II. gimnazija Maribor in faktor Ivan Lorenčič

Prav zaradi tega je bilo v preteklih mesecih precej povedanega in napisanega o njem. Ker začetki njegovega ravnateljevanja sežejo prav v čas mojega srednješolskega izobraževanja, skromno dodajam še svoje spomine na to obdobje. Sem zgodovinar in se zato zavedam, da je človeški spomin varljiva zadeva in da zanamcem ostane samo tisto, kar zapišemo ali posnamemo.

Prva srečanja

Z zgradbo II. gimnazije sem se prvič srečal zelo zgodaj, saj sem od leta 1971 živel v njeni bližini. V višjih razredih osnovne šole sem zaradi popoldanskih obveznosti vsak teden enkrat kosil v njeni menzi. Ker takrat še nisem imel originalnih kavbojk, se mi je zdelo zelo frajersko, da so imeli skoraj vsi dijaki II. gimnazije zame nedosegljivo garderobo. Najbolj insajderske informacije sem dobil od soseda Mitje Plosa, dijaka II. gimnazije v letih 1978–1982. Še danes se spomnim njegovega opozorila, da je francoščina zahteven jezik za učenje.

Z vprašanjem o nadaljnjem šolanju se nisem ukvarjal do zadnjega polletja osnovne šole. Moje ocene so bile pri vseh predmetih odlične. Res pa je, da sta me najbolj zanimali zgodovina in geografija. Potihoma sem si želel, da bi bil zunanjepolitični novinar, kot sta bila Janez Stanič ali Boris Bergant. Ker je bila prav moja generacija prva, ki se je zaradi novega usmerjenega izobraževanja morala odločiti, ali bo gimnazijsko šolanje nadaljevala na družboslovno, naravoslovno ali pedagoško usmerjeni šoli, sem nihal med Prvo in II. gimnazijo. Že zaradi bližine, omenjenega frajerstva in neobveznosti francoščine me je bolj privlačila II. gimnazija. Dokončni odločitvi za naravoslovno usmerjeno II. gimnazijo so botrovali nasveti odraslih, "da v družboslovju ne bo služb". Žal je bila ta odločitev usodna za moj gimnazijski šolski uspeh. Prav zato sem kasneje, ko sem bil skoraj četrt stoletja gimnazijski učitelj, vedno svetoval dijakom, da naj se odločijo za študij, kot jim veli srce, in ne za tistega, kot jim ga sicer dobronamerno svetujejo odrasli.

Moja dilema o vpisu na Prvo in II. gimnazijo ni bila osamljena. Eden od ciljev usmerjenega izobraževanja je bila namreč odprava gimnazij kot menda elitističnih šol. To se je zelo jasno kazalo tudi na II. gimnaziji, kjer so namesto dotedanjih sedmih oddelkov za šolsko leto 1981–1982 razpisali samo tri. Velja se spomniti, da takrat ni bilo tovrstnega programa na Ptuju. Zato se je možnost za vpis na II. gimnazijo še bolj otežila. Posledično so bili del naše generacije Ptujčani, kar je verjetno edinstven primer v zgodovini šole. Še en razlog za zaskrbljenost je bil SVIO (skupna vzgojno-izobrazbena osnova), po kateri naj bi vsi srednješolci, ne glede na to, ali so bili vpisani v dve-, tri- ali štiriletni program, imeli prvi dve leti iste učbenike, ki jih pa še ni bilo. SVIO naj bi omogočal vertikalno in horizontalno prehodnost. Zato je bilo na informativnem dnevu mnogo več vprašanj kot odgovorov ne preveč zainteresiranega odhajajočega ravnatelja Igorja Rogla.

Začetek

Kljub pesimističnemu uvodu se je v dodatna "gimnazijska" razreda računalniške usmeritve prepisalo dovolj učencev, da so odpadli sprejemni izpiti. Naš 1. b je imel nepriljubljen popoldanski pouk, ker so imeli dopoldanski pouk razredi, ki so bili vsaj deloma vozaški: to so bili vsi oddelki gostujoče Srednje elektro in računalniške šole (pogovorno štromarji), oddelek grafikov, od gimnazijskih oddelkov samo 1. a. Poleg nedavno umrle Marije Gajšt, razredničarke in učiteljice matematike v vseh štirih letih gimnazije, je že prvi letnik zaznamovala Marija Sajko, ki nas je večino našega šolanja učila slovenščino. Ne samo, da je mojo za gimnazijca naravoslovne usmeritve neobičajno ljubezen do knjig in filmov poglobila, temveč je tudi večino mojih za umetnost ne prav navdušenih sošolcev prepričala, da so obiskovali zahtevni program filmske scene v Kinogledališču. Moje osnovnošolske znanje je bilo pri večini predmetov v prvem letu gimnazije dobra osnova za solidne ocene brez zelo trdega dela. Izjema je bila fizika: naš učitelj tega predmeta v vseh štirih letih Marjan Logar, kasneje profesor na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, nam je povedal, da ne bo uporabljal učbenika SVIO, saj je za nas primerno znanje iz starih ali iz visokošolskih učbenikov. Z vsakim letom so vse bolj prevladovali slednji.

