(INTERVJU) Ni važno, ali si protestant, katoličan ali musliman, ampak da si človek človeku

Leta 2017 ste prevzeli skrb za župnijo Radlje ob Dravi. Kot nova skupnost svetega Ignacija, skupnosti treh jezuitov - v Sloveniji jih je zgolj pet -, uresničujete svoje poslanstvo. Če so bili nekoč jezuiti, vaši predhodniki, znani kot zagrizeni oznanjevalci katoliške vere, misijonarji, šolniki in znanstveniki, je danes med vašimi največjimi izzivi, kot navajate, dialog s kulturo (v najširšem pomenu) in drugimi verstvi. Sploh v zadnjem obdobju se zdi, da dialog v naši družbi nima več prostora.

Lovše: "Ima, a za dialog sta vedno potrebna dva, tako v zakonu, tako z Bogom. Dialog je, a na družbeni ravni imajo nekateri več koristi od monologa, izsiljevanja s svojimi pogledi, zakonom močnejšega. Za dialog pa je potrebno, da drugega smatram za sebi enakega, sogovornika, človeka z isto vrednostjo, kot sem sam. Za kristjane je to lažje, če se zavedamo, da je drugi enako dragocen, sin, hči, ljubljen od Boga, potem je dialog mogoč. Če je že v startu zaničevanje, da je nekdo za drugega zgolj sredstvo za lastne sebične koristi, potem dialoga ni, ampak je vedno samo zloraba. Tako v zakonu, tako v skupnosti, na vseh ravneh naših odnosov."

Poljanšek: "Velik problem je poslušati drugega, se vživeti v njega, ga sprejeti, tudi sprejeti dejstvo, da je drugi ob meni drugačen, da smo si tako različni. Dokler sem sam v sebi in je pomembno le moje, drugemu pa opisujem svoje načrte in ga želim spraviti v red, ne more priti do dialoga."

Ravno zaradi vašega nekoliko drugačnega pristopa, dostopnosti, vključenosti v družbo - kar je morebiti povezano z vašim poslanstvom oziroma osebnimi značaji - so vas v tem okolju posebej dobro sprejeli. Menite, da če vas ljudje spoznajo bolj osebno, lažje zaupajo, navsezadnje tudi verujejo?

Poljanšek: "Zdi se mi pomembno, da nismo narejeni, da smo v odnosih to, kar smo, kar nam je podarjeno, in se odpiramo na ta način. Ljudi nagovarja preprosta drža. Za to pa ni potrebno veliko napora. Moram se vživeti v okolje, v ljudi in stvari. V misijonskih deželah je nekdaj vladalo, da smo ljudem vsiljevali evropsko kulturo in način razmišljanja. Pozneje smo ugotovili, da moramo videti in spoznati, kaj je Bog že storil v nekem afriškem ali azijskem narodu, in izhajati iz tega. Temu pravimo inkulturacija. Ko poučujem verouk zadnje razrede osnovne šole, mi je čudovito, kadar se uspem spustiti in se vživeti v otroke. Navadno imajo za seboj že pet ali šest ur šolskega pouka. Prehajajo v puberteto, zato je tudi težje celo uro ohranjati pozornost in disciplino. Upoštevajoč vse to in še marsikaj drugega, je preprosto treba sprejeti to dejstvo in iskati znotraj tega pravi način dela. Tu je priložnost za ustvarjalen pristop."

Kako je delovati v manjšem kraju v primerjavi z večjimi središči?

