Slovenska trideseta leta 20. stoletja predstavljajo čas pogosto nelahkega soočenja med tradicionalnim in novim – tudi na občutljivem področju poslednjih reči. Da je v drugi polovici 19. stoletja v Evropi ponovno oživela ideja o upepeljevanju oziroma kremaciji teles umrlih, lahko pripišemo nekaterim dejavnikom, med katerimi izstopajo vzpon meščanstva in odklon od tradicije, sprejemanje načel modernega sveta in zgolj miselnost posameznikov, da svojega telesa po smrti ne želijo prepustiti procesu zemeljskega razkroja. Ideja ni bila novost, saj je vzporedno s pokopom že v predkrščanskem obdobju v našem okolju obstajalo tudi upepeljevanje. Sekularne ideje reformističnega cesarja Jožefa II. so prinesle odmik od dotedanje tradicije tudi na področju pogrebne zakonodaje, zdravstva in znanstvenih pristopov do medicine in higiene. Z epidemijo kuge v Budimpešti leta 1867, kolere na Dunaju 1873 in s porastom tuberkuloze so se predvsem velemesta tedanje dobe soočila z resnimi higienskimi vprašanji. Sočasno pa so predvsem meščanski liberalni krogi sporočali, da sta z upepelitvijo teles umrlih izraženi tudi pogosto okrnjena zasebnost in individualnost smrti. Sekularizacija družbe, ideje modernizma, pospešena industrializacija in tehnološki napredek so na začetku sedemdesetih let 19. stoletja pospešili idejo upepeljevanja. Enega od mejnikov predstavlja svetovna razstava na Dunaju leta 1873 in tam predstavljena naprava za upepeljevanje, ki jo je izdelal Werner Siemens. Najbrž je samo naključje, da leta 1873 na Dunaju sovpadejo kolera, svetovna razstava in predstavitev omenjene novosti … V tem času se pojavijo prvi časopisni zapisi o tej temi, ideje prihajajo v glavnem iz Nemčije. Leta 1885 so na Dunaju ustanovili društvo Die Flamme (Plamen), ki je tesneje povezalo zagovornike upepeljevanja.
Od tod naprej sledimo klasični ter do današnjih dni uveljavljeni polarizaciji in pogosto (nepotrebni) politizaciji tematike. Društvo je bilo takoj deležno podpore avstrijske socialdemokracije, ki je gradnjo prve peči za upepeljevanje zastavila tudi kot svoj politični program. Na pobudo se je ostro odzvala Rimskokatoliška cerkev, ki je prizadevanje ožigosala kot nesprejemljivo protikrščansko idejo in napad na tradicijo. Četudi se je gibanje širilo po celotni monarhiji, sta bila moč in vpliv Cerkve v tedanjih razmerjih odločilna. Tudi zaradi tega prva upepeljevalnica v monarhiji ni mogla nastati na Dunaju ali v Gradcu, temveč so jo tik pred prvo svetovno vojno začeli graditi v Reichenbergu oziroma v današnjem Liberecu na Češkem in je – po vojni – z vso tehnologijo vred pripadla novonastali Češkoslovaški.
O ideji upepeljevanja lahko v tem času prebiramo tudi v Mariboru, vendar večjih premikov ni bilo, čeprav so že v tem času posamezni meščani upepelitev izrazili kot svojo poslednjo voljo, opravljena pa je bila, kot piše Plamen, list za propagando sežiganja umrlih, v nemški Gothi. Beremo tudi o vesteh iz sosednjega Gradca, kjer so že leta 1900 razpravljali o pobudi za štajersko upepeljevalnico, ki pa je začela delovati šele leta 1932.
Leta 1930 so v Zagrebu ustanovili podružnico beograjskega društva Ogenj in dve leti kasneje samostojno društvo. Njegov podpredsednik je postal dr. Fran Zavrnik (1888-1963), profesor na tamkajšnji Veterinarski fakulteti in v letih od 1931 do 1941 tudi njen dekan, doma iz Zgornje Voličine v Slovenskih goricah.
