Z nedavno podelitvijo oskarjev se je končala še ena filmska sezona in tudi tokratna prireditev v Los Angelesu je dodobra premešala karte med najboljšimi filmi preteklega leta. Medtem ko se nekaterim odličnim filmom sploh ni uspelo uvrstiti med nominirance in so se znašli med poraženci sezone (Kosti in vse ostalo, Dvojna prevara), so bili nekateri presrečni že zaradi nominacij (Top Gun 2, Women Talking), da sploh ne omenjamo dejstva, kako so zmagovalci (Vse povsod naenkrat, Kit) zaradi medijske odmevnosti dobili priložnost, da film še enkrat pošljejo v distribucijo in tako dodatno povečajo dobičke.
Film Trikotnik žalosti švedskega režiserja Rubena Östlunda se je v tej prizmi znašel nekje na sredini med zmagovalci in poraženci. Na januarski razglasitvi nominirancev se je ta celovečerec s tremi nominacijami (za najboljši film, režijo in scenarij) uvrstil med senzacije podelitve. Nobena skrivnost ni, da si je Östlund že nekaj let močno želel oskarja. Po spletu je tako že v začetku leta 2015 zaokrožil Östlundov video, ko je sam sebe snemal med razglasitvijo takratnih oskarjevskih nominacij - njegovo razočaranje je bilo naravnost nepopisno, ko se njegov film Višja sila (Force Majeure, 2014) ni uvrstil med nominirance. S Kvadratom (The Square, 2017) mu je to v kategoriji najboljši tujejezični film sicer prvič uspelo, vendar pa je s Trikotnikom žalosti ob treh nominacijah zdaj pričakoval tudi prvi kipec.
Vseeno se za klasičen status filma Trikotnik žalosti ne gre bati. Östlund se je z osvojeno drugo zlato palmo v Cannesu vpisal v eliten klub devetih režiserjev, ki jim je uspelo to prestižno nagrado osvojiti dvakrat. To, da so med njimi imena Francis Ford Coppola, Ken Loach, Michael Haneke, Emir Kusturica in brata Dardenne, dovolj slikovito priča o tem, za kako monumentalen dosežek gre.
Poleg tega pa je tu še en pomemben vidik Östlundovega filma, zaradi katerega ne bo kar tako izgubil svoje privlačnosti. V Trikotniku žalosti se namreč pod podobo utrgane komedije skriva prebrisano zastavljena pripoved, ki temelji na izredno privlačnem in večnem arhetipu ladje kot družbene alegorije. Prvega prednika te prapripovedi v zahodni civilizaciji najdemo v svetopisemski zgodbi o Noetovi barki, in prav to, da Östlund tako tesno sledi pripovedi o vzpostavitvi nove družbe po koncu “velikega potopa”, nazorno kaže, kako tesna je povezanost s tem arhetipom.
Vendar pa je pri sodobnih filmskih upodobitvah ladje kot družbene alegorije zanimivo to, kako pogosto se je režiserji ne poslužijo toliko zato, da bi pokazali novo življenje po potopu, temveč samo katastrofo plovila, ki predstavlja svet v malem. Izhodiščni in največkrat referiran vir te zgodbe v sodobni kulturi predstavlja potop Titanika, ki je že sam po sebi predstavljal več kot zgovorno priliko o pohlepu in neenakosti. Ta ultimativna zgodba o sodobnem kapitalizmu je v 20. stoletju z vrsto klasičnih filmov postala prava šablona za nadaljnje podobne pripovedi. Variacije tega pristopa smo videli v filmih Pozejdonova avantura (1972), Žrelo (1975), Podmornica (1981), Fitzcarraldo (1982), In ladja gre (1983), Vihar vseh viharjev (2000), tem pa lahko zlahka ob bok postavimo tudi današnji trend filmov o individualnih jadralnih odpravah, kot sta Vse je izgubljeno (2013) in Izgubljena med valovi (2018).
Skratka, vse to so filmi, ki nam poleg žanrske zabave poskušajo na prefinjen način povedati neko globljo resnico o stanju sveta in o človekovi vlogi v njem. Glede na to, da se Trikotnik žalosti z nocojšnjo projekcijo poslavlja z mariborskih velikih platen, je tokratna plovba Östlundove križarke še malce bolj zadnja kot sicer.
O FILMU
• Na letošnji podelitvi oskarjev je med ustvarjalci filma Trikotnik žalosti kar nekaj slabe volje povzročilo dejstvo, da se v segmentu In Memoriam niso poklonili glavni igralki Charlbi Dean, ki je lani umrla pri komaj 32 letih starosti.
• Film so snemali na jahti Christina O, ki je bila nekdaj v lasti slovite družine Onassis.
• Igralec Zlatko Burić, ki v filmu igra ruskega oligarha Dimitrija, sicer prihaja iz nam bližnjega Osijeka.
