzemajo vprašanje prihodnosti ekologije, skušam podati skozi večplastni razmislek, ki zajema osnove okoljske bioetike s človekovim odnosom do naravnega sveta kot tudi skozi praktični pogled ovir pri okoljski senzibilnosti. Ekološka uganka ni zgolj filozofsko vprašanje, temveč se implementira tudi v politiki, ekonomiji, biologiji, religiji, psihologiji, zato se tem področjem v svojem delu preprosto ne morem in niti ne želim izogniti.

Umestitev rojstva ekologije v določen čas je težko docela natančno, njene zametke namreč najdemo že v času antike (takrat so bili sicer povzročitelji sprememb okolja bogovi); Platon v svojem delu Kritija opisuje okoljske spremembe, ki jih je prestala Atika: "A ni še prav dosti časa od tedaj, ko so tam rasla drevesa: še vedno se najdejo nenačeti tramovi iz dreves, ki so jih posekali, da bi jih uporabili za največje stavbe." (Platon, 2004: 1313)

Zarodki ekologije se seveda pojavijo tudi dlje v preteklosti, v svetih tekstih raznoraznih religij, te po navadi dajejo naravi večjo vrednost kot človeku samemu, kar je v današnji tehnološko razviti družbi težje dojemljivo, četudi je morda človekova podrejenost naravi izjemne funkcionalnosti. Okoljska senzibilnost se znova pojavi v pesnitvah romantičnih umetnikov, kjer je bila narava cenjena kot sama, tja so se zatekali in bili sentimentalni – to bi lahko bil glavni začetek globoke ekologije, h kateri se bom vrnila. Okoljska etika kot filozofska doktrina pa je sorazmerno mlada, njen začetek bi lahko uvrščali v 20. stoletje kot odgovor na industrijsko revolucijo in njen drastični odraz v okolju.

Rešitev ekološke uganke ni zgolj lokalna, temveč poglavitno globalna, interkulturna. "Medkulturnost pri razmišljanju o okoljski problematiki je nepogrešljiva: soočamo se z izzivi, ki imajo globalne razsežnosti, zato moramo pri njihovem reševanju nujno upoštevati medkulturne perspektive." (Grušovnik, 2011: 12) Naj pojasnim – ekološko delovanje posameznika ne bo vodilo v omembe vredne spremembe, ekološko delovanje skupnosti prav tako ne. Zato odgovor leži v globalni politiki, kjer imajo to v rokah ne samo nacionalne vlade, temveč tudi svetovne korporacije in politične elite. To je seveda težka misel, saj so omenjene večinoma prišle na vrh kapitalistične družbe ravno z izkoriščanjem okolja in malomarnostjo v odnosu z ekološkimi pristopi – ekološko ravnanje jim predstavlja gospodarski poraz, ne pa dobička in uspeha. Do neke mere to drži, saj je ekološko ravnanje cenovno izredno potratno – zamislimo si blagovne police v znanih trgovinskih verigah, kjer pride do tako imenovanega tekmovanja med produkti. Glavni aspekt pri odločanju med produkti je v potrošniški družbi ugodna cena, ki jo imajo dobrine, pridelane na okolju najškodljivejši način. Ne glede na to, da je torej izdelek pridelan v državi, kjer je naravovarstvena politika izjemno šibka in kjer je delovna sila plačana v centih, bo privedel do največjega dobička, ker ga bo kupovalo največ ljudi. Ekološki izdelki, katerih pridelava je dražja, bodo na policah pritegnili le malo ljudi, saj so brez oznake "ugodna cena". Korenito bi bilo treba spremeniti to potrošniško razmišljanje, kjer je vrednota ugodnosti pomembnejša od ekološke pridelave izdelka. Ker pa je to tako rekoč nemogoče, se stvar spet na politiko – ta ima moč uravnavati, kaj bo in česa ne bo na prodajnih policah (kot so na primer ukinili prodajo plastičnih slamic, kar je sicer smešno v primerjavi z dejansko velikostjo tega problema), pa kljub temu temu ne posveča primerne pozornosti. Nepremišljena prepoved prodaje neekološko pridelanih izdelkov bi zlahka vodila v gospodarsko nazadovanje.

