Ena od prednosti, ki jo imajo v primerjavi z novinarji zgodovinarji, se nanaša na čas, vendar ne toliko zato, ker jim ni treba loviti rokov, ampak imajo globlji pogled zaradi vseh let ali desetletij, ki minejo med dogodki in trenutkom, ko o njih pišejo. Dvajset let zgodovinsko gledano seveda ni veliko časa. Toda ko gre za razumevanje vojne, ki so jo ZDA marca 2003 začele proti Iraku, je to vse, kar imamo. Nobeno presenečenje ni, da dve desetletji po začetku vojne še vedno ni soglasja o njeni zapuščini. To je bilo tudi mogoče pričakovati, saj se vse vojne bijejo trikrat. Najprej se vnamejo politični in notranji spopadi glede odločitve o tem, ali se sploh spustiti v vojno. Potem sledi prava vojna, ki se odvija na bojišču. Na koncu sledi še dolgotrajna razprava o pomenu vojne: tehtanje stroškov in koristi, ugotavljanje, česa smo se iz nje naučili, in sprejemanje v prihodnost usmerjenih političnih priporočil.
Odločitev o posredovanju
Dogodki in drugi dejavniki, na podlagi katerih so se ZDA odločile, da začnejo vojno v Iraku, ostajajo nejasni in so stvar ostrih polemik. Vojne običajno delimo na dve kategoriji: na nujne in tiste po lastni izbiri. Nujne vojne se začnejo, ko so ogroženi ključni interesi in ko ni na voljo nobenih drugih načinov, na katere bi jih lahko obranili. Vojne po lastni izbiri pa so, nasprotno, posredovanja, sprožena zaradi popolnoma nepomembnih interesov, ki bi jih lahko obranili ali promovirali tudi drugače in ne samo z vojaško silo. Ruska invazija na Ukrajino je vojna po lastni izbiri; ukrajinska oborožena obramba ukrajinskega ozemlja je nujna vojna. Vojna v Iraku je bila klasična vojna po lastni izbiri: ZDA se ne bi bilo treba spustiti vanjo. Toda vsi ne soglašajo s to oceno. Nekateri trdijo, da so bili ogroženi ključni interesi, ker naj bi imel Irak orožje za množično uničevanje, ki bi ga lahko uporabil ali dal teroristom. Zagovorniki vojne niso bili najbolj prepričani, da so imele ZDA na voljo druge verodostojne možnosti za eliminacijo domnevnega iraškega orožja za množično uničevanje.
Ker je bila ta odločitev sprejeta po terorističnih napadih 11. septembra 2001, je bila odraz odločne nepripravljenosti tolerirati kakršnokoli grožnjo za ZDA. Ideja, da bi Al Kaida ali katerekoli druga teroristična skupina napadla ZDA z jedrskim, kemičnim ali biološkim orožjem, je bila preprosto nesprejemljiva. Tedanji ameriški podpredsednik Dick Cheney je bil glavni zagovornik tega stališča. Druge, vključno s predsednikom Georgom W. Bushem in mnogimi njegovimi vodilnimi svetovalci, so očitno gnale dodatne kalkulacije, na primer iskanje novih in velikih zunanjepolitičnih priložnosti. Po terorističnih napadih 11. septembra so mnogi hoteli svetu sporočiti, da ZDA niso samo v defenzivi, ampak da so proaktivna svetovna sila, ki pobude prevzema z velikim učinkom.
Napredek, ki je bil dosežen v Afganistanu, potem ko so ZDA napadle in odstranile talibansko vlado, ker je nudila zatočišče teroristom iz Al Kaide, ki so načrtovali in izvedli teroristične napade 11. septembra 2001, je veljal za nezadostnega. Mnoge v Bushevi administraciji je gnala želja, da bi demokracijo uvedli po vsem Bližnjem vzhodu, Irak pa je veljal za idealno državo za začetek te tranzicije. Demokratizacija Iraka bi služila kot zgled, ki bi mu druge države v regiji preprosto morale slediti. In tudi Bush sam je hotel storiti nekaj velikega in drznega.
