Telo in solze

Pred ministrstvom za kulturo in pred vladnimi prostori v Ljubljani ni tako nevarno, ni pa tudi nobenega predstavnika cerkve, ki bi se zavzel za ogorčene ljudi in ogroženo kulturo. Umivanje oken po odstranitvi razglasov in odstranjevanje odsluženih predmetov umetniškega ustvarjanja pač nista zahtevala posredovanja gasilcev in civilne zaščite, prisotni so bili zgolj policisti. To še ne pojasni, zakaj sem zajokala, ko sta umetnika Primož Bezjak in Katarina Stegnar ponudila svoja oblačila, znak svojih teles, kot grenak opomin državi, ki umetnost podcenjuje in javno ponižuje, tudi na najvišji ravni – skozi usta ljudskih poslancev.
Razlogi so zapleteni. Golo človeško telo je po zaslugi kulture kostum, ki spreminja pomen odvisno od kraja, okoliščin in časa ter oddaja različne znake in signale. V našem primeru gre za signal obupa. Prihaja iz male kulture, v kateri je ples postal svetovno odmeven in izzivalen, v kateri je igra vrhunska, igralke in igralci pa predvsem gledališki idoli. Oba omenjena umetnika sta že tolikokrat pokazala virtuoznost obvladovanja telesa, da je bilo še kako smiselno prikazati, kaj zanju pomeni ne podleči komercializaciji. Zaradi njiju, zaradi vseh tistih, ki so se zbrali, da bi pustili sledi svojega dela, je postalo popolnoma jasno, kdo na svojih plečih nosi vrhunsko kulturo v Sloveniji: drzno, uporniško, brezkompromisno, svojeglavo. Prav zaradi majhnosti te kulture je možna tudi blagodejna osmoza med državnimi in samostojnimi ustanovami – če le država dobro deluje: res pa to preveč pogosto pomeni, da povsod v kulturi vlada revščina. Zato hvala Primožu in Katarini!
Posebno stanje splošne nevarnosti in karantene nas je vse pahnilo v izolacijo in vzpostavilo družbene razmere, ki so z vso ostrino pokazale našo ranljivost, neenakost pa nemoč pred sistemom in prevarami oblasti. Med mnogimi razpoložljivimi terapijami sem, verjetno zaradi svoje nepokretnosti, odkrila balet, prozorni simbol svobode in obvladovanja telesa, trenutek lepote in uživanja v njej. V ničemer menda ni lažje uživati: tako v sodobnem kot klasičnem baletu je glasba najpogosteje preprosta, če sploh je, ranljivost in moč telesa neposredna, jezik povsem razumljiv. Najpogostejši empatični stanji - žalost in veselje. Danes je zelo težko povedati vsebino Giselle brez ironije in smeha, pa vendarle ni velikega repertoarja, ki ne bi vseboval tega baleta. Nobenega smisla nima iskati Don Kihota v baletu z istim naslovom, pa vendarle vsebuje najzahtevnejše prvine klasičnega baleta, kar si jih lahko predstavljamo: denimo neprekosljivi fouette Ekaterine Maksimove v 70. letih preteklega stoletja. Ni lepšega in bolj melanholičnega glasbenega in plesnega adagia, kot je poročni adagio v otroškem božičnem baletu Hrestač skladatelja Čajkovskega. Sklicevanje na Byrona je skorajda neprimerno pri baletu Gusar (Le Corsaire, pod izvirnim naslovom ga izvajajo v Mariboru, sedaj tudi v Ljubljani), ki nam balet prepričljivo predstavlja kot ljudsko urbano zabavo 19. stoletja. Kdo bi se danes še spomnil baletov La Bayadere ali Paquita, če ne bi vsebovala atraktivnih točk, ki še vedno očarajo občinstvo? Lahko pozabimo na Spartaka Arama Hačaturjana, pravi socrealistični balet, ki je uvedel sodobni ples in s tem presegel prvotno zamisel? Poglejte si samo "boga plesa" Vladimirja Vasiljeva, sicer soproga Ekaterine Maksimove, kako v paru z njo pleše adagio: takoj boste prepoznali melodijo, ki so jo zlorabili za ljubezenske prizore v na desetine hollywoodskih filmih. Poglejte Ivana Vasiljeva, morda najboljšega med vsemi, kako v našem času ustvarja pomen upornika Spartaka. In še zmeraj pomembno vprašanje – kakšna notranja groza je bila v tem okolju izjemnosti, da so pobegnili Nurejev, Barišnikov ...? Natalija Osipova in Polunin se danes lahko sprehajata skozi najbolj prestižne baletne hiše na svetu, v času karantene pa se kot drugi razgibavata v svojih kuhinjah.
Ravno v času karantene je umrla Maja Plisecka, ki se je spomnim z začetka 70. let preteklega stoletja, ko je v Narodnem gledališču v Beogradu z Nikolajem Fadeječevim plesala v Labodjem jezeru. Predstava je bila vznemirljiva. Že zato, ker je moral Fedeječev zmanjšati število zaporednih skokov, saj bi sicer padel v prostor za orkester. Obe z mamo sva bili prepričani, da je Plisecka v prizoru labodove smrti, preden je povsem sklonila glavo, prav nama namenila pogled umirajoče zveri. Prizor "lepega" je postal pravi prikaz smrti. Zapustili sva gledališče, bila je pomlad in mesto je nenapovedano prekrila visoka snežna odeja. Nobenega prevoza, samo tišina, z mamo sva se zabavali kot kakšni gimnazijki vse do mojega doma: dlje ni šlo. Nato sva preostanek noči prebili pri meni, kadili in pili neko pozabljeno vino.
Tako je celoten čas moje osamitve zaznamoval balet.
Zaradi vsega tega ne pozivam niti k milostni naklonjenosti ministrstva niti k civiliziranju primitivcev v parlamentu niti k opominjanju na zasluge Primoža Bezjaka za nepozabno utelešenje Nižinskega, na neulovljivo hitrost sprememb pomenov Katarine Stegnar v Človeku, ki je gledal svet ali na presenečenje nad popolnostjo Nataše Živković v predstavi Sin/Sonny. Ne, vsi imajo pravico in dolžnost, ki je njihova lastna izbira, da še naprej nosijo malo kulturo, a z manj bremena. Naj minister še naprej drema in pusti svoje predstavnike, da se potijo pred kamerami in pojasnjujejo stvari, ki jim morda niso ravno pri srcu. Mah, če je treba, mu nalijte še kakšen viski, naj spi kot kralj Matjaž! Ko se bo prebudil, bo kultura daleč daleč stran od njega ...