Zmota v tej konkurenci ekološko in neekološko pridelanih produktov je, da bodo neekološko pridelani izdelki, četudi niso izdelani v naši državi, imeli enako močen odtis na svetovnem zdravju okolja. Da pojasnim – kupovanje "poceni" riža, ki je izdelan na Kitajskem, kjer so dovoljeni močni pesticidi, posredno škoduje tudi nam. Ne samo, da na ta način ravno revnejše države, ki jih bogatejši izkoriščajo, plačujejo višji "ekološki davek", tudi ljudje imamo pogosto koncept, da se nas ne tiče, kar je izdelano daleč od nas – ravno tak način razmišljanja vodi stran od racionalne ekološke etike. Kar je še huje, je to, da je sam koncept ekološke hrane dandanes že precej izrabljen v namene, ki so zgolj kapitalistični in nikakor ekološki. Izdelek je lahko cenovno ugoden in označen kot "eko", ker je pridelan po naravovarstvenih zakonih, ki jih ima država porekla (ta pa je načrtno izbrana za izrabljanje njihove blage naravovarstvene politike) – takšen naziv "eko" torej vsekakor ni dejansko ekološki, je le zlorabljen za manipulacijo potrošniške družbe v mišljenje, da delajo nekaj prav, čeprav so v resnici daleč od tega.

Seveda bi lahko neekološko ravnanje pripisovali kapitalistični družbi, ki temelji na individualistični logiki, razslojevanju ljudi in odtujenosti človeka od narave, vendar to ne drži popolnoma. Čeprav je res, da smo ljudje pri ekoloških dejanjih usmerjeni pretežno v individualistično delovanje – na primer zaščitimo določeno živalsko vrsto ali območje – to ni vedno povezano s kapitalizmom. V socialističnih državah tudi ekološka politika ni nujno nadpovprečna. Zagotovo pa pristop, ki temelji na atomistični oskrbi posameznih vrst/območij v okolju, ni najustreznejši – okolje je celota, zato smo ljudje ekološko gledano primorani, da (po)skrbimo za ves ekosistem - in to ne iz profitarskih razlogov. [1]

Četudi razvitejše demokratične države največkrat označujemo kot bolj ekološko ozaveščene, je demokracija ravno tista, ki stvar še bolj zaplete. Predpostavimo, da smo član civilne iniciative, ki se na ulici bori proti politikom in njihovi nekvalitetni ekološki ozaveščenosti. Če bi takšna skupina vstopila v parlament, bi se srečala s problemom demokratičnega odločanja – četudi bi nek zakon bil povsem neekološki (kot na primer gradnja nove termoelektrarne v Šoštanju) in bi ekološka stranka glasovala proti, bi lahko v praksi zmagala nasprotovalna večina. Tako bi morali ta zakon sprejeti tudi ekološko usmerjeni, ker jih je v to prisilila demokracija. Pomembno politično vprašanje je tudi, ali je pomembnejše ekološko delovanje posameznika ali protestiranje z namenom spremeniti politiko v bolj ekološko; medtem ko je okoljevarstveno dejanje posameznika (na primer ločevanje odpadkov) pomembno, če tako deluje večja skupnost ljudi, je sprememba politike ključna. Ukoreninjeno neekološko (in morda tudi nezavestno) ravnanje človeka bo ostalo neekološko, dokler ne bo tega preprečila politika – njena odgovornost je torej ozaveščati, ustrezno premisliti in pravočasno ukrepati. Seveda pa je pri ravnanju politikov treba vedno biti nejeveren, saj so prepogosto skrivaj obarvani drugače, kot izražajo – morda je pri njih večje vprašanje, kot kaj lahko ekološkega storimo v prihodnosti, kaj lahko spremenijo v preteklosti. Takšna manipulacija žal ni redkost, hkrati pa je tudi izjemna za pridobivanje več privržencev. Manipuliranje preteklih resnic sebi in svojim idejam v prid je tudi v ekološkem smislu velikokrat prikrita zanka, ki jo s pomočjo filozofije zlahka prepoznamo.

Pri takšnih zankah se je treba vprašati, kdo ve, kaj je zares prav. Čeprav bi bilo prav, da bi politiki vedno imeli prav, v praksi ni tako. Vsakodnevno smo priča teorijam zarot, ki jih kot spolzke strmine širijo nestrokovnjaki, ljudje pa jim brez racionalne presoje slepo zaupajo – njihovi argumenti so najpogosteje zelo preprosto razloženi in na videz logični, zato jim hitro verjamemo, če jih prej ne preverimo (takšna je na primer Trumpova manipulativna izjava, da ekološka kriza ne obstaja, ker so si to izmislili levičarji, da bi uničili gospodarstvo). Opremo se lahko na znanstvenike, ki svoje ugotovitve dokažejo – tako je na primer globalno segrevanje, četudi si nekateri pred tem dejstvom zatiskajo oči, še kako resnično (tudi do znanstveno dokazanih okoljskih sprememb se je razvil odpor – ekoskepticizem).