Naj povem, da sem bil tedaj član ameriške administracije. Vodil sem oddelek zunanjega ministrstva za načrtovanje politik. Tako kot vsi moji kolegi sem bil prepričan, da Sadam Husein razpolaga z orožjem za množično uničevanje oziroma s kemičnim in biološkim orožjem. Kljub temu nisem bil za vojno. Menil sem, da obstajajo drugi sprejemljivi načini, predvsem ukrepi, s katerimi bi lahko upočasnili ali ustavili dobave iraške nafte v Jordanijo in Turčijo, lahko bi zaprli naftovod, ki vodi v Sirijo. Zaradi njih bi se Sadam Husein znašel pod hudim pritiskom in bi inšpektorjem dovolil pregledati domnevna skladišča orožja. Če tega ne bi dovolil, bi lahko ZDA izvajale napade na ta skladišča.
Ni me pretirano skrbelo zaradi tega, da bi se Sadam Husein začel ukvarjati s terorizmom. Z železno roko je vladal sekularnemu Iraku, v versko spodbujenem terorizmu (z iransko podporo ali brez nje) je videl največjo grožnjo za svoj režim. Poleg tega ni bil tip človeka, ki bi orožje za množično uničevanje predal teroristom, saj je hotel ohraniti popoln nadzor nad vsem, kar je bilo mogoče povezati z Irakom. Hkrati sem bil precej skeptičen glede tega, da je Irak – ali širša regija – zrel za demokracijo, saj za to niso obstajali gospodarski, politični in družbeni pogoji. Slutil sem tudi, da bi vzpostavljanje demokracije zahtevalo obsežno, dolgotrajno vojaško okupacijo, ki bi se najverjetneje izkazala za drago na terenu in sporno doma.
Spodletela okupacija
Vojna sama je – vsaj v začetni fazi - potekala bolje in nedvomno hitreje, kot smo pričakovali. Po invaziji sredi marca je trajalo približno šest tednov, da smo porazili iraške oborožene sile. Do maja je lahko Bush že razglasil, da je naloga opravljena, kar je pomenilo, da je bila Huseinova vlada odstranjena in da ni bilo več nobenega organiziranega, oboroženega odpora. A čeprav so bile ameriške sile, ki so jih poslali v Irak, da so odstranile tamkajšnjo vlado, dovolj močne, da so dobile vojno, jim ni uspelo zagotoviti miru. Glavne domneve, po katerih so se ravnali načrtovalci invazije, in sicer, da bodo Iračani tuje vojake pozdravili kot osvoboditelje, so morda bile resnične nekaj tednov, potem pa več ne.
Busheva administracija je hotela požeti sadove izgradnje države, ne da bi vanjo vložila toliko truda, kot ga je zahtevala. Še huje je, da so odgovorni razpustili varnostne sile nekdanjega iraškega režima ter zavrnili politične in administrativne vloge mnogih Iračanov, ki so bili člani vladajoče stranke Ba'ath (Renesansa), čeprav je bilo članstvo v stranki v času Huseinovega režima pogosto pogoj za zaposlitev. Kot je bilo mogoče pričakovati, so se razmere na terenu hitro poslabšale. Plenjenje in nasilje sta postala nekaj vsakdanjega. Uporniška gibanja in državljanska vojna med sunitskimi in šiitskimi milicami so spodkopali začasno vzpostavljeni red. Potem se razmere niso začele izboljševati vse do leta 2007, ko so ZDA v Irak poslale dodatnih 30 tisoč vojakov. Toda štiri leta pozneje je Bushev naslednik Barack Obama zaradi slabšanja političnih odnosov z iraško vlado sprejel odločitev o umiku ameriških enot.