Lovše: "Sam ne delujem toliko v Radljah, ampak bolj po celi Sloveniji. Evropa je povsod podobna - če nimamo skupnega cilja, nam ne gre za dobro vseh, potem ne moremo iti skupaj. Tu je enako. Če iščem samo svoje koristi, potem se ne morem pogovarjati z nekom, biti v dialogu, ne morem ga spoštovati, ne morem biti iskren, saj imam vedno figo v žepu. Tam, kjer prevladuje egoizem, ne more biti skupnosti. Vsak gleda samo nase. V Sloveniji imamo isto težavo kot povsod po svetu. Če gre samo za pohlep in za moje koristi, da bom jaz preživel, ti pa tudi, če umreš, potem je sobivanje težko. Če živim samo zase in sem sam svoje središče, postajam krut in nasilen, če živim za drugega, me strah ne premaga tako zlahka. To velja povsod, tako smo narejeni. Če imam rad in živim za drugega, cvetim in ustvarjam skupnost. Če pomagam drugim, sem tudi sam vesel, če pa gledam samo nase in na svoje ozke interese, se morajo ljudje okoli mene umakniti, ker jih bom izkoristil, ogrozil, oropal, uporabil, zlorabil. Povsod je enako."

Posebej vi pristopate še nekoliko drugače, pišete svoj blog, spremljate moške skupine. Kaj opažate v zadnjem času? Verjetno je potreba po takšnih okoljih in varnih prostorih, v katerih lahko ljudje odprto spregovorijo o skupnih vprašanjih in težavah, toliko večja. Nasploh so družine v zadnjem obdobju skupaj preživele bistveno več časa, kar je bila velika preizkušnja.

Lovše: "Z blogom sem začel pred desetimi leti, da sem vsak dan ponudil kratko razlago dnevne božje besede, nato pa sem počasi vključil še druge dejavnosti: možakarje, ločene, duhovne programe. V času epidemije potekajo zoom vikendi, duhovne vaje in pogovori. Pred veliko nočjo smo imeli cel teden duhovne vaje s postom s pomočjo zooma, bilo je presenetljivo lepo, kako se ljudje odprejo, kako začutijo svoje življenje s pomočjo božje besede in posta, ko se vsak bori na svojem domu. Tu vidim dar, da se podpremo med sabo, da si upamo vztrajati v tem, da smo lahko drug za drugega ljudje. To je tako preprosto - vsak izmed nas potrebuje nekaj sprejetosti in naklonjenosti od najbližjih, tako deluje tudi Bog. Ker smo zaprti, smo bolj občutljivi, bolj jezljivi, ogroženi, prestrašeni, razdeljeni. Greš po cesti in ne veš, ali te bo drugi okužil. Prevladuje klima strahu, ogroženost življenja. Zdaj vsi doživljamo, da življenje ni za vedno in samo po sebi umevno, da lahko zboliš in te jutri ni. Na duhovnih vajah odkrivamo, da sta krhkost in minljivost priložnost in dar. Skupaj se zavedamo, da je naše življenje dar, ki ga ne moremo ohraniti, ampak ga lahko delimo z drugimi, lahko smo za druge. Prvi korak je, da se vzajemno sprejemamo, poslušamo, drug drugemu pokažemo, da smo dragoceni. Zdaj je to po zoomu, drugače pa v živo. Skupaj doživimo in se utrdimo v resnici, da smo bratje in sestre, Božji sinovi in hčere, da nismo vedno samo tekmovalci, tisti, ki se ogrožajo in se primerjajo. To ubija. Če si iskreno delimo izkušnje, s spoštovanjem, ne da bi nekomu solili pamet in ga dajali v nič, potem nas to globoko poveže in okrepi. Pomembno je tudi, da se po petdesetem letu zaveš, da lahko še ogromno daš mladim, ki prihajajo za tabo. Da se zaveš, kakšen dar imaš, da nisi samo za staro šaro. Ni treba le stokati in čakati, kdaj boš zbolel in umrl, ali pa tarnati, kako so te v službi zavrgli, da je sedaj konec. Zrelost je priložnost, da postanem dar. Če drugim pomagaš, ti to daje moč in veselje. Vsi smo v isti bitki."

Zdi se, da ljudje ob vsem, kar prinaša epidemija, ob velikih stiskah, nasploh izgubljajo vero, a obenem jo za prestajanje te situacije potrebujejo bolj kot kadarkoli prej.

Poljanšek: "Za utrjevanje vere so potrebne preizkušnje, padci. Gotovo lahko človek tudi izgubi vero v Boga, ko so preizkušnje težke, trde. Lahko pa je tudi obratno: se moja vera utrdi, postane še trdnejša, kot je bila, prav zaradi življenjskih preizkušenj. Odidejo tisti, ki so bolj na površini, ki nimajo osebnega odnosa do Boga, do Jezusa."

