Te dni lahko v Sloveniji gledamo odličen avstrijsko-slovenski dokumentarni film Verschwinden (Izginjanje) koroške Slovenke Andrine Mračnikar. Gre za zgodbo postopnega izginjanja slovensko govorečih na območju avstrijske južne Koroške skozi pripoved o usodi režiserkine družine in izginjanja slovenskega življa ter slovenščine v kraju Hodiše. Na plebiscitu leta 1920 se je večina prebivalcev južne Koroške odločila za Republiko Avstrijo ne pa za Kraljevino Jugoslavijo. Za Republiko Avstrijo so se odločili tudi številni koroški Slovenci, ki jim je Avstrija obljubila številne in obsežne jezikovne pravice.
Od terorja do pogodbe
Te pravice je Avstrija izvajala nadvse počasi, asimilacija se je nadaljevala. Potem ko je leta 1938 Adolf Hitler kot vodja tretjega rajha ob navdušenju večine avstrijskega prebivalstva Avstrijo priključil Nemčiji, so nove oblasti uporabo slovenščine na južnem Koroškem prepovedale, slovensko govoreče so začeli terorizirati. Na tisoče Slovencev so poslali v koncentracijska in delovna taborišča v Nemčijo. Teror nad slovensko govorečimi na južnem Koroškem se je še stopnjeval, potem ko so nekateri od njih s pomočjo partizanov onstran meje začeli oborožen boj proti nacistom.
Kar ironično se sliši, da so avstrijski politiki po drugi svetovni vojni glasno navajali prav protinacistični oboroženi boj na južnem Koroškem med argumenti, da je bila Avstrija tudi žrtev nacizma. Pri tem seveda niso povedali, da so boj proti nacistom bili koroški Slovenci in da so partizane pobijali predvsem lokalni SS-esovci in gestapovci. Na temelju argumenta, da je bila Avstrija tudi žrtev nacizma, je povojna Avstrija izposlovala umik zaveznikov s Sovjeti vred iz Avstrije. Pred tem je bila podpisana ADP (Avstrijska državna pogodba), katere 7. člen je zagotavljal slovenski manjšini številne pravice. Sopodpisnica ADP je bila tudi socialistična Jugoslavija.
Menjava knjižic, ne pa miselnosti
In spet je Avstrija te pravice uresničevala škandalozno počasi in ozkosrčno. V začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja je avstrijski socialdemokratski kancler Bruno Kreisky želel urediti vprašanje dvojezičnih krajevnih tabel. Kar nekaj dodatnih so postavili. Pa je nahujskana množica table uničila. Posnetki iz tistega časa kažejo, da se je to dogajalo ob prisotnosti smejočih se in odobravajočih lokalnih policistov. Kreiskega, ki je bil judovskega porekla, je množica na Koroškem pričakala s protesti in z vzkliki Judensau (judovska svinja). Kreisky je odnehal. Pa bi lahko vztrajal in zvezna vlada bi z nekaj odločnosti uveljavila postavitev dodatnih dvojezičnih napisov. Toda Kreiskemu je šlo za volilne glasove. Med razjarjeno množico, ki je razbijala dvojezične table, organizirale pa so jo razne brambovske organizacije, so bili namreč številni socialdemkratski volivci, tako menovani rjavi socialdemokrati (braune Sozialdemokraten). O teh pa se v Avstriji, še posebej pa v socialdemokratskih vrstah, glasno ne govori. To so bili socialdemokrati, ki so se po priključitvi Avstrije Nemčiji prelevili v nacionalsocialiste. Po vojni so spet zamenjali strankarsko knjižico, ne pa miselnosti, še posebej v zvezi z odnosom do manjšin.
Osamosvojitev in opravičilo
Po padcu berlinskega zidu ter po osamosvojitvi Slovenije se je pri nas mislilo, da bodo tudi za Slovence v Avstriji nastopili boljši časi. Tudi zaradi tega Slovenija kot naslednica Jugoslavije ni prijavila svojega nasledstva v ADP. Je pa tudi Avstrija dala vedeti, da ji kaj takega ne bi bilo pogodu. Verjeli smo, da se bo brez tega položaj Slovencev na Koroškem izboljšal. Smo pa tudi hoteli to verjeti, saj smo podporo Avstrije, ki je osamosvojitev Slovenije podprla, potrebovali pri naših evropskih ambicijah.
Položaj za Slovence na Koroškem se je izboljšal toliko, da jih praviloma ne nahrulijo več, če javno govorijo slovensko. Še posebej na podeželju pa so še vedno deležni tudi neprijaznih ali kar sovražnih pogledov. Pred nekaj več kot desetimi leti je na temelju odločitve avstrijskega ustavnega sodišča koroška deželna vlada primaknila nekaj deset dvojezičnih krajevnih tabel. V Sloveniji pa smo se pred tremi leti kar topili od zadovoljstva, ko se je avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen (za prijatelje Saša), ki mu slovanski jeziki niso tuji, saj je praprapravnuk nizozemskih rokodelcev, ki so s Petrom Velikim odšli v Rusijo, v spodobni slovenščini opravičