(FOTO) 40 let od največjega masakra v zgodovini Latinske Amerike: Pokol, novinarji in "izvoz demokracije"

Masaker v El Mozotu. 11. in 12. december 1981. El Salvador. 811 civilistov. Pravica? Še danes ji ni (povsem) zadoščeno. Zgodba se je začela dan prej, 10. decembra 1981, ko so v času državljanske vojne v Salvadorju v vasico El Mozote, ki je veljala za nevtralno območje, vstopili vladni vojaki iz bataljona Atlacatl. Salvadorske oblasti so se za dogodek, ki bo sledil, opravičile šele pred desetimi leti - decembra 2011. Pokol v tej vasici velja za največjega v Latinski Ameriki v modernih časih. V El Salvadorju je takrat vladala fašistična vojaška hunta, ki se ji je uprlo več gverilskih uporniških skupin. Čeprav so v več vaseh simpatizirali z gverilci - večinoma katoliški El Mozote ni bil izjema - in jim občasno pomagali na različne načine, je veljalo nepisano pravilo, da v njih gverilci ne smejo rekrutirati novih članov. Ko je do vasice prišla novica, da se jim približuje vladna vojska, so se odločili ostati. To je bila, po pisanju ameriškega novinarja Marka Dannerja, ki je leta 1994 v knjigi rekonstruiral pokol, "usodna napaka".

Desetega decembra je v vas stopil bataljon Atlacatl, ki so ga leto poprej izurili inštruktorji vojske ZDA. Prebivalcem in drugim, ki so se zatekli vanjo, so ukazali, naj se zberejo v vaškem središču, kjer so jih, ležeče na tleh, zasliševali o gverilcih. Potem so se morali zapreti v hiše. Dan kasneje so jih znova zbrali. Najprej so pobili vse moške, nato pa še ženske, ki so jih pred tem posilili, med njimi tudi deklice, stare komaj deset let. Otrokom so prerezali vratove ali jih obesili na drevesa. Ko so pobili vse, so vas zažgali. Grozljivi pohod so nadaljevali v bližnjih vaseh. Novico o masakru sta New York Times (NYT) in Washington Post (WP) objavila januarja 1982. Novinar NYT Raymond Bonner je zapisal: "Videl sem zoglenele lobanje in kosti, na desetine trupel, zakopanih pod požganimi strehami, tramovi in ​​razbitimi ploščicami." Dobil je tudi seznam 733 ljudi, ki so jih ubili vladni vojaki. Novinarka WP Alma Guillermoprieto, ki je vas obiskala nekaj dni kasneje, pa je poročala o številnih razpadajočih truplih pod ruševinami in na poljih ter o "neštetih kosteh, lobanjah, hrbtenicah in drugih kosteh, ki so štrlele iz ruševin". Oba sta navajala pričanje Rufine Amaya, ki se ji je uspelo skriti na drevesu. Vojska ji je ubila in zažgala moža in štiri otroke - najmlajši je bil star osem mesecev.

Salvadorska vojska in oblasti so zanikale masaker, prav tako ameriško veleposlaništvo v tej državi. Reaganova administracija je poročanje medijev označila za "velikansko pretiravanje". NYT in WP sta se znašla pod velikim pritiskom konzervativnih ameriških politikov, novinarja in novinarko so obtoževali simpatizerstva s komunizmom, obrambo pa so gradili na podatku, da je v vasi živelo le 300 ljudi, zato do masakra 800 ljudi sploh ni moglo priti. Elliott Abrams, pomočnik zunanjega ministrstva ZDA, je dejal celo, da gre za "incident, ki so ga zlorabili gverilci v propagandne namene". Novinarja Bonnerja so napadli celo kolegi pri The Wall Street Journalu, češ da je njegovo poročanje "preveč lahkoverno". Napadli so ga tudi v reviji Time, veleposlanica ZDA v Salvadorju Deane R. Hinton pa ga je označila za "novinarja odvetnika". Avgusta 1982 ga je NYT odpoklical in moral se je vrniti v New York. Kmalu je zapustil NYT. Podobno se je dogajalo Guillermoprietovi. Uradnik Reaganove administracije jo je obtožil, da je Mehiki pisala za komunistični časopis, za kar pa ni imel nobenega dokaza.

Oktobra 1990 je bila vložena prva kazenska ovadba - zoper bataljon jo je vložil Pedro Chicas Romero of La Joya, ki je preživel masaker, ker mu je uspelo skriti se v votlino v bližini vasi. Izkopavanja v letu 1992 so pokazala, da so bila poročila, ki sta jih objavila Bonner in Guillermoprietova, resnična. Odkrili so na stotine trupel. Komisijo, ki je preiskovala masaker, je salvadorski minister za obrambo in vrhovni poveljnik vojske obvestil, da ne more identificirati nobenega od vojakov ali enot, ki bi lahko bile sodelovale pri pokolu, in da o tem nimajo nobenih podatkov. A komisija je ugotovila, da je masaker brez dvoma izvedel bataljon Atlacatl, ki je moril tudi po bližnjih vaseh. Leto kasneje so v Salvadorju sprejeli zakon, ki je uvedel amnestijo za vse, ki bi jih lahko zajela preiskava. Istega leta, 1993., je Danner objavil članek v The New Yorkerju. Njegov članek Resnica o El Mozotu je vzbudil veliko pozornost, saj je ponovno spodbudil razpravo o vlogi ZDA v Latinski Ameriki v sedemdesetih in osemdesetih letih. Tudi zato je kasneje napisal knjigo, da ta vloga ZDA ne bi bila pozabljena.

Zunanje ministrstvo je nato sramežljivo priznalo, da so napake diplomacije bile storjene, še posebej pri razkrivanju masakra v El Mozotu. Študije so pokazale, da se je ameriška diplomacija takrat bala, da bi pokol razkril njeno vlogo v tem delu sveta, saj so ZDA podpirale represijo, ne pa demokracije. In da so ZDA v imenu domnevnega boja proti komunizmu podpirale državni terorizem. Amnestijo so kasneje v Salvadorju preklicali, odvetniki žrtev pa kljub temu nikakor niso uspeli s tožbami. Preiskava, izvedla jo je Medameriška komisija za človekove pravice pri Organizaciji ameriških držav, se je znova odprla leta 2005. Aktivisti pa so leta 2011 zahtevali, da se primer odpre pred Medameriškim sodiščem za človekove pravice. Januarja 2007 je Washington Post objavil pričanje nekdanjega vojaka Joséja Wilfreda Salgada, da se je v vasico vračal mesece po masakru in zbiral lobanje najmlajših žrtev za - svečnike. Ti naj bi prinašali srečo.

Decembra 2011 so se salvadorske oblasti s slovesnostjo v vasi naposled opravičile za masaker. Zunanji minister, ki je govoril v imenu vlade, je pokol označil za "slepoto državnega nasilja" in prosil za odpuščanje. Medameriško sodišče je leto dni kasneje naložilo državi, da razišče zločin in odgovorne postavi pred sodišče. Junija 2019 je novi predsednik Nayib Bukele ukazal, da se umakne ime polkovnika Dominga Monterrosa iz imena vojašnice Tretje pehotne brigade v San Miguelu. OZN polkovnika krivi neposredne odgovornosti za masaker.