Ljudje smo pogosto žrtve tudi svojih lastnih misli. Za svoja moralno slaba dejanja še prevečkrat najdemo nelogičen izgovor, ki poteši našo slabo vest. S takšno kognitivno disonanco se velikokrat tolažimo, ko smo neekološki – na primer vržemo smet na tla, ker "itak" to počnejo vsi. Pomembno je, da znamo to prepoznati, saj bomo tako gradili na zavednosti svojih dejanj in lažje ukrepali v pravi smeri.

Če pa gledamo na ekološko delovanje posameznika v odnosu s tehnologijo, se novo vprašanje glasi, kaj je pomembnejše: spremeniti človekove navade in konzumerski življenjski slog ali spremeniti tehnološke naprave v prid varovanju okolja? Že prej sem prišla do premisleka, da je človeške ukoreninjene navade težko preobraziti, sploh na nacionalni ali celo na svetovni ravni, zato bi bil (oziroma je) razvoj ekološke tehnologije zagotovo boljši in lažji pristop, četudi ne bo "čez noč" vsa tehnologija preobražena v ekološko. Precej trendovska je na primer uporaba led žarnic, ki porabijo bistveno manj energije in so bolj ekološke, ali pa električni avtomobili Tesla, ovira pa je zopet finančna – ekološka izbira = dražja izbira, zato bo delovanje sveta vedno tako ekološko, kot bodo ekološki njegovi najrevnejši posamezniki. Sprejemanje soodvisnosti ljudi in narodov je ključno pri koraku v kolektivno ekološko prihodnost.

Vseeno pa ima pri tem zajetno vlogo človek sam. Navajeni smo na svet, kjer je človek gospodar narave, kjer že otroške igrače in računalniške igrice idejno postavijo človeka nad naravo [2], kjer naše dejavnosti in hobiji odražajo naš antropocentrični in lastniški odnos do ostalih živih bitij (na primer jahalni klubi, cirkusi, koncept živalskih vrtov, domačih živali …). Človeško obnašanje je prepogosto specistično [3], kar preprečuje evolucijo ekologije, ki bi cenila naravo kot tako. Tako se je tudi razvila doktrina ekofeminizma, pri katerem gre za spremembo paradigme oziroma za novo stopnjo feminizma [4], saj je lahko antropocentričen odnos do narave tako močen, da dobi moški vlogo "človeka", ker je razumski, ženska pa je del narave, ki jo moški lahko izkorišča. Že sam argument takega prepričanja je Humova zmota, saj iz opisa sveta, da je stereotipno moški racionalen, ki niti ni vedno pravilen, ne sledi dejstvo, da je vrednejši.

Zakaj pa bi sploh morali ceniti naravo? Velikokrat smo priča argumentom proti ekologiji, da je narava dana ljudem v izrabo. Zagotovo pa nismo vsi istega mnenja. Ljudje namreč, za razliko od živali in rastlin, čutimo odgovornost do ohranjanja narave kot take. V njej vidimo vrednost, ki ni nujno povezana z njeno izrabo ali lepoto, česar ostala bitja ne dojemajo – kar je kozorogu gmota kamenja in skal, ki bi jo zlahka zamenjal s kakšno drugo gmoto kamenja in skal, Slovencem predstavlja narodni simbol, Triglav. Vprašanje, od kod izvira vrednost narave, pa je še vedno neodgovorjeno. Ali je vredna, ker je lepa? Takšen argument je napačen, ker je v Humovi zmoti, je pa morda res močnejši pri motivaciji ljudi, kot ta, ki trdi, da je narava vredna, ker je tako prav. Argumentiranje vrednosti narave je konvergentno – naš razlog bo večinoma izviral iz človeških sla po njeni lepoti in funkcionalnosti, naših čustvih ipd.

