Mladi so, če obrnemo vprašanje, pravzaprav osvobojeni določenega bremena, ki pritiska starejše. Namesto spomina starejših na jugoslovanski socializem imajo mladi, če sploh, mitske, torej praviloma poenostavljene predstave o tej preteklosti, z močnimi kontrasti in malo niansami. Njim ključni termini iz tega obdobja ne pomenijo nič, mnogih imen sploh ne poznajo. Prav tako jih, vsaj večine, ne impresionirajo stereotipi revizionistične strani. In nobenega dvoma ni, da so za mlade neprimerno bolj privlačne partizanske zgodbe in folklora. Z drugimi besedami povedano, janšizem ima za mlade generacije zgolj tiste pomene, ki jih mladi sami opazijo, jih lahko preverijo in se do njih opredelijo. Če janšizem torej okvirno opredelimo kot skupek političnih in družbenih praks in običajev ter spremljajočega javnega govora, pa sledi, ki ostajajo za njim na družbenih omrežjih - ob popolni izoliranosti delčka medijskega prostora, ki brez pomisleka zagovarja vsak novi eksces janšizma, potem lahko današnji pogled mladih dokaj jasno opredelimo in razumemo. Za natančnejši vpogled bi bile seveda potrebne raziskave, terensko delo, ankete in intervjuji, statistična obdelava: vse to bo verjetno opravljeno in objavljeno v bližnji prihodnosti. Kako mladi doživljajo janšizem oziroma zakaj so proti njemu, za zdaj lahko razberemo iz vedenja, nastopanja, gest, gesel in neposredne komunikacije upora. Upor je ogledalo janšizma.
S svojo grobostjo in agresivnostjo je za mlade nerazumljiv
Janšizem za mlade pomeni nujnost odpora, vendar ne do neke politike, ampak do vsiljenega načina življenja