V skladu s socialističnim duhom časa so nas kmalu po začetku šolanja poslali na neprostovoljno delovno akcijo pobiranja sladkorne pese v Pesniški dolini. Akcija se je končala po jugoslovansko: nemotivirani in slabo organizirani dijaki smo ob prvi priložnosti, najkasneje pa po malici, zapustili polja nesojenih zmag udarništva. To ni bil edini primer naše vključitve v neposredno proizvodnjo, kot smo v takratni samoupravljavski latovščini rekli fizičnemu delu. Novost usmerjenega izobraževanja je bila tudi obvezna delovna praksa za gimnazijce v skladu s knjigo Šola in tovarna takratnega vodilnega jugoslovanskega ideologa Stipeta Šuvarja. Tako je več kot polovica mojih sošolcev dva tedna v Zlatorogu pakirala zavojčke mila v zaboje. Bil sem med tistimi, ki smo delali v Metalni, večinoma kot varilci.

A ne glede na te ne najbolj navdušujoče plati izobraževanja smo vsaj nekateri šolo tako vzljubili, da smo po končanem pouku v učilnici igrali tarok. To je pripeljalo do vsaj zame edinega osebnega srečanja s takratnim v. d. ravnateljem Borisom Žmavcem, nekdanjim oficirjem JLA ter učiteljem obrambe in zaščite (predvojaške vzgoje) tik pred upokojitvijo. Ves razjarjen nam je brez pojasnila zaplenil karte in nas nagnal domov. Tudi sicer je bil takratni ravnatelj v skladu s svojim prvotnim poklicem. Tako je bil dijak 4. letnika, ki je tik pred maturo v alkoholiziranem stanju ponoči vdrl v prostore šole in sprožil gasilski aparat, izključen. Njegovi sošolci so menili, da je bila kazen preostra, in so organizirali dijaško stavko. Ni pomagala. Šolsko leto smo zaključili spet v duhu časa s končnim izletom v Kumrovec.

Nova doba

Na začetku 2. letnika nas je presenetila novica, da je novi v. d. ravnatelj komaj tridesetletni učitelj fizike Ivan Lorenčič. Do nas so sicer pricurljale govorice, da ne bo dolgo ravnatelj, saj nas bodo kmalu združili s štromarji. A že v prvem mesecu novega ravnatelja smo doživeli konkretno spremembo: popoldanski pouk smo zamenjali z dopoldanskim. Druga pomembna sprememba: v prejšnjem šolskem letu smo imeli samo en šolski ples pred novim letom in še tega dopoldne. Z novim ravnateljem so plesi postali pogostejši in so bili ob petkih med 18. in 22. uro. To je bilo za takratne mariborske najstnike, ki smo bili rokerji, zelo pomembna novost: obe takratni mariborski diskoteki Pristan in Fontana sta namreč vrteli disko glasbo. Izjema so bili četrtkovi rokerski večeri v Pristanu, ki pa so bili zaradi pouka v petek za večino dijakov nedosegljivi. Prvi neposredni stik z novim ravnateljem je bil zelo vzpodbuden: sošolcu Saši Smehu in meni je kot članoma astronomskega krožka odobril odsotnost od pouka in pokritje stroškov za samostojni ogled astronomske razstave v Ljubljani. Priznam, da astronomska razstava ni bila edini motiv za samostojno pot v Ljubljano. Zdi se mi, da je ravnatelj to vedel.

Sicer je bilo moje drugo leto na gimnaziji leto vpeljave novih ukrepov za reševanje čedalje globlje gospodarske krize v Jugoslaviji: redukcijam elektrike in sistemu par-nepar za osebne avtomobile so se pridružili boni za bencin in depoziti za prehod meje. A ob teh nepriljubljenih ukrepih je bil tudi eden, ki je bil ugoden za šolarje: zaradi varčevanja s kurivom so bile zimske počitnice podaljšane na dva tedna.

