Brez pompa, proslav, komemoracij in podobnega, skoraj neopazno je minila 20. obletnica začetka ameriške invazije na Irak. Četudi uradno zaključena, je to, podobno kot v Afganistanu, še ena vojna brez pravega konca in zmagovalca. Nesmiselno je vleči paralele z vojno, ki se nam zdaj odvija pred očmi, tisto v Ukrajini, četudi bi jih lahko; neznansko število mrtvih, ranjenih, razseljenih, še zmeraj destabilizirana celotna (bližnjevzhodna) regija in ves svet ... In če se je vojna v Ukrajini pred dobrim letom dni pričela na izmišljeni in zlagani Putinovi premisi o demilitarizaciji in denacifikaciji, se je tista v Iraku na še bolj neprepričljivi ideji o izvozu demokracije in uničenju iraškega orožja za množično uničevanje. O demokratizaciji je še možno razpravljati, bojnih strupov in drugih (celo jedrskih) sredstev za množične poboje, ki jih je po besedah tedanjih najvišjih ameriških političnih predstavnikov razvijal, skladiščil in pripravljal za uporabo takratni iraški predsednik Sadam Husein, pa nikdar niso našli. Ker jih skoraj zagotovo v tistem času v Iraku ni bilo.