Naslednja postaja

Nikoli nisem maral grozljivk. Mislim, da sem v življenju videl mogoče štiri, dve po službeni dolžnosti. Ko sem na počitnice hodil še skupaj z družino, sem enkrat sam v letnem kinu na morju gledal eno od takrat popularnih ameriških najstniških grozljivk. Ko se je film končal, sem se s prizorišča odpravil še z neko narejeno, slabo zaigrano mirnostjo in neprizadetostjo. Ko se je množica ljudi iz kina razšla, sem moral sam po neosvetljeni cesti do apartmajskega naselja. Živa groza. Ne pretiravam, ko trdim, da me takrat ne bi ujel niti Usain Bolt, tako hitro sem šprintal v raztegnjenih natikačih, da so mi galebi ob poti še naslednji dan ploskali za to izredno predstavo. V spominu imam, da sem po povratku v naselje dobil vprašanje, zakaj sem zadihan in sem se spet z narejeno mirnostjo delal, da ne vem, da sem pač malo potekel, ker mi je bilo sveže in mi je pasalo. Laž je bila očitna, do takrat se mi namreč ni še nikoli zahotelo kar naenkrat malo poteči kar tako, zaradi dobrega občutka, ker bi rad začutil, da imam telo. Takrat sem bil neizmerno hvaležen, da sem spet v civilizaciji. Uh, hvala, da ste, ljudje.

Pred par dnevi sem prebral knjigo, ki me je prestrašila mnogo bolj kot najstniška grozljivka pred mnogimi leti. Plan B Boštjana Videmška. Prve strani sem mazohistično odprl pred spanjem in seveda je nisem mogel odložiti. Že med prebiranjem uvoda, ki ti nepovratno dvigne kocine pokonci, sem razmišljal, da bolj pomirjujočega branja pred spanjem človek zlepa ne najde. O taljenju ledenikov, od suš, ki prihajajo in so dejansko že tukaj, do prihajajočih ekstremnih vremenskih pojavov, ki so že tukaj (naslednji dan so mediji objavili, da sta velika dela Nemčije in Belgije pod vodo), od izginjanja celih otokov, otočij, ki jih zaliva morje, do koralnih grebenov, ki se sušijo. Lepe stvari za prijetne sanje.

Pred kratkim sem sam bil na Švedskem. Ena od stvari, ki sem si jih najbolj zapomnil, je bila deroča voda, ki se je v neprekinjenem toku valila s hribov in vrhov. Pa si rečeš, da je poletje in da je to verjetno normalno, ampak občutek ti govori, da je vseeno te vode mogoče malce preveč. Pravilnost domneve ti potrdi informativna tabla, ki ti nazorno pokaže primerjavo med tem, kje je bil ledenik pred desetimi leti, in ostanki snežne zaplate, ki bi v časih zime mojega otroštva služila kvečjemu kot zadnja možnost za sankanje na sosednjem hribu. Za snežaka in kepanje je je verjetno že premalo. Informacijska tabla te potem še poučno vpraša, kaj so sive gmote, preraščene z mahom? Permafrost. A, tako to torej izgleda, ampak čakaj, jaz sem po njem hodil in ni deloval nič zamrznjeno, v resnici se mi je pod nogami ta mehka gmota kar vdirala. U, res se topi. Kaj bo že, ko se stopi?

Počutiš se kriv, ker veš, da si hote ali nehote prispeval k temu stanju. Počutiš se kriv, ker si človek. Ker si na sever odšel z letalom. Tolažiš se, da je posel pač posel in da si se do narodnega parka in nazaj do izhodišča peljal z vlakom. Ni za medaljo, je pa vsaj nekaj ali kaj? Tolažba izgine, ko dva dni kasneje spet sediš na letalu.

Berem Plan B. Trudim se, da diham mirno in da prebavljam vsebino kar se da racionalno, da se ne vidi, da sem v šoku in prestrašen. Spomnim se na prijatelja, ki mi je rekel, da ne bo imel otrok, ker jih noče oblačiti v skafander, da se ne skurijo na soncu in ker jim noče natikati dihalnih mask kot v stripu Mikija Mustra. Ta prihodnost se mi ne zdi več tako daleč in njegove besede ne več zabavne in pikre ter pretirane.

Pred kakšnim mesecem dni sem prejel vabilo, da bi se udeležil potapljaškega potopa v Egiptu, kjer bi si ogledali koralni greben. Takoj sem se spomnil, da sem pred časom prebral članek, da koralni grebeni zaradi segrevanja oceanov in vedno večjega onesnaženja vedno bolj izginjajo. Izpusti CO2 pa to, saj veš. Ampak vseeno dobra priložnost, da si jih ogledam, preden izginejo. Blisk čez možgane. Ne razmišljaj dalje. Napaka v sistemu. Torej - veš za posledice, a vseeno pripomoreš k vzroku. Odpovem se izletu, prekličem predprijavo, rečem si, da vsega ni treba videti v živo, bo ego že potrpel in zmogel brez tega. Tudi moj deda ni videl Egipta, pa mu ni roka odpadla.

Grem na svoje staro kolo, naredim en krog. Med vožnjo se spomnim, kako me je mama v Gosposki ulici na vogalu z Jurčičevo prisilila, da sem pobral papirček, ki sem ga vrgel mimo koša, in ga še enkrat odložil tako, kot je treba. "Kako bi bilo, dragi Jure, če bi vsi metali svoje smeti naokrog, kjerkoli bi se jim zdelo?" Stavek, ki me je verjetno zaznamoval. Še danes mečem striktno v koš za smeti, a hkrati brišem iz spomina vse cigaretne ogorke, ki sem jih v življenju zmetal po tleh, v kanalizacije, v grmovja. Mogoče zaradi tega na sprehodih v gozdu večkrat pobiram razne ovitke bonbonov in čokoladic, ki čakajo ob poteh. V tistem na prehodu za pešce iz čakajočega avta prileti čik. Prime me, da bi šel do njega in mu ga zabrisal nazaj skozi okno. Pa se mi iskreno gnusi prijeti tujčev poslinjeni filter in še zelena bo kmalu. Pustim in v mislih preklinjam storilca. Naslednjič pa res! Naslednjič bom tudi sedel v parkiran prižgan avto, ki ga voznik pusti, ker je nekam na hitro skočil, in ga bom premaknil za tri ulice, da ga bo nafitnesirani lastnik audija lepo iskal v paniki. Čista zloba. Kazen mora biti vzgojna, je rekel boter Mesec.

Nazaj domov, kuham se v svojem prevročem stanovanju. Tolažim se, da vročina traja samo dva tedna in da ne potrebujem klime. Saj bo. Moj interni popolnoma nezanesljivi meteorološki radar mi pravi, da je treba vzdržati samo še en teden.

Počitnice so končno tukaj. In jaz planiram izlet. Gledam vozni red avtobusov in vlakov do Slovenj Gradca. Vlaka ni. Saj me ne čudi, žal. Saj ga ni niti iz prestolnice do letališča. Hitrega ni niti od Maribora do Ljubljane, kaj šele do Kopra. Spomnim se, da sem v otroštvu do Kopra z vlakom potoval cel dan. Žalostno, da je še danes tako. In se sprašujem, če bomo v naši državi sploh kdaj dočakali dan, ko se bomo lahko brezskrbno in vzdržno prevažali naokrog z javnim prevozom. Po urejenih kolesarskih poteh.

V našo politiko in odločevalce, žal, nimam zaupanja, njim gre za oblast in moč, ne za naravo in prihodnost. Oni bi širili avtoceste, kopali tunele med vladnimi palačami. Politiki in odločevalci v Sloveniji se danes borijo za to, da predvsem sebi in celemu vesoljstvu dokažejo, kje so bili pred 30 leti in kdo je bolj zaslužen, da se je osamosvojitev zgodila. Postajajo podobni tistim starcem, ki smo jih morali gledati v zgodovinskih učbenikih, ki so se fotografirali ob mrtvih medvedih, oni se pa danes fotografirajo na vrhu Triglava. Trdijo seveda, da so drugačni. S svojimi glavami in pogledi pa so zataknjeni v preteklost, medtem ko jim mladina na referendumu sporoča, da je čas za spremembe in prihodnost. Seveda so oni zase edini sposobni prinesti spremembe, samo priložnosti niso imeli. Strankarski upokojenci se v medijih trkajo po prsih in govorijo, da so omogočili digitalizacijo države, pozabljajo pa, da so del generacije, ki nas je pripeljala do sem. (Pusti politiko, nočem pisati o njej. Dolgočasni so. Že tako ali tako se ti starci preveč rinejo v ospredje in kažejo svoje nesposobnosti vsem na očeh. Ni treba še v soboto o njih. Na mladih naj svet stoji! Ne na starih in prežvečenih!)

Če se sam počutim kriv, da smo danes, kjer smo, oziroma da sem nekaj prispeval k temu in nisem najstarejši član družbe, si z lahkoto predstavljam bes še mlajših generacij, ki smo jim ta gnoj in to situacijo dobesedno položili pred vrata, zraven pa nismo premogli niti toliko dostojanstva, da bi se jim opravičili in jih prosili odpuščanja za lastno neumnost, pohlep in omejenost, ko bodo čistili naše sranje. Sranje, za katero smo vedeli, da prihaja, ampak smo se raje ubadali s pomembnejšimi stvarmi. Katerimi že?

Boštjan Videmšek je pameten človek. Še destrukcijo in črno prihodnost prikaže na pozitiven način. Pokaže in dokaže, da so spremembe možne, da se da. Da obstaja upanje, da je možna pot. Upam, da ima prav. Želim si, da ima. Berite ga.