Najprej samo začutiš tisti šljcccck in maso, ki se ti razvleče pod podplatom. Upam, da ni to, kar mislim, da je. V kratkoročni spomin se ti že pririneta podoba in občutek pohojenega predmeta. Ne, občutki te ne varajo. Žvečilni gumi, prekuhan, prepariran, pogret in stopljen, je zdaj nalepljen na tvojem podplatu in vsak tvoj nadaljnji korak se upočasni zaradi ponovnega prilepljanja na tla. Ogabno. Ni prvič, kljub temu ni nič manj nagnusno, ko samo pomislim, da se bom doma spet z neko palčko iz sosedovega grma lotil ogabno lepljive mase na svojem podplatu. Na to, da smo v čudnih časih, ko je vsak človeški izloček tretiran kot grožnja, raje niti ne pomislim. Vem, da me čaka popoldanski opravek, ki si ga ne bi nikoli zaželel, niti v obdobju najhujšega dolgčasa.
Vonj pregretega asfalta mi je tudi od nekdaj ena izmed najbolj smrdljivih stvari na svetu poleg vonja motorjev, prežganih dizlov in bencinarjev iz izpušnih cevi avtomobilov. Obrača mi želodec, očitno nisem za špeditersko-prevozna dela. Pa še pojma nimam o motorjih. Glede na to, da je danes, ko to pišem, napovedan še dež, vem, da se mu bo pridružil še vonj asfalta, ki se ohlaja, ko nanj padejo prve dežne kaplje. Vse to mi ne pomaga, ko se tri na uro premikam po ulicah, čeprav se vozim s kolesom. Prehitevajo me iz desne in leve smeri, hitijo, pritiskajo te svoje pedale, Roglič in Pogačar jih na Touru ne poganjata s tako silo in vnemo, mudi se jim, vedno se sprašujem, kam hitite s tako naglico, sam se raje odločim za počasno taktiko. Čim več po senci. Stari ata v meni se prebuja, jebiga, sem le čez trideset. Počasi, prijatelj, te bo še kap, bi mi rekel znanec. Ima prav. Tudi on je čez trideset.
Sicer nikoli nisem imel težav s prenašanjem vročine ali mraza. Od vremena sovražim samo novembrske temperature tam nekje okrog pet do dve stopinji, ki se pomešajo z vlago. Vseeno pa je moj osebni meteorološki radar presenetilo, da je konec junija takšna vročina. Zdaj, možno je, da sta vzroka dva, si mislim. Ali se ta naša krogla res pregreva, kar je dokazano in ne dvomim o tem, ali pa me spomin na obdobje konca šole vara. Ne spomnim se namreč, da bi v zadnje razrede osnovne šole ali pa gimnazije hodil s po pasje spuščenim jezikom do popka po mestu in razmišljal, ali sem si s seboj vzel dovoljšno količino vode. Res je, da sem v osnovni šoli po obveznem igranju nogometa po pouku na šolskem dvorišču pri babici v Maistrovi vase zlil vsaj en liter domačega malinovca ali bezgovega soka, kljub negodovanju in godrnjanju dedka, da je edino, kar se pije, voda, da voda edino odžeja in da naj bom srečen, ker iz pipe teče pitna, da ni vsepovsod po svetu tako, veš, Jure? V gimnaziji pa smo se na koncu leta itak metali v fontano pred šolo in se potem sušili na klopcah, sošolkam pa dopovedovali, da ni to nič takega, pač se malo osvežiš. Saj je pitna, kaj zavijate z očmi.
In jaz razmišljam o vodi.
Že kot majhen fant sem razvil sposobnost premikanja po pregretem mestu. Zelo hitro sem si zapomnil, po kateri ulici se sme iti in po kateri ne, da se izogneš soncu, vročini in izpuhom od avtobusa. Zato sem sovražil bivšo Svetozarevsko z njeno avtobusno postajo, kjer je stala legendarna, danes ukinjena linija 6/1. Zavidal sem vsem potnikom 2 in 5, ki so stali in čakali tam na Partizanski pri Modni hiši v senci dreves in s tistimi takrat nobel postajališči važno vihali nos nad nami, ki smo šli dvesto metrov nižje. Pot do svoje postaje sem znal premagati po trikrat daljši razdalji, samo da sem se izognil soncu. Dostikrat sem jo ubral skozi Modno hišo, ker so imeli hladne prostore, v tistih časih še verjetno z nalepko, na kateri je pisalo klimatizirano. Isti prehod skozi trgovino sem ubiral tudi ob deževnih dnevih ter pozimi in to kljub negodovanju prodajalk, ki so ob slabem dnevu vedno pripomnile, da je trgovina za kupce, ne pa, da hodimo skozi njo in se grejemo. Z naivno nedolžnim obrazom si se potem pretvarjal, da kupuješ ali si vsaj ogleduješ spodnje perilo v pritličju. Zelo verjetno in prepričljivo za osemletnika.