V tem šolskem letu so moje ocene ob čedalje bolj prevladujočih naravoslovnih predmetih začele počasi in vztrajno padati. Najprej pri novem predmetu računalništvo. V zagovor lahko zapišem, da sem bil del zadnje generacije, ki se je pri pouku računalništvo učila teoretično in se z računalnikom srečala samo ob koncu šolskega leta na Tehnični fakulteti. Že naslednji generaciji je bila namenjena učilnica s 16 računalniki Commodore 64. Kljub čedalje bolj izraziti naravoslovni usmerjenosti nismo ostali brez drugih vsebin, tudi takšnih, ki jih ni predvideval SVIO. Tako mi je Tone Žuraj, naš učitelj glasbene vzgoje in kasneje moj sodelavec na Prvi gimnaziji Maribor, dovolil, da sem pripravil referat o skupini Laibach, Metka Sevčnikar Krasnik, kasneje učiteljica zgodovine mojega sina, pa referat o zadnjih bojih severnoameriških Indijancev. Do danes mi je ostala v spominu na tablo narisana shema gotske katedrale pokojnega Rudolfa Kotnika, našega učitelja likovne vzgoje, sicer enega najbolj znanih mariborskih slikarjev.

Finale

Na začetku 3. letnika smo izvedeli, da se ne bomo združili s štromarji in da Lorenčič ni več v. d., temveč pravi ravnatelj. Glavna šolska novost tega leta je bila razdelitev na tri usmeritve: matematično-računalniško, biološko-kemijsko in fizikalno. Zadnji sem pripadal tudi jaz in si s tem do konca gimnazije povečal tedensko število ur poučevanja prof. Logarja z dveh na sedem. Spomnim se, da je bila skoraj polovica ur opravljena s samostojnim laboratorijskim delom in celo zame, ki nisem bil talentiran za fiziko, zanimiva. Povečanje obvezne prakse z dveh tednov na tri v povezavi z vsebinsko spremembo je bila zanimiva tudi zame: v 3. letniku sem imel po en teden prakse v laboratorijih Tovarne dušika Ruše, Metalne Maribor in Tovarne glinice in aluminija Kidričevo. To je bilo tudi leto zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Ker TV-sprejemnik ni bil tako samoumeven kot danes, je sošolec Borut Kosi, danes veterinar v Celju, brez vednosti staršev in brez vozniškega izpita v očetovi stoenki pripeljal njihovega domačega v šolo. Tako smo lahko ob samoumevni naklonjenosti učiteljev v živo spremljali nastop Jureta Franka v veleslalomu in njegovo osvojitev prve zimske olimpijske medalje za Jugoslavijo in Slovenijo.

Zelo opazne spremembe so bile tudi na področju kulture. Zaradi potovanja šolskega pevskega zbora v Francijo sem prvič in zadnjič obžaloval, da nimam posluha. Klasično proslavo ob Prešernovem dnevu so leta 1984 zamenjale razredne proslave. Naš razred je pod vodstvom prof. Sajkove pripravil uprizoritev Šel je popotnik skozi atomski vek Mateja Bora. Edini sošolec z gledališkimi izkušnjami Zoran Novak, danes profesor na mariborski Fakulteti za kemijo, je prevzel režijo. Popotnika je nepozabno odigral sošolec Rado Šmid, ki nas je še istega leta žal zapustil za vselej. Uprizoritev je bila dovolj dobra, da smo jo za izven ponovili še v šolskem amfiteatru. Vrhunec kulturnega dogajanja tega šolskega leta je bilo enotedensko gostovanje Slovenskega mladinskega gledališča, takrat verjetno najbolj prodornega jugoslovanskega gledališča, v avli II. gimnazije s predstavami cel dan: dopoldne za dijake, zvečer za odrasle.

Ker prvi šolski plesi v novem šolskem letu niso izpolnili pričakovanj, se je komisija za prireditve, vodil jo je Božidar Novak, kasneje ustanovitelj podjetja SPEM, odločila za zamenjavo dotedanjega DJ. Sosošolec Robert Škraban, ki je vedel, da imam obsežno zbirko plošč, je predlagal, da naslednji novoletni ples prevzamem jaz. Izziv sem sprejel, čeprav do takrat še nikoli nisem bil DJ. Kljub temu sem na sestanku pri ravnatelju dobil občutek, da mi povsem zaupa. Ni me skrbela izbira glasbe, saj sem se dovolj naučil iz napak prejšnjih DJ. Glavna težava je bila ustrezna oprema. Problem sem odpravil tako, da sem k sodelovanju povabil Saša Pečarića, dijaka Prve gimnazije in kasneje rabina v Krakovu. Saša je namreč imel možnost izposoje ozvočenja zvočnega mojstra Zvoneta Novaka, laboranta na Prvi in mojega kasnejšega sodelavca. Priključitev Petra Selška s srednje strojne je rešila problem mešalne mize in drugega gramofona.

