Ko me je Večer zaprosil, da napišem tekst z gornjim naslovom, je bila moja prva reakcija déjà vu. Takšne sestavke sem po naročilu pisal v osnovni šoli, le da takrat seveda ni šlo za EU, ampak za Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Eh, sem si dejal, podobnost je zgolj navidezna, saj gre vendarle za dve popolnoma različni stvari. A glej ga, hudiča, ko sem začel razmišljati o tem, kaj mi dejansko pomeni Evropska unija, so mi najprej prišle na misli vrednote miru, solidarnosti in socialne pravičnosti, ki bi se vse lahko znašle tudi v šolskem spisu, ki bi ga tam sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja napisal nadobudni enajstletnik Matjaž Gruden iz 4. c-razreda. A navidezne podobnosti so se končale, takoj ko sem na spisek dodal še nekaj načel in vrednot, ki jih nikakor ne moremo povezovati z bivšo državo. Pluralistična demokracija, človekove pravice in politične svoboščine gotovo niso stvari, ki jih je bivši režim upošteval ali spoštoval. Prej nasprotno. Pa ne le to, pomembne razlike obstajajo tudi glede tistih prvih vrednot, ki bi jih človek na prvi pogled lahko povezoval z obema. Čeprav je imel socialistični avtoritarni sistem polna usta miru, solidarnosti in socialne pravičnosti, je te vrednote razumel, interpretiral in uveljavljal bistveno drugače, kot to počne, ali se to vsaj trudi početi, Evropska unija.
Začnimo pri miru, ki ni in seveda ne more biti zgolj odsotnost vojne
Gremo po vrsti. Začnimo pri miru, ki ni in seveda ne more biti zgolj odsotnost vojne. Ko je pred leti odbor norveškega parlamenta, ki podeljuje Nobelovo nagrado za mir - in ki mu je takrat predsedoval moj takratni šef Torbjørn Jagland -, odločil, da to prestižno nagrado podeli Evropski uniji, je novica povzročila precej začudenja, pa tudi posmeha. To je po eni strani razumljivo. Bilo je v obdobju neposredno po svetovni finančni krizi, v reševanju katere se, resnici na ljubo, Evropska unija ni najbolje izkazala. Evropejci so leta 2012 še vedno boleče preživljali posledice krize pa tudi slabo premišljenih in grobih napak v njenem reševanju. Popularnost evropskih institucij je bila na dnu. Kakšna razlika v primerjavi z desetletjem ali dvema pred tem, ko se je zdelo, da se cel Bruselj preživlja s prodajo evropskih spominkov in so trume turistov v kovčkih domov nosile vse, od pokrovov straniščnih školjk do kondomov v modri barvi z dvanajstimi zlatimi zvezdami. A čeprav kontroverzna, je bila po mojem mnenju odločitev premišljena, koristna in utemeljena. Ni šlo za priznanje za trenutno uspešnost delovanja bruseljske mašinerije, ampak bolj za opozorilo političnem vodstvu in evropskem uradništvu, da naj se spomnijo svojega osnovnega poslanstva in se temu primerno tudi obnašajo. Evropski projekt - ki vključuje tako Evropsko unijo in Svet Evrope - dejansko predstavlja najuspešnejši mirovni projekt v zgodovini človeštva. Evropski narodi, ki so stoletja medsebojne odnose urejali z orožjem, so se odločili, da se bodo odrekli delu svoje suverenosti in na temelju sodelovanja in solidarnosti reševali medsebojne in skupne probleme ter tako ustvarjali pogoje za mir in blagostanje vseh Evropejcev. Kljub vsem težavam in napakam to še vedno ostaja glavni in najpomembnejši dosežek evropskega povezovanja. Tisti, ki se nad njim - pogosto tudi upravičeno - zmrdujejo, naj razmislijo o tem, kaj prinašajo alternative. Tiste, ki so pred ustanovitvijo EU predstavljale edino stalnico v zgodovini Evrope.