Razmišljam, da bi nekaj spil in se odžejal, prevroče je za pisanje. Spomnim se na dedka, natočim si vodo iz pipe.
Mnogo let kasneje sem z desnega preklopil nazaj na levi breg Drave in se naseli v Smetanovi. Pot od prodajalnice sladoleda do mojega stanovanja je vodila mimo fakultet in srednjih šol, čez križišče in še naprej. Nič posebnega, če ne bi par let prej tega odseka prenovili, posekali starih dreves in zasadili nova, ki pa nikakor niso zmogla zagotoviti dovolj sence. Ko je moj oče prvič z mano v poletni vročini, ki je bila podobna tej, ki jo doživljamo v zadnjih dneh, prehodil omenjeni odsek, je rekel, da sva kot v Berlinu '45. Nisem razumel prispodobe, pa mi je rekel, da je bilo v Berlinu '45 vse razrušeno, samo opeke in beton, brez sence. Zdel se mi je točen opis odseka. Še danes rad uporabljam to prispodobo. Nimam občutka, da jo razume še kdo razen mene in mojega očeta. Kri ni voda.
Gledam jih, gledam njihove preozke srajce zaradi preveč popite vode in se smejim njihovim poizkusom, da me prepričajo, da glasujem za njihovo stvar. Še bolj sem odločen, da bom glasoval proti
Tokratni toplotni šok se je zame zgodil nepričakovano. Pred dnevi sem se namreč vrnil s severa Evrope, kjer sem podoživel jesen s kančkom zime. Kapa, rokavice in oblečen kot čebulica. Tudi ko ti povejo, da je pri nas doma vročinski val, si misliš, da malo pretiravajo, da zagotovo ni tako vroče, kot si vsi mislijo, sigurno so razvajenci.
In zdaj se sam razvajenec vlečem po ulicah in se pritožujem nad vsakim opravkom, ker da to pa res ni normalno, da se v tej vročini dela. Sanjam nekaj o morju in čofotanju v vodi in se spomnim, da je tudi morje že verjetno pretoplo. Mogoče se bom pa zapeljal v hribe, skakal v jezera in se namakal v potočke.
Na severu sem videl, kako se led topi. Teče v potokih, veličastno in srhljivo obenem. Čista voda, ki se jo da zajeti direktno v čutaro. Nikjer nikogar, nobene živali blizu, brez fekalij in brez kadavrov. Piješ in se odžejaš. Table in priporočila, da je švedska voda med najboljšimi na svetu, zato jo pijte iz pipe, ne kupujte vode v plastenkah, varujmo okolje. Večina jih to spoštuje. Spomnim se, da sem v hotelih na Dunaju videl podobna priporočila. Pijte iz pipe. Na letališču v Frankfurtu sem videl napajalnike za pitje in točenje vode, ki zraven poleg iztočene vode merijo, koliko plastičnih steklenic je bilo s ponovnim polnjenjem privarčevanih za okolje. Do tistega trenutka nekaj čez tristo trideset tisoč. Predstavljam si ta velikanski kup plastike in se mi zdi, da sem naredil nekaj dobrega. Poizkušam odmisliti, da grem čez dvajset minut na letalo, da se občutek ne sesiri.
Čez osem dni se bo v moji državi odločalo o vodi in o dostopu do nje. Na referendumu. Majhni, agresivni, napadalni možje, ki so od jeze in besa zaripli v obraz, v televizijskih studiih arogantno govorijo, da skrbijo za našo bit, za naš interes in prihodnost in da jim sigurno ni vseeno za nove generacije ter da novi zakon ni pisan za njihove prijatelje z ogromnimi apetiti po pozidavi. Baje se ščitijo narava in vodotoki. Gledam jih, gledam njihove preozke srajce zaradi preveč popite vode in se smejim njihovim poizkusom, da me prepričajo, da glasujem za njihovo stvar. Še bolj sem odločen, da bom glasoval proti. Ne verjamem vam, gospodje. Spominjajo me na karikature iz začetka dvajsetega stoletja, ko preobjedeni lastniki tovarn shiranim delavcem govorijo, da nimajo od kod vzeti. Referendum razpišejo za poletje in upajo, da se ga ne bo udeležilo dovolj ljudi.
Mladi ljudje z argumenti na drugi strani organizirajo shode za podnebno pravičnost in zahtevajo spremembe. To počnejo tisti, ki bodo aktivno živeli prihodnost in ne želijo živeti v posledicah neumnosti teh, ki si danes postiljajo za zadnjih par let in sprejemajo zakone za prijatelje. Vse okolijske organizacije so na nogah in nasprotujejo spremembam.
Če vas je slučajno zaobšlo. Referendum je razpisan za 11. 7. Mogoče je glasovati predčasno od torka, 6. 7., do četrtka, 8. 7. Vse dni se lahko glasuje med 7. in 19. uro.
Parafraziram Lačnega Franza: "Da ne bomo po vseh predpisih zajebali vsega, kar se je zajebat dalo!"