Lovše: "Vidim še ta vidik. Religija je nekaj, vera pa je nekaj drugega. Religija je to, kar mi počnemo, da bi bil Bog dober in bi počel, kar mi hočemo. Vera pa je v tem, da jaz sprejemam, kar je Bog podaril, in se učim iz tega živeti, skupaj z drugimi. Moja bolezen ni božji dar, Bog ni tega naredil, to sem si pridelal sam s svojimi strahovi, žalostjo, pohlepom, jezo, požrešnostjo in zanemarjanjem svojega telesa in s slabim odnosom do življenja drugih. Če moram imeti sam vse pod nadzorom, vse, kar se dogaja, telo tega ne zmore vzdržati, od napetosti lahko umre. Zato izgorevamo in pregorevamo. Kar nekaj ljudi na duhovnih vajah ugotovi, da morajo spustiti nadzor, da jih ta ubija. Posledica tega so lahko levkemija, rak, depresija. Bog ni avtor tega, je tisti, ki me ven vleče, če mu to dovolim. V tej epidemiji nas vabi, da bi bolj cenili življenje, da bi se spet borili za odnose in živeli drug za drugega, ne zgolj zase."

Poljanšek: "Ta epidemija je priložnost tudi za nas kristjane, da se izrazi naša vera na drugačen način, kot smo bili doslej vajeni. Še vedno lahko molimo in smo povezani na ta način. Lahko pomagamo drug drugemu v raznovrstnih stiskah. Vera se mora izraziti tudi v dejanju, ne samo v besedi."

Lovše: "Do osebne in bolj žive vere pa prideš, ko so težave."

Kako se soočate z več smrtmi, svojci, ki se poslavljajo, in tudi omejitvami pri pogrebih? Slovesa niso klasični rituali, ni obredov, kot so jih vajeni. So stiske, slovesa težji, kako jih smrti tudi prizadenejo - čeprav po veri ne pomenijo konca?

Poljanšek: "Bilo je kar nekaj pogrebov, posebej v drugem valu je bilo še več teh, ki so umrli zaradi virusa. Vidiš ljudi, ki jokajo, žalujejo, izražajo bolečino navzven, vidi se neki odnos, kar pomeni, da so imeli človeka radi. Pri maši me Bog nagovarja preko žalujočih in mi da pravo besedo tolažbe, ko spregovorim žalujočim. Če pa sem človeka poznal, se srečal z njim, še toliko lažje nagovorim svojce ali žalujoče. Ob pogrebih najbolj doživim bistvo naše vere: če je Kristus vstal od smrti, bomo z njim vstali tudi mi. S smrtjo ni konec, je le začetek novega, večnega življenja."

Lovše: "V tem je vera: nisem zase, ampak zate. Če se odrečem temu, da bi udaril nazaj, imava midva lahko lep odnos in mir, če pa se grem boga, potem trosim grenkobo, slabo voljo, skratka, sebičnost, ki me nažira in greni tudi tebe, ki si z menoj. Zares lahko ljubim šele, ko sem sprejel, da bom umrl, da sem umrljiv. Da je moje življenje za podariti, ne za to, da ga ohranim. Do tega pa dozorevamo počasi, ne gre na hitro, ampak je življenjski proces. "

Kot družba, država smo vedno bolj razklani. Sploh v politiki je prisotnega veliko sovražnega govora, nesprejemanja različnih mnenj, izgubljajo se različne vrednote, ki smo jih že izgradili, sprejeli za svoje, navsezadnje so tudi med božjimi zapovedmi. Vse to se odraža v družbi. Kaj vi opažate?

