Boj lahko poteka znotraj, prepleteno, popolnoma zunaj politike. Pri tem sploh ni rečeno, da to ne bo ustvarjalo novih politik. Politika najpogosteje odgovarja na pomembnost in moč kulture tako, da ji ne posveča pozornosti – vsaj na prvi pogled. Tako smo na primer dobili ministra upokojenca, ki se za kulturo ne briga kaj dosti, medtem ko stranka do nezavesti zamenjuje vodilne v kulturi in nastavlja pione, s tem pa morda za deset ali celo več let kroji usodo celotne kulture.
Predlagani sestav tistih, ki bodo odločali o Prešernovih nagradah, nas upravičeno navdaja s tesnobo: akademik, ki odkrito zagovarja rasizem in ločuje pisatelje po skritih genskih strukturah, ki jih zna prebrati le on (odtis genov v tekstu?), predimenzionirani zgodovinar, težko opisljivi fenomen z oznako možina, bivša plesalka in teve voditeljica s političnimi ambicijami, vsi preverjeno konservativni in brez vidnega blagodejnega stika z dogajanjem v sodobnem svetu, še posebno ne v kulturi. In ta skupina bo najverjetneje določala kriterije in dosežke za vzor v kulturi? Škode, ki jo lahko povzroči njihovo delovanje, ni mogoče omejiti na čas njihovega mandata, prizadene lahko nekaj generacij ustvarjalcev, ki v tem času zaradi novih kriterijev in večinskega zavračanja za svoje dosežke z dejansko kulturno vrednostjo ne bodo deležni primerne podpore, da o izpadu iz procesa ocenjevanja niti ne govorimo. Kajti strankarska klika bo slepi konservatizem nedvomno uveljavljala kot vrednostno os kulture.
Boj je težka beseda: toda zdi se, da je edina možna v situaciji, v kateri politične elite in sodrga družno postavljajo kulturo v najbolj nenavaden položaj v vsej Evropi ter jo razglašajo za področje parazitizma, lenobe in družbene odvečnosti
Kultura je pripravljena in voljna za nas odkriti to nelagodje