Uspešno sem prestal ognjeni krst in do konca gimnazije ostal šolski DJ. Čeprav celotno svojo poklicno pot tako ali drugače nastopam pred občinstvom, na tej poti nisem nikoli več nastopal pred toliko ljudmi kot na plesih na II. gimnaziji, kjer je bilo vsaj tisoč najstnikov, včasih tudi do tisoč petsto. Zato je bil ravnatelj, ki je dežural na vseh plesih, na začetku vedno zaskrbljen. Večino plesa je bil v svoji pisarni, proti koncu, ko so bile na vrsti najbolj udarne pesmi, pa je običajno prišel do improvizirane DJ-kabine. Z vsako minuto je postajal njegov obraz bolj zadovoljen in zdi se mi, da to ni bilo samo zaradi bližajočega se konca plesa. Uspešnost šolskih plesov na II. gimnaziji so po mojem odhodu nadaljevali moji mlajši pomočniki Robert Hvalec, Peter Mikuljan in Aleš Turk.

V mojem zadnjem šolskem letu na II. gimnaziji, 1984–1985, je po daljšem premoru spet začel izhajati šolski časopis z imenom, ki je odražalo duh časa: Naša UŠ (= usmerjena šola). Urednica je bila sošolka Bogdana Breznik, danes prokuristka podjetja Chemass, vneti pisec člankov sošolec Igor Benko, danes zaposlen pri Googlu v Silicijevi dolini, ilustrator Said Bešlagić, danes znani mariborski roker. Časopis je pisal o vsem dogajanju na šoli: tako o šolskih plesih (od tod priložena Saidova karikatura) kot tudi o cenzuri Bogdaninega govora ob sprejemu štafete mladosti. Moje razhajanje z naravoslovnimi predmeti se je približalo kritični točki: še danes sem ponosen, da sem šolo končal brez popravnih izpitov. Zato gre nemalo zaslug inštrukcijam žal že pokojnega sošolca Vlada Horvata in Bogdane.

Kljub solzni dolini v redovalnici sem v zadnjem polletju nepričakovano dobil priložnost pri zgodovini, predmetu, ki ga nisem več imel na urniku, a sem bil trdo odločen, da ga bom študiral. Šolska knjižničarka Majda Steinbuch, ki je poznala moje bralske interese, me je prepričala, da sem se lotil raziskovalne naloge pri zgodovini. Tema raziskovalne naloge je bila v skladu s takratno 40. obletnico konca II. svetovne vojne: zaključni boji na Koroškem leta 1945. Na moje presenečenje sem osvojil prvo nagrado. Ta mi je omogočila vpis na želeni študij brez diferencialnih izpitov. Te bi moral opravljati, ker sem kot naravoslovec imel samo dve leti zgodovino in geografijo.

Kar je ostalo

Vedno znova se razpravlja, kaj in koliko je treba znati za uspešno končanje gimnazije, pač glede na to, da večina gimnazijskega znanja hitro izpuhti. V moji generaciji, ki je takoj po koncu 4. letnika šla na 15-mesečno služenje vojske, smo ugotavljali, da smo samo v tem času pozabili polovico snovi. Vsaj v mojem primeru je kljub temu celo pri matematiki, s katero si nisem bil na ti, ostalo dovolj znanja, da sem v prvem letniku študija brez težav opravil izpit iz statistike za geografe, ki je bil za marsikoga nepremagljiva ovira. Glede na študij in poklic je seveda mnogo več znanja ostalo pri družboslovnih predmetih. Če že kaj, še danes obžalujem, da nisem odnesel več od srednješolske angleščine in nemščine. Menim pa, da najpomembnejše, kar mi je dala moja gimnazija, opišejo besede: zastavljanje visokih ciljev, razmišljanje out of the box, sodelovanje, zaupanje in solidarnost. Zavedam se, da je vsaka šola mozaik delovanja mnogih, tako učencev kot učiteljev. A vedno mora biti nekdo, ki to delovanje povzroča in množi. S tujko obema pojmoma rečemo faktor. Verjamem, da so zgoraj napisane vrstice dokaz, da je bil faktor mojih gimnazijskih let ravnatelj Ivan Lorenčič.