Poljanšek: "Dejstvo je, da so rane iz preteklosti, posebej teh povojnih stvari, ki so se dogajale, neozdravljene, nezaceljene. Enkrat se bo moralo dodobra zlomiti, da se bomo prečistili kot narod. Morda pa kot pravi svetopisemska Stara zaveza: bodo morali umreti štirje rodovi, da se bo to prečistilo in pozabilo. Tudi v osebnem življenju moje otroške ali mladostne rane, ki niso bile ozdravljene, nagajajo in mi kljubujejo še potem, ko sem starejši. Ko mladi rečejo, pustite preteklost in nas ne obremenjujte s tem, to ni rešitev, ker morajo tudi oni živeti s posledicami slabih ravnanj svojih prednikov."

Lovše: "Tu vidim tudi težavo vernih, da smo padli v ta žargon nasilja. Bog ni nasilen, mi smo nasilni, ker nas je strah zase. Dokler se borim proti človeku in ne zlu, ki nas ločuje, sem nasilen. Krščansko se je boriti proti zlu in ne človeku. Kristjani smo sprejeli isto nasilno govorico, izključevanje, ne vsi, a to je skušnjava, da obsojaš ljudi, človeka, ne pa laži, pohlepa in nasilja. Spoštovanje in vzajemno podarjanje nista takoj učinkovita. Strah in teror sta pa takoj učinkovita, takoj se vsi ustrašimo za življenje, takoj se lahko vzpostavi navidezni red. Težko je delovati s spoštovanjem in z ljubeznijo, če je strah tako učinkovit. Tega se ne da sanirati drugače kot na osebni ravni, iz odnosa v odnos, iz pogovora v pogovor. Tisti, ki sovraži, ima tudi svojo zgodbo, trpljenja in strahove. Če se ne poslušamo in nočemo prisluhniti človeškosti drug v drugem, potem bo močnejši uporabil šibkejšega. Ko to delamo kot družba, je žalostno in zaskrbljujoče. Žagamo si vejo, na kateri sedimo. Strah vedno naredi škodo. Teroristični sistem ne zdrži dolgo. Zgodovina nam to jasno kaže. Naša zahodna tehnološka družba še vedno uporablja strah, ki nas vodi v nasilje. Če strahu verjamem, izgubljam sedanjost in že v sedanjosti ne znam dobro živeti, ampak sem škodljiv sebi in bližnjim."

Na drugi strani so tu vrednote, ki so v zadnjem obdobju pridobile pomen - družina, zdravje.

Lovše: "To je dragoceno, mnogi so se začeli boriti za globlje in tesnejše odnose doma, z otroki, možem, ženo, to pomaga, krepi. Je pa res, da ob vsem tem umetnem ustvarjanju strahu in pritiskov, ob stalnem poslušanju o covidu, težje gojimo potrpežljive in ljubeče odnose. Zahtevno je, si v službi, stalno nosiš masko, prideš domov, kjer je dodatna nervoza, pritisk, tisti, ki to zdržijo in krepijo odnos, so se v srcu odločili živeti za druge, ne zgolj zase."

Poljanšek: "V Radljah sem opazil, da so bolj zaživeli družinski sprehodi. Kraj je obdan z mnogimi griči in hribi, lahko pa se sprehodimo tudi ob Dravi. Gotovo je virus prispeval k temu, da sem se bolj srečal s samim seboj in z drugimi."

Lovše: "Tu je čisto drugačno vzdušje kot v Ljubljani, ni te tako močne obsedenosti, pritisk je bolj v večjih mestih. Tu se lahko umakneš, razelektriš. To je priložnost, da se znova povežemo. Da vidimo, da ni zaslužek prvi, ampak to, da imaš dobre odnose doma, čas drug za drugega. Dolgoročno je ta kriza blagoslov za odnose, večje spoštovanje življenja, večje povezanosti. Iz stiske lahko pridemo ven boljši, če se odločimo in si prizadevamo za podarjanje sebe, za pristnost, človeškost. Denar sam nam tega ne more dati in nič ne pomaga, da smo bolj človeški."

Položaj verskih skupnosti v Sloveniji. Kako ga ocenjujete tudi v razmerju do ostalih verskih skupnosti, kako ocenjujete odnos države do cerkve v primerjavi s preteklostjo? Kaj pa finančni vidik - tudi v luči covid spodbud po protikoronskih paketih, so te bile zadostne za verske delavce? Imate ob pomanjkanju denarja in klasičnih cerkvenih obredov, ki so pomenili prihodke, težave?