Že oktobra 1930 zasledimo v sprva ljubljanskem in nato mariborskem časopisu Delavska politika kratek zapis o tem, da se je v Mariboru zbral krog ljudi, ki načrtujejo ustanovitev podružnice društva Ogenj, s polnim imenom: Ogenj - društvo za moderno sežiganje mrličev. Januarja 1931 pa že zasledimo oglas, s katerim je pripravljalni odbor povabil na ustanovitev podružnice društva, ki bo v četrtek, 5. februarja 1931, ob 8. uri zvečer v salonu hotela Pri zamorcu v Gosposki ulici. Napovedali so zborovanje idejnih pristašev gibanja za upepeljevanje in pokazali posebno odprtost, s tem ko so na zborovanje povabili vse, ne glede na spol, veroizpoved in stan. Kot posebnega gosta so napovedali dr. Frana Zavrnika iz Zagreba.
Dan po ustanovitvi nam časnik Slovenski narod prinese zapis o dogodku minulega večera v mestu. Takole pravi: "Skromna notica v časopisih je zadostovala, da so pri včerajšnjem ustanovnem občnem zboru podružnice društva Ogenj Mariborčani napolnili obširno dvorano hotela Pri Zamorcu. Tudi ženski svet je bil prav številno zastopan, sicer pa so bili prisotni zastopniki najrazličnejših stanov – od preprostega železničarja do intelektualcev, pripadniki raznih kulturnih naziranj in ver ..."
Kot sklicatelj je zborovanje odprl Viktor Eržen, opisal je poglavitne razloge za srečanje in za predsednika zborovanja predlagal uglednega mariborskega odvetnika dr. Avgusta Reismana.
Cilje in namen društva Ogenj je nato zbranim pojasnil profesor Zavrnik. Povedal je, da je bila pred nedavnim ustanovljena podružnica društva v Zagrebu in da tako v Beogradu kot v Zagrebu načrtujejo gradnjo krematorija, predvsem zagrebški bo zaradi bližine za člane mariborskega društva pomembnejši. Žal pa se v Zagrebu načrtovana postavitev pred vojno ni zgodila. Mestna občina je ob pokopališču Mirogoj formalno uredila zemljišče, na Češkoslovaškem so se dogovarjali za nakup peči …, a je v načrte posegla dolga roka beograjskega notranjega ministra dr. Antona Korošca.
Delež žarnih pokopov je po podatkih Pogrebnega podjetja Maribor 70 odstotkov na podeželju in več kot 90 odstotkov v urbanih okoljih
Zborovanje se je dotaknilo tudi razmerja med upepeljevanjem in nauki Katoliške cerkve. Soglašali so z ugotovitvijo, da je njeno nasprotovanje neutemeljeno, in se pri tem sklicevali na Staro zavezo Svetega pisma. Ob koncu razprave so se zbrani na pobudo predsedujočega soglasno zavzeli za ustanovitev podružnice društva Ogenj v Mariboru in izvolili društveni odbor, ki mu je predsedoval upokojeni ravnatelj tamkajšnje vinarske in sadjarske šole Andrej Žmavc, člani pa so bili urednik časopisa Delavska politika Viktor Eržen, časnikar Adolf Jelen, uradnica podjetja Zlatorog Kristina Dvoršak, trgovec s premogom Tinauer, odvetnik dr. Avgust Reisman, knjigovodja Ljudske tiskarne Hubert Pelikan, gimnazijski profesor Bogo Teply in zdravnik primarij dr. Mirko Černič, sicer lastnik prvega mestnega sanatorija. Podružnica, ki je 10. oktobra 1931 prerasla v samostojno društvo, je imela sedež v mestnem središču, v nekdanji Koroščevi ulici 8, današnji Mladinski ulici v Mariboru.
Na ustanovitev se je kmalu odzval tudi katoliško usmerjen časopis Slovenski gospodar. Objavil je zapis z naslovom Sežgati bi se radi dali – kajpada šele po smrti. Poročevalec je med udeleženci zaznal željo, ki je lebdela pred očmi agitatorjev – to je misel za zgraditev krematorija, zgradbe za sežiganje mrličev. Nadalje piše tudi, da Katoliška cerkev sežiganje mrličev strogo obsoja in prepoveduje cerkveni pogreb za tiste, ki se po svoji volji po smrti dajo sežgati. Zapis sklene z mislijo: "Pripomniti je tudi treba, da je sežiganje zelo draga stvar. Ali se ne bi ta denar boljše porabil za rešitev bede delavcev, osobito brezposelnih?"
