Psihedelično

Gre za "zavajanje" psihe, da začne v takem stanju verjeti v nemogoče: žrtvi se lahko zazdi, da komunicira z drugimi svetovi, da lahko leti in podobno, neposredni ukaz iz možganov pa lahko človeka pripravi do tega, da skladno s tem tudi deluje – da denimo poleti in se na koncu ubije. Pri lažjih stanjih zavedenosti oziroma psihedeličnosti ima človek privide geometričnih vzorcev, obilice barv, prostorov, ki se spreminjajo, dimenzij, ki se stapljajo, in tako stanje je lahko izredno prijetno. Psihedelično, zlasti po odkritju LSD, je pustilo v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja neizbrisno sled v umetnosti, modi, dekoraciji, popularni glasbi.
Danes zelo dobro poznamo psihedelične pojave v popularni kulturi in mnogi med njimi delujejo brez kakršnekoli pomoči halucinogenih substanc. Poznamo pa tudi močne učinke na psiho, ki jih imajo določene metode in stil propagande. Po smrtonosnosti posledic je bila daleč najuspešnejša nacistična propaganda, ki se v svojih starih oblikah, predvsem z obsesivnim ponavljanjem laži in žaljivk, tudi danes kaže kot učinkovito sredstvo spravljanja ob pamet v funkciji nedemokratičnega in nasilnega vladanja, morda nikjer v Evropi tako izrazito kot v Sloveniji, na njenem desnem političnem polu: gre za "zavajanje" psihe na masovni osnovi.
Ko se spomnimo uspešnosti psihedeličnosti v kulturi, se vprašamo, kako je mogoče, da ni našla svojega mesta v tem novem žarišču. Na področju vizualnega ali glasbenega – ni niti sledi česarkoli psihedeličnega. Nasprotno, medijski proizvodi so v krogu SDS izrazito dolgočasni, z majhnim razponom barv in oblik, z negativno selekcijo vizualne privlačnosti "govorečih glav". Zaznamovani z amaterizmom delujejo na ogoljenih in zoženih propagandnih postavkah ter odvračajo s svojo nepismenostjo in vulgarnostjo. Psihedeličnost je v svoji dekorativni verziji nedvomno drugje. Samo stanje, v katerem psiha zavestno verjame, da nekaj lahko, in to tudi počne, se prepozna v nastopih najvišjih predstavnikov oblasti, v njihovi uporabi laži.
Nedavno sem pisala o tem, da je treba laži pomniti ter jih beležiti in klasificirati, saj bi se lahko v neki boljši prihodnosti zgodilo, da ne bi verjeli, da so sploh obstajale. Element psihedeličnosti (ali psevdopsihedeličnosti, če smo strokovno natančni) je nekaj, kar se je v kulturi laži, kot jo je že zdavnaj poimenovala Dubravka Ugrešić, pojavilo razmeroma nedavno. Navedla bom tri izrazite primere.
Prvi primer je minister za zdravje, ki je brez trohice oklevanja večkrat zatrdil, da navedba v dokumentu, ki ga je občinstvo videlo, ne pomeni tistega, kar je navedeno. Seveda nekateri v občinstvu ne razmišljajo, ne berejo in se opredeljujejo po strankarski pripadnosti, torej – verjamejo. Drugi, ki so dokument razumeli in ga nikakor ne morejo povezati z ministrovimi izjavami, doživljajo nepričakovano psihedelično stanje – ne vedo, kako je to mogoče. Ministrova odločenost glede resnice, stvarnosti, sramu, poštenosti in drugih pravil obnašanja v javnosti se je povsem izgubila, njegovo stanje je psihedelično, zavestno je "zaveden" in s tem očitno povsem zadovoljen – razen da se mora zaradi vsega tega utrujati v televizijskem studiu. Psihedeličnost oziroma uživanje v drugem svetu zunaj stvarnosti je moč prepoznati v skoraj neverjetni hladnosti, s katero tako minister kot odgovorna zdravnica Beovićeva govorita o nekaj deset primerih tihe evtanazije, ki sta jih izvedla s svojimi napotili. O taki evtanaziji od običajnih zagovornikov življenja, vključno s Cerkvijo, za zdaj še nismo slišali ničesar: očitno gre za nevprašano sprejemanje vsega, kar počne desnica. Krščanska psihedeličnost?
Drugi primer je minister za notranje zadeve, ki je po mnogih neresnicah manjšega in večjega kalibra presenetil z zares psihedeličnim formatom: izjavil je, da je njegovo ministrstvo brez njegove vednosti - zaradi izredne zasedenosti v tem istem ministrstvu, mimo vseh upravnih in sodnih institucij sprejelo odločitev, da dovoli Thompsonov koncert. Potem je minister pojasnil, da je on sicer proti fašizmu, nacizmu in komunizmu, toda, kaj hočemo, odločitev je dokončna in v skladu z zakoni in predpisi: Slovenija bo pod Hojsom do ustaštva pač liberalnejša kot Avstrija, Švica in – Hrvaška. In sploh – dokler ne prepovejo zbora Pinka Tomažiča in kombinatk, tudi Thompson ne bo prepovedan. Zares psihedelično! Minister je sicer pozabil, ali pa se je pokoril ekonomiji televizijskega časa, omeniti svoje druge ideološke sovražnike – feminizem, humanizem in biciklizem. Toda s tem vtis ni bil nič manjši.
Tretji primer je iz rednega intervjuja predsednika vlade na njegovi televiziji. Tukaj je njegova togost naravna, ob voditelju oddaje, ki se zvija v vozel, da bi uganil, kaj natanko ga mora vprašati. Zelo težko gledljivo, vendar poučno za to temo. Vodja državljanu, ki po telefonu vpraša, kdaj bo ukinjena "prisilna" obveznost plačevanja javne televizije, hladen kot kumara milostljivo odgovori, da bo morala biti ta težava rešena v prihodnosti. Toda pravi psihedelični trenutek nastopi, ko nekdo, morda v nekoliko provokativnem tonu vodji pojasni, da v njegovi soseski deluje javna hiša, ki njega moti, ter ob omenjanju prostitutk vodjo prosi za nasvet. Voditelj vprašanja ni razumel, toda Janša ga je in je nanj odločno odgovoril: primer je treba takoj prijaviti policiji. Kako je mogoče, da Janša ni ravnal enako, ko je odkril nezakonito javno hišo na javni televiziji ter prostitutke in zvodnika, katerih imena je poznal, ni prijavil policiji? Zato ker je bil tedaj in je tudi zdaj v psihedelični realnosti, z "zavedeno" psiho, ki se pokaže brez kakršnekoli družbeno pogojene, naučene in v javnem komuniciranju nujne kodifikacije. Samo tako je mogoče razumeti tudi pravo psihedelično dekoracijo iz navedenega razgovora, ko državljanka med telefonskim pogovorom pove, da se je Sonce pojavilo, ko je državo vodil Janša, torej med letoma 2004 in 2008, leta 2012 in danes. Sonce je zelo pogost motiv v psihedeličnem imaginariju.