Poljanšek: "Pred drugo svetovno vojno je imela Cerkev pomembno vlogo v družbi. Tako je še vedno v mnogih demokratičnih državah - v Avstriji, Italiji, Nemčiji ... Komunizem je v naši državi Cerkvi onemogočil tovrstno delovanje in je še vedno obravnavana kot nebodijetreba … Zdi se, in politično nasprotna opcija nas označuje, kot da ne spadamo v to družbo, da nismo del te družbe, ne vzgajamo. Karkoli je v povezavi s Cerkvijo, je označeno kot nekaj nevarnega, čudnega.

Finančno gledano, pa smo odvisni od darov vernikov. Večina mašnih nabirk ob nedeljah gre za plačevanje položnic. Hvala Bogu, se še vedno najdejo dobrotniki, ki opazijo potrebe in pomagajo. Pomoč države je dobrodošla in po svoje zadostna."

Lovše: "Ta pomoč je zadostna, če si navajen z malim preživeti kot večina ljudi. V bistvu zelo malo potrebuješ, zdaj se ne moreš voziti okrog, ne potrebuješ bencina, vedno manj potrebujemo, to je čisto v redu, smo hvaležni, to je velika pomoč. Solidarnost z ljudmi, ki si ne morejo privoščiti. Tako spet odkrivamo lepoto in moč dobrote, odprtosti do tistih, ki ne zmorejo in nimajo niti račune za plačati, imajo še manj kot mi. Stiska razkrije in preizkusi to, kar imamo v srcu. Ni važno, ali si protestant, katoličan ali musliman, ampak da si človek človeku."

Že drugo leto zapored bo velika noč drugačna. Ob zaprtju države velja prekinitev vseh verskih dejavnosti oziroma bogoslužij s prisotnostjo ljudi.

Poljanšek: "Ne gledam tako tragično na to. Dosti je možnosti preko medijev. Seveda to ne more nadomestiti bogoslužja v živo. Kristjani smo le, če smo v občestvu zbrani v Jezusovem imenu. Morda sedaj to še bolj cenimo in nam je dragoceno."

Denimo za veliko noč so sicer prinašali košare k blagoslovu tudi ljudje, ki jih v cerkvi običajno ni.

Lovše: "Jaz to razumem kot hrepenenje po lepem, dobrem, tudi če ne zaupajo več religiji kot taki, katoliški, pravoslavni, muslimanski. Velik obisk pri velikonočnem blagoslovu hrane je izraz hrepenenja, da smo povezani, da se borimo za resnico, lepoto in dobre odnose med nami. Epidemija je kot duhovne vaje. To, da smo zdaj zaprti, nam vernikom lahko kvečjemu koristi. Lahko se učimo živeti iz notranje moči, iz osebnega pogovora z Bogom v svojem srcu. Samota pri tem lahko zelo pomaga. V njej se v dialogu z Bogom prečiščujejo moje misli in čustva, napačna prepričanja in zgrešene drže. Bog lahko postane moj sogovornik. Njegova moč je v meni. Če hočem, lahko osebno sodelujem z njim. Z njegovo močjo veliko lažje ljubim sebe in druge. Tako se borim za ljubezen v sebi in med nami. Pri tem mi samota lahko izredno pomaga. Veliko lažje je namreč biti v družbi, ves čas zaposlen in se ne ukvarjati s tem, da te je strah, da si jezen, da si zameril. Sedaj pa moraš biti doma in se soočati s tem, koga sovražiš, kdo ti gre na živce, koga se bojiš. Če dam besedo Bogu, me osvobodi. Zaprtje (lockdown) je priložnost, da se notranje okrepimo, da bomo lahko bolj radi imeli vse, ki se ne strinjajo z nami, vse, ki nas preganjajo, ki nas ne marajo. Če tega ne izkoristimo, bomo delovali kot vzmet, ki odgovori s sovraštvom na sovraštvo, z jezo na jezo, z zamero na žalitev. Zaprtje je priložnost za resnično notranjo preobrazbo, ki spreminja naše odnose do vseh in vsega. Samota je odlična. Pomaga mi, da se zavem, kdo sem oziroma kdo želim in hočem biti. A je res moja moč v tem, da sem stalno v akciji, da nenehoma tekmujem? Ali pa je moja resnična moč v tem, da sodelujem s tistim, ki mene in tebe podarja, da začnem videti tudi tvojo lepoto, ne samo svojo. Tudi ti si neskončno in za vedno dragocen. Velikonočno sporočilo je to: jaz sem zate, ti si zame. Tako je Bog, ves je za nas, za vsakega izmed nas in vse, kar je, je za nas, da bi hoteli in znali biti drug za drugega. Nebesa so tam, kjer hranimo drug drugega, pekel pa tam, kjer vsak s predolgo žlico hoče hraniti samega sebe. Zaklep samote je velika priložnost, da damo priložnost ljubezni, ne pa strahu in žalosti."