Visoka cena
Posledice vojne so bile zelo negativne. Grozljivi tiran, ki je uporabil kemično orožje zoper svoje rojake in začel vojno proti dvema sosednjima državama, je bil sicer odstavljen. Hkrati gre Iraku danes kljub vsem njegovim pomanjkljivostim bolje kot pred vojno, tudi kurdska manjšina v tej državi je deležna precej večje avtonomije. Toda po drugi strani je vojna v Iraku zahtevala življenja približno 200 tisoč iraških civilistov in 4600 ameriških vojakov. Njeni gospodarski stroški so dosegli dva trilijona dolarjev, hkrati pa je porušila ravnovesje moči v regiji v korist sosednjega Irana, ki je okrepil svoj vpliv v Siriji, Libanonu in Jemnu ter seveda tudi v Iraku. Vojna je povzročila tudi osamitev ZDA, predvsem zaradi njihove odločitve, da gredo v vojno z manj partnerji in brez izrecne podpore ZN. Milijone Američanov je bilo razočaranih nad svojo vlado in ameriško zunanjo politiko, kar je omogočilo vzpon protivladnega populizma in izolacionizma, ki v zadnjih letih prevladuje v ameriški politiki. Vojna se je na koncu izkazala za precej drago odvračanje pozornosti. Brez nje bi lahko bile ZDA v veliko boljšem položaju in bi lahko preusmerile svojo zunanjo politiko v soočanje z agresivnejšo Rusijo in odločnejšo Kitajsko.
Kljub temu kritiki vojne nimajo prav, ko sklepajo, da ameriški vladi ni več mogoče verjeti, da bo še kdaj govorila resnico. Ameriška vlada je res trdila, da je Irak razpolagal z orožjem za množično uničevanje, in moj tedanji šef, državni sekretar Colin Powell, je to povedal tudi pred ZN. Pozneje se je izkazalo, da to ni bilo res. Toda vlade se lahko kdaj zmotijo in tudi se, ne da bi lagale
Lekcije vojne v Iraku so različne. V vojne po lastni izbiri bi se morali spuščati le skrajno previdno in po temeljitem premisleku o njihovih morebitnih stroških in koristih, kakor tudi o alternativah. To se v primeru Iraka ni zgodilo, nasprotno, sprejemanje odločitev na najvišjih ravneh je bilo pogosto neuradno in ne preveč dosledno. Očitno je bilo pomanjkanje lokalnega znanja. Lahko bi rekli, da je nevarno ali celo lahkomiselno napasti državo, ki je ne razumeš, in prav to so storile ZDA. Domneve so lahko nevarna past. Odločitev za vojno je temeljila na najhujši možni domnevi, da Irak razpolaga z orožjem za množično uničevanje in da ga bo uporabil sam ali predal tistim, ki bi ga uporabili. Toda če bi zunanja politika vedno delovala na tak način, bi bila vojaška posredovanja nujna povsod. Treba je temeljito premisliti o vseh možnih scenarijih, ne le o najslabših.
Ironično je, da je analiza dogodkov, ki naj bi sledili po zmagi na iraškem bojišču, zašla v nasprotno smer: ameriški funkcionarji so vse stavili na najboljši možni scenarij. Potem ko bi razvili rdečo preprogo pred tistimi, ki so jih osvobodili izpod Sadama Huseina, bi Iračani hitro pozabili na svoje sektaške spore in sprejeli demokracijo. Vemo, kaj se je zgodilo namesto tega. Po padcu Sadama Huseina sta izbruhnila nasilno obračunavanje in boj za položaje. Spodbujanje demokracije je strašljiva naloga. Eno je odstaviti voditelja in režim, nekaj povsem drugega pa je uveljaviti boljšo, dolgotrajno alternativo.
Trajni miti
Kljub temu kritiki vojne nimajo prav, ko sklepajo, da ameriški vladi ni več mogoče verjeti, da bo še kdaj govorila resnico. Ameriška vlada je res trdila, da je Irak razpolagal z orožjem za množično uničevanje, in moj tedanji šef, državni sekretar Colin Powell, je to povedal tudi pred ZN. Pozneje se je izkazalo, da to ni bilo res. Toda vlade se lahko kdaj zmotijo in tudi se, ne da bi lagale. Dogodki pred začetkom vojne v Iraku so nakazovali na to, da bi bilo nevarno, če teh domnev ne bi preverili. Ker Husein ni hotel sodelovati z inšpektorji ZN za nadzor nad orožjem, je dajal vtis, kot da nekaj prikriva. In tudi je, ampak ne orožja za množično uničevanje, temveč dejstvo, da ga nima. Bal se je, da bi bil, če bi to razkrili, videti šibek pred sosednjimi državami in svojimi državljani.
Drugi so trdili, da so ZDA to vojno začele na zahtevo Izraela. Tudi to ni res. Spomnim se sestankov z izraelskimi funkcionarji, ki so menili, da se ZDA spuščajo v vojno z napačno državo. Veliko večjo grožnjo so videli v Iranu. Toda ti funkcionarji tega niso povedali javno, ker so čutili, da je Bush odločen začeti vojno proti Iraku, in ga niso hoteli razjeziti z brezplodnim odvračanjem. Prav tako se ZDA v to vojno niso spustile zaradi nafte, kot vztrajno trdijo mnogi iz vrst levice. Ozki komercialni interesi na splošno niso nekaj, kar poganja ameriško zunanjo politiko, zlasti ko gre za uporabo vojaške sile. Odločitve o vojaških posredovanjih so običajno sprejete na podlagi razmislekov o strategiji, ideologiji ali obeh. Nekdanji ameriški predsednik Donald Trump je kritiziral svoje predhodnike, ker niso zahtevali deleža iraških rezerv nafte.
Vojna v Iraku je opozorila tudi na meje dvostrankarstva, ki ga v ZDA pogosto opevajo kot zagotovilo za dobro politiko. Kar seveda ni. Dvostrankarstvo je obstajalo pred vojno v Iraku in tudi pred vojno v Vietnamu. Pri glasovanju leta 2002 sta uporabo vojaške sile proti Iraku odločno podprli obe glavni politični stranki. Toda že pred tem, natančneje leta 1998, sta administracija predsednika Billa Clintona in kongres pozvala k spremembi režima v Iraku. Nedavno smo bili priča, kako sta obe stranki nasprotovali prosti trgovini ter podprli umik iz Afganistana in soočenje s Kitajsko. Ampak tako kot široka politična podpora ni nobeno zagotovilo, da je neka politika prava ali dobra, tako tudi majhna podpora ne pomeni vedno, da je neka politika napačna ali slaba. Zalivska vojna med letoma 1990 in 1991, med katero so ZDA uspešno vodile mednarodno koalicijo 30 držav OZN, ki so z minimalnimi žrtvami osvobodile Kuvajt, je komajda prestala glasovanje v kongresu, predvsem zaradi znatnega nasprotovanja demokratov. To, ali je politika deležna podpore obeh strank ali ne, nam ne pove nič o tem, kako dobra je.
Leta 2009 sem napisal knjigo, v katerim trdim, da je bila vojna v Iraku nepremišljena vojna po lastni izbiri. Več kot desetletje pozneje in 20 let po začetku vojne še vedno ne vidim razloga, da bi to mnenje spremenil. Šlo je za slabo odločitev, ki je bila slabo izpeljana. ZDA in ves svet še danes nosijo njene posledice.
•
Richard Haass je predsednik Sveta za mednarodne odnose, nekdanji direktor načrtovanja politik za ameriško zunanje ministrstvo, posebni odposlanec ameriškega predsednika za Severno Irsko in koordinator za prihodnost Afganistana. © Project Syndicate
Obiščite spletno stran brez oglasov.