Zadeva se zaplete pri določanju moralnih trpnikov, med katere nekateri uvrščajo le človeka – tako se je razvil antropocentrizem (Kant), ki zagovarja le človeške egoistične želje v odnosu do okolja – drugi le živo naravo – takrat govorimo o biocentrizmu (Schweitzer, deloma tudi Bentham in Mill). V njihovem prepričanju bi morali varovati vse živo, ker ima željo po preživetju. Ali res želimo ohraniti vse živo že izključno zaradi njihove sle po življenju? Kaj pa bakterije, ki nas okužijo s smrtonosno boleznijo? Zagotovo bi morali znotraj tega prepričanja ustvariti hierarhijo - ali pa razjasniti meje, kaj od narave je vredno in kaj ni. Drugi v to kategorijo uvrščajo vse procese biosfere – kar je ekocentrizem (Leopold, še globja ekologija pa tudi Næss). Naravoslovec Leopold, ki je utemeljil globoko ekologijo, predvsem izpostavlja, da smo ljudje zgolj člani biosfere, ne pa njeni gospodarji, iz česar sledi tudi, da smo dolžni poskrbeti za zdravo delovanje biotske skupnosti in si prizadevati za ohranitev celovitosti, stabilnosti in njene lepote. Čeprav je Leopold vzpostavil etiko, ki postavlja človeka in okolje v ravnovesje, se mi zdi, da je njegov holističen pristop malce problematičen – ali bi bil potem genocid ali žrtvovanje neke vrste pravilen, če bi to vzpostavilo najboljšo biotsko skupnost? Sploh pa, naravno okolje nikoli ni stabilno, iz dneva v dan se spreminja, prilagaja, zato bi uresničitev njegove etike terjala velik človekov poseg v to biotsko celoto.

Teme odgovornosti sem se že dotaknila, a je kompleksnejša in vredna več kot le omembe. Pri bioetiki ima namreč izrazito vlogo, pri motivaciji kot tudi pri kolektivni ekološki prihodnosti. Tako na primer ljudje čutimo odgovornost do prihodnjih generacij (medgeneracijska solidarnost), čeprav ta večinoma izvira iz ljubezni do lastnih potomcev; odgovornost do narave; kot narod imamo odgovornost do drugih držav (na primer onesnaževanje zraka v izrazito vetrovni državi, kjer zračne mase odpihajo vse k sosednjim državam, ki so potem žrtve kislega dežja in ostale škode); vlada ima odgovornost do ekološkega ravnanja ter podpore razvoja globalne eko-politike; odgovorni smo ozaveščeni ljudje, da to znanje širimo; odgovoren je šolski sistem, da nudi prihajajočim generacijam dobro podlago za ekološko ravnanje in racionalno razmišljanje.

Filozofija kot primer izrazito logične znanosti že v samem pomenu besede izraža čustvo – ljubezen do modrosti. Morda smo ljudje res racionalna bitja, ampak nas k logičnemu premisleku vodijo čustva; mar želimo nekaj dokazati, nekoga drugače prepričati, druge ozaveščati … Če impliciram to tezo na bioetiko, je morda najučinkovitejši razlog za ekološko delovanje ravno ljubezen do narave – ta nas motivira, ne k dejanjem, ampak k temu, da vzamemo problem v roke in ga racionalno razrešimo. Takšen obrat v mišljenju bi posledično vplival tudi na politiko - ali pa ravno obratno. V vsakem primeru se mi zdi nesmiselno gledati na svet antropocentrično, saj smo z vseh vidikov, razen z naših samih, le majhen del nečesa mnogo večjega.

•••

[1] "Znanstvene discipline, ki dobijo največ sredstev, so povezane s trgovino […]. Sredstva za družbene vede in humanistiko [tudi ekologijo] pa se vse bolj krčijo. Še več, menim, da se humanistične vede vse bolj prirejajo za polje odnosov z javnostmi, torej za znanje, ki je zopet v interesu kapitala," je poudarila ekofeministka Ariel Salleh. (Gl. Salleh, 2018, spletni vir: https://www.rtvslo.si/slovenija/ekofeminizem-ko-se-zenska-preneha-boriti-za-polozaje-moskih-ki-izkoriscajo-tako-njo-kot-naravo/466116 (dostopno 26. 2. 2023)).

[2] Pojem narava je v besedilu mišljen kot skupek nečloveškega okolja, živali in rastlin.

[3] Specizem je diskriminacija na podlagi vrst.

[4] Gl. Salleh, 2018, spletni vir: https://www.rtvslo.si/slovenija/ekofeminizem-ko-se-zenska-preneha-boriti-za-polozaje-moskih-ki-izkoriscajo-tako-njo-kot-naravo/466116 (dostopno 26. 2. 2023).