Po dobrih desetih mesecih delovanja v časopisu Delavska politika zasledimo zapis, da so telesi dveh v tem času preminulih članov, gospe Ihl in gospoda Ilgerja iz Maribora, že upepelili na Dunaju. Do septembra 1936 beležijo 16 upepelitev članov. Zanimiv je bil tudi način financiranja. Vsak član je mesečno odvajal določen znesek v poseben društveni sklad, iz katerega so pokrivali stroške upepelitve. V osnovi je to bil solidarnostni sistem. Mlajši vplačnik je financiral upepelitev starejših in računal, da bo - ko pride tisti čas – taka možnost na voljo tudi njemu. Cena upepelitve v Gradcu je bila okoli 8000 tedanjih dinarjev. Povprečna delavska plača je bila na Slovenskem v tistem obdobju od 500 do 1000 dinarjev.
Zaradi nenehnega poudarjanja, da upepeljevanje ni ne politična ne protiverska usmeritev, je trdoto svojih stališč nekoliko omilila tudi Rimskokatoliška cerkev. Tako je bil, kot v poročilu piše dr. Avgust Reisman, z odobritvijo lavantinskega škofa dr. Andreja Karlina leta 1932 opravljen pogrebni obred, preden so na upepelitev odpeljali telo zdravnika dr. Kuneja iz Slovenj Gradca. Najbrž ni nepomembno, da je pokojni zapustil 15 tisoč dinarjev tudi za kapelo tamkajšnje bolnišnice. Leta 1938 je bil opravljen obred pred upepelitvijo tudi za v Limbušu umrlo posestnico Postlovo.
Mariborsko društvo Ogenj je delovalo do nacistične okupacije leta 1941 in po vojni ni bilo obnovljeno.
Ideja upepeljevanja je v Sloveniji ponovno oživela sredi sedemdesetih let in 28. oktobra 1977 je na ljubljanskih Žalah začela delovati prva upepeljevalnica, drugo so v sklopu Pogrebnega podjetja Maribor v okviru poslovilnega objekta Dobrava odprli leta 1998. Zagreb, od koder je leta 1931 prispela ideja upepeljevanja v Maribor, jo je dobil novembra 1985.
Rimskokatoliška cerkev je svoj odnos do žarnega pogreba spremenila kmalu po drugem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru, ki je svoje delo sklenil leta 1965. Zakonik cerkvenega prava tako v tretjem paragrafu Kanona 1167 pravi, da "Cerkev zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada pokopavanja trupel rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen, če je bilo izbrano iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku". Katekizem Katoliške cerkve pa glede umirajočih in ravnanja s telesi umrlih med drugim pravi, da "Cerkev dopušča upepeljevanje, če le-to ne razodeva postavljanja vere v vstajenje telesa pod vprašaj". Vrsta drugih verstev pa do upepeljevanja zavzema tradicionalno odklonilno stališče.
Le posebna sociokulturna raziskava bi lahko pojasnila družbeni fenomen, zakaj je upepeljevanje teles umrlih po devetih desetletjih od mariborskega zborovanja in dobrih štirih desetletjih od začetka delovanja prve upepeljevalnice Slovenijo postavilo v sam evropski vrh po tovrstni statistki. Delež žarnih pokopov se po podatkih Pogrebnega podjetja Maribor, kjer spremljajo podatke za celotno Slovenijo, giblje okoli 70 odstotkov na podeželju in več kot 90 odstotkov v urbanih okoljih. Pokopališče Pobrežje v Mariboru je tako doseglo kar 94 odstotkov žarnih pokopov. Med razloge za to uvrščajo nižje stroške pokopa in vzdrževanja takšnega groba, pomanjkanje prostora na pokopališčih in ekološko zavest.
To danes bolj ali manj uveljavljeno razmerje odnosa svojcev do poslednjih zemeljskih reči pokojnih najbližjih je torej v sodobni različici pri nas začelo svojo pot širše sprejemljive pietetne prakse kot osebna odločitev raznolike peščice razmišljujočih posameznikov. Tistega februarskega večera 1931 jim v salonu hotela Pri zamorcu v Gosposki ulici v Mariboru pač ni bilo mar, če bodo naslednje jutro na ulici ožigosani kot zastopniki nečesa tedaj v domačem okolju /še/ v pretežni meri čudaško nesprejemljivega.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