Kako je z mlajšimi generacijami, veroukom, verjetno se je upad priliva mladih vernikov poznal že pred epidemijo, kako je zdaj?

Poljanšek: "Imamo še vedno preko dvesto veroučencev. Ob koncu veroučnega obdobja se nekateri mladi vključijo v skupino animatorjev. Ti s salezijansko redovnico sestro Marto pripravljajo vsakoletni oratorij za otroke. Tega se navadno udeleži preko sto otrok. To je v bistvu najmočnejša točka otroško-mladinskega dogajanja v naši župniji. Staršem veliko pomeni obhajanje prvega svetega obhajila in birme svojih otrok. Za to so pripravljeni žrtvovati veliko svoje energije. Drugače pa je z obiskom svete maše in z izkustvom Boga v življenju staršev in otrok. To je v veliki meri odsotno. So pa le nekateri, ki so prejeli dar vere, in otroci teh staršev so tudi ministranti."

Lovše: "Vera ni teorija, vera je odnos. Tega se najbolj naučiš od staršev. Od očeta se naučiš mamo spoštovati, sestro ceniti ali pa ne, drugače to ne gre. Od očeta in mame se naučiš računati na Boga ali pa ne. Pomembno je, kar si se doma naučil, to so tvoje vrednote, to je kultura. Kar je dragoceno staršem, postane dragoceno tebi. Če jima nekaj pomeni le denar, bo tudi tebi pomenil nekaj le denar. Težave te potem naučijo, da je pomembno tudi še kaj drugega. Vere se ne moreš naučiti v 45 minutah na teden pri verouku, ampak se je učiš v življenju, doma ali pa ne. Največji dar za posredovanje vere, tega, zaradi česar je vredno živeti, imajo starši, ki so večinoma z otroki. Verouk je le majhna pomoč."

Poljanšek: "Glavni verouk je doma. Mi smo doma živeli s prazniki, postavljali jaslice, zakaj bi še dodatno potreboval, da me nekdo uvaja v krščanstvo. Vsak učbenik pri verouku je po svoje zanimiv, a po sedmih letih verouka otroci še nič ali skoraj nič ne vedo o Jezusu, Bogu … Seveda manjka predvsem živo izkustvo vere, izražanje vere skozi cerkveno leto. To pa smo mnogi prejeli preko otroških let s svojimi starši. In če danes starši nimajo vere ali doživetja osebnega Boga v svojem življenju, tega ne morejo imeti otroci."

Lovše: "Ampak to je zato, ker je to teorija. Če ti pa mama ali oče to pokažeta in povesta, si to zapomniš in postane del tebe."

Poljanšek: "Salezijanci imajo veliko vzgojnih prijemov preko igrišča - kako boš fante drugače nagovoril kot preko žoge, igre, tekmovalnega duha; tudi dekleta. Tukaj je večja modrost kot v kakšnih učenjih, tega imajo otroci že na pretek. V nas se najbolj vtisnejo dinamična doživetja."