(FOTO) Kako je Lent spreminjal podobo

Hišo, pravzaprav nekakšen skupek poslopij z naslovom Vojašniška ulica 5 na mariborskem Lentu bomo zaman iskali. Pripadala je južni strani Vojašniške ulice in bila umeščena nasproti in nekoliko vzhodneje od Vojašniške ulice 8 – današnje Hiše Stare trte. Karl Leskovar, kmalu 78-letni upokojenec TAM-a, pa še zelo natančno ve, kje je stala, kje je bil vhod in kje se je po bližnjici – če so le prijazni sosedje dovolili – prišlo do domačega stanovanja v drugem nadstropju, kjer je vzhodno kuhinjsko okno gledalo proti mostu. Hiša, v kateri je v po današnjih standardih nemogočih bivalnih razmerah živelo do 30 ljudi, je bila najemniški dom njegovega otroštva in mladosti. Lent tistega časa je bil drugačen. Karl se spominja stranišč na štrbunk, greznice sredi dvorišča z odtokom v Dravo, prašno-blatne ceste, vseh nadobudnih obrazov vrstnikov, letalske bombe, ki je še dolgo ležala na pol v vodi, na pol na kopnem, vrstnikov, ki zbirajo odpadno železo, in nepisanega, a vsaj za Karla vedno delujočega pravila lentarske hore legalis, po kateri je bilo treba v zavetje doma takoj, ko so se na večer prižgale svetilke mestne razsvetljave.

Spremenjeno življenje

Štel je sedem let, ko je sredi avgusta 1949 kot mlad alpinist v steni Male Ponce v Martuljkovi skupini zaradi poškodb po padcu in nočne podhladitve umrl deset let starejši brat Vladko. Življenje se je spremenilo. Šele kasneje je razumel, zakaj mu je prestrašeni oče primazal klofuto po tistem, ko so iz Drave izvlekli utopljenega fanta, po postavi in obleki podobnega njemu. Šola mu ni delala težav, želel je na višjo gimnazijo, toda razmere doma so narekovale drugačne odločitve. Še posebej po tistem, ko je leta 1958 umrl oče in leto kasneje mama. Karl se je v znameniti IKŠ izučil za ključavničarja in do konca ostal zapisan TAM-u. Nasveti leto dni starejšega prijatelja Leona Joske so prišli prav. Sredi šestdesetih let se je izvedelo, da Lent zaradi načrtovane izgradnje jezu v Melju čakajo posegi, ki ga bodo za vedno spremenili. Zborov stanovalcev ni bilo, uradnih obvestil oblasti tudi ne, za načrte so izvedeli od ust do ust in nekaj malega iz časopisja. Junija 1966 se je tedaj že mlada družina Leskovar iz Vojašniške ulice 5 preselila v nadomestno stanovanje v bloku na desnem bregu Drave. V petem nadstropju je bilo svetlo, prostorno in suho. Tako zelo drugačno kot tisto v Vojašniški 5, za katero kmalu ni bilo več niti sledu.

Dragocena fotografija

Dragocen spomin predstavlja majhna črno-bela fotografija, ki je posebna zaradi vsaj treh razlogov: znano je, da je na njej Karel natanko na svoj prvi rojstni dan – junija 1943, v ozadju je hiša v Vojašniški ulici 8 in na njenem pročelju stara žametna črnina ali modra kavčina. Ta fotografija je najstarejša doslej znana fotografija, na kateri je trta vidna v skoraj celotnem tedanjem obsegu.
Hkrati pa prav ta fotografija pomembno dopolnjuje pričevanje pokojne gospe Olge Novak. Spomnila je na pripoved svojega očeta, da sta zakonca Lasič, ki sta živela v sedanji Hiši Stare trte, vsako leto – tudi v vojnem času – povabila nekoga, ki je na pomlad trto obrezal. Fotografija pripoved Novakove potrjuje. Trta na njej je obrezana in še posebej v centralnem delu nad deblom bujno obrasla, njene mladike se ne vijejo navzdol, pač pa so skrbno povezane in se oprijemajo podolžnih letev obzidne tradicionalne štajerske brajde. Na kasnejših fotografijah iz časa, ko je zaradi rušenja hiš Lent spreminjal svojo podobo, je vidno, da se je levi breg Drave od obrežja do hiš temeljito nasul. Če upoštevamo, da je sedanji prag Hiše Stare trte nekje na višini vhoda iz časa pred letom 1966 in da vanjo stopamo po stopnicah navzdol – najprej s ceste in nato še po stopnicah do vrat, potem sklepamo, da je bilo območje okoli trte nasuto z zemljino v višini vsaj od 60 do 80 centimetrov, tam, kjer teče cesta, pa še bolj. Nasutje od zgoraj in dvig gladine Drave, posledično pa dvig podtalnice, sta trto gotovo močno prizadela. Po letu 1965 in 1966, ko so Lent zapustili še zadnji domačini, se je zanjo začelo najbrž najtežje obdobje zanemarjenosti in zapuščenosti, ki je trajalo poldrugo desetletje. V vmesnem času se je v zapuščeni hiši naselila romska družina. Tedanji sodelavec mestnega sekretariata za notranje zadeve Jaka Rojs je z njenim poglavarjem sklenil poseben dogovor o tem, "da se trti ne sme nič zgoditi". Resnost tega dogovora so kasneje občutili tudi tisti, ki so se ob trti mudili s strokovnimi nameni.

Strokovnjaki na Lentu

31. marca letos bo minilo 40 let od takrat, ko se je po navodilih tedanjega direktorja Kmetijskega zavoda Maribor mag. Jožeta Protnerja na Lent napotila skupina strokovnjakov – mag. Anton Zafošnik (1927–2012), mag. Anton Vodovnik in mag. Gustav Matis, ki so po poldrugem desetletju popolne zapuščenosti trto spet obrezali. To dejanje je pomenilo tudi začetek sistematične skrbi, ki je bila predvsem glede škropljenja sprva zaupana podjetju Florina, kasneje pa je prešla na imenovanega skrbnika.

Življenje ob reki

Fotografije, ki jih objavljamo, pa prikazujejo tudi navdušenje ob reki v času splavarske prireditve Rancarija 67, ki so jo zasnovali v uredništvu Večera. 1. julija se je kar 612 ljudi z dvema splavoma, štiridesetimi rancami in štirinajstimi motornimi čolni podalo na plovbo do Donje Dubrave, ko je bila reka še divja in deroča, pa tudi ob evropskem prvenstvu motornih čolnov – Motonaumi, 16. avgusta 1970, ko je gladina Drave že dosegla današnjo raven.