Če odštejemo hermetične frustracije običajnih slovenskih scenarijev. Prva je zgodba o ansamblu bratov Avsenik, druga je zgodba o Kekcu.
Scenarij sem napisal leta 2004, prebil se je za klin ali dva po lestvicah državnega financiranja filmske produkcije, pred realizacijo (pred snemanjem) pa počepnil pred vrati znamenite komisije, ki vrednoti scenarije. Za eno samo točko, pa vendar … Scenarij je šel v predal in za dolga leta sem pozabil nanj. Naslov je bil "Kekec 4"!
Toliko o tem.
V našem mestu kulturne institucije ne sodelujejo najbolje med seboj. Tako zadnjič iz gole radovednosti odprem e-pošto, v kateri me mariborsko gledališče (Drama), Pokrajinski arhiv Maribor in knjižničarji Mariborske knjižnice vabijo na zgodbo o Josipu Vandotu v našem mestu. Na napovedani dan ne morem, zato se v arhiv povabim posebej, pripoved, ki jo je odlično sestavila dramaturginja Maja Borin, pa poslušam nekaj kasneje med ponovitvijo v knjižnici Šentilj.
Najprej o Vandotu.
Kot otrok za Kekca v knjigi nisem maral mnogo. Zdel se mi je preveč naiven. Baročnost slovenskih planin, pravljični liki, pojanje gor in dol po kozjih stezicah in arhaični jezik me niso pritegnili. Jules Verne, Jack London, Robert Stevenson, celo Karl May … To so bili pravi pisatelji. Druga pesem so bili filmi o Kekcu. Prvi dan novega leta … dopoldne Kekec, popoldne smučarski skoki, zvečer ponovitev novoletnega programa jugoslovanskih studiev. Prvi Kekec, z genialnim Ježkovim scenarijem. Drugi, s Pehto, razkošno posnet. In tretji, ko je šel Gale med hipije in so si filmarji zvijali smotke ter uživali blagodati socialističnega filmskega proračuna.
Scenarij sem napisal leta 2004, prebil se je za klin ali dva po lestvicah državnega financiranja filmske produkcije, pred realizacijo (pred snemanjem) pa počepnil pred vrati znamenite komisije, ki vrednoti scenarije. Za eno samo točko, pa vendar … Scenarij je šel v predal in za dolga leta sem pozabil nanj. Naslov je bil "Kekec 4"!
Toliko o tem.
V našem mestu kulturne institucije ne sodelujejo najbolje med seboj. Tako zadnjič iz gole radovednosti odprem e-pošto, v kateri me mariborsko gledališče (Drama), Pokrajinski arhiv Maribor in knjižničarji Mariborske knjižnice vabijo na zgodbo o Josipu Vandotu v našem mestu. Na napovedani dan ne morem, zato se v arhiv povabim posebej, pripoved, ki jo je odlično sestavila dramaturginja Maja Borin, pa poslušam nekaj kasneje med ponovitvijo v knjižnici Šentilj.
Najprej o Vandotu.
Kot otrok za Kekca v knjigi nisem maral mnogo. Zdel se mi je preveč naiven. Baročnost slovenskih planin, pravljični liki, pojanje gor in dol po kozjih stezicah in arhaični jezik me niso pritegnili. Jules Verne, Jack London, Robert Stevenson, celo Karl May … To so bili pravi pisatelji. Druga pesem so bili filmi o Kekcu. Prvi dan novega leta … dopoldne Kekec, popoldne smučarski skoki, zvečer ponovitev novoletnega programa jugoslovanskih studiev. Prvi Kekec, z genialnim Ježkovim scenarijem. Drugi, s Pehto, razkošno posnet. In tretji, ko je šel Gale med hipije in so si filmarji zvijali smotke ter uživali blagodati socialističnega filmskega proračuna.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
