Konec novembra bralce iz osrednje Slovenije in tiste, ki želijo svoja branja čim bolj javno obelodaniti, obsede mrzlica, imenovana Slovenski knjižni sejem. Pohajkovanje po sejemskem Gospodarskem razstavišču, srečevanje znancev, sklepanje dogovorov in zavezništev, šušljanje svežih tračev z literarne scene, fotografiranje pred stojnicami … Vse to očitno sodi v habitus klenega domačega knjigoljubca. Priznam: morda iz mene govori FOMO (fear of missing out oziroma v prevodu strah pred zamujenim), saj sem celotni letošnji sejem kašljajoča in smrkajoča preležala doma. A že prejšnja leta me je Slovenski knjižni sejem navdajal z mešanimi občutki. Seveda se je očarljivo sprehoditi med knjižnimi novostmi, najti zanimive knjige, ki so ušle medijskim reflektorjem, in med mnogimi srečanji so tudi takšna, ki človeka zares vzradostijo. Ampak vedno se mi je med beganjem med stojnicami in zaletavanjem v množice sobegajočih v misli prikradla Bitenčeva pripoved Medvedki na semnju, ki je v mojem otroškem spominu ostala zapisana kot osladna pravljica o tem, kako osrečujoče so zmage in stvari. Na knjižnem sejmu me je vsakič znova obšlo žalostno spoznanje, grenak padec na tla resničnosti, da so knjige tudi (ali predvsem?) stvari, ki bi jih založniki radi pač čim bolje in v čim večjih količinah prodali.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