Če Evropsko unijo podpiramo in vanjo verjamemo - in jaz to počnem z vsem srcem in možgani -, moramo biti do nje tudi kritični. Ker si to zasluži in to tudi zelo potrebuje
Seveda se je tudi jugoslovanski socialistični režim neprestano skliceval na drugo svetovno vojno in zmago nad fašizmom. A medtem ko je za Evropsko unijo spomin na tragedijo druge svetovne vojne predstavljal opomin na zgodovino, ki se ne sme ponoviti, je bil za jugoslovanski režim, tako kot za druge vzhodnoevropske avtoritarne režime, to zgolj zgodovinska točka, v katero so se ritualno neprestano vračali, da bi na podlagi svojih, sicer popolnoma zasluženih in pomembnih zaslug v zmagi nad fašizmom, utrjevali svoj monopol na oblasti in upravičevali boj proti pluralizmu, individualnim svoboščinam, človekovim pravicam. Proti vsemu, ki v demokratični Evropi predstavlja branik pred povratkom fašizma, avtoritarcem na vzhodu, ne le včeraj, pa grožnjo dekadentnega zahoda, ki ogroža čistost in interese nekdaj delavskega razreda, danes pa nacije.
Problem EU je v tem, da je obramba miru v Evropi najpomembnejši, pa vendarle ne tudi zadostni argument, ki bi upravičeval njen obstoj, predvsem pa ne opravičeval vseh napak in zablod, ki se ji ne glede na njene najboljše namene vendarle prepogosto dogajajo. Da bi uživala podporo in zaupanje Evropejcev, mora EU tudi danes in v prihodnosti učinkovito odgovarjati na njihova legitimna pričakovanja glede materialnega blagostanja, socialne pravičnosti, zaposlenosti, prihodnosti za mlade in varnosti za vse. V tem se, prijazno rečeno, še vedno pogosto lovi.
Zavezanost socialni pravičnosti, brez katere evropski družbeni model ne more preživeti, je bil na veliki preizkušnji predvsem v že omenjenem obdobju reševanja svetovne finančne krize. Če se iz nje niso ničesar naučili, potem se njej - in nam - slabo piše. Prepuščeni bomo na milost in nemilost neliberalnosti populizma, ki pod krinko obrambe malega človeka ljudem krade denar iz žepov in hrano s krožnikov, ali pa, na drugi strani, romantičnih iluzij o oživljanju v zgodovini že videnih in bolečih eksperimentov ustvarjanja kolektivne sreče in blagostanja na račun individualnih svoboščin in pravic.
Zadnja vrednota - in obenem izziv - pred Evropsko unijo je uresničevanje dejanske pluralistične demokracije, v kateri imajo državljani resničen vpliv na upravljanje družbe in učinkovit demokratičen nadzor nad delovanjem oblasti na vseh nivojih, od lokalnega do nacionalnega in končno evropskega. In tukaj marsikaj še vedno ne štima. Demokratični deficit EU je realen in resen problem. Prevelika vloga uradništva, brez ustreznih mehanizmov demokratičnega nadzora, pa naj bo birokracija še tako dobronamerna in progresivna, zmanjšuje prostor demokratičnega odločanja, vzbuja nezadovoljstvo in odpira možnosti nedemokratičnim, populističnim alternativam, ki ljudem prodajajo pravljice o blagostanju in sreči, ki jih čakata v absolutno suvereni nacionalni državi, za katero je vredno plačati davek osebne svobode. Konferenca o prihodnosti Evrope, ki ji jo je že v začetku zagodla pandemija, zdaj pa ji bo šest mesecev predsedovala še Slovenija, je zato bistveno pomembnejša, kot se morda zdi. Če bo izzvenela v prazno piarovsko ekshibicijo, kjer bodo državljani, kot smo nekdaj pionirčki, služili zgolj kot dekoracija, se slabo piše tako Evropski uniji kot nam. Ker nikoli ne gre pozabiti, kaj je njen osnovni namen. In kaj bo najverjetnejša posledica njenega izginotja. Če Evropsko unijo podpiramo in vanjo verjamemo - in jaz to počnem z vsem srcem in možgani -, moramo biti do nje tudi kritični. Ker si to zasluži in to tudi zelo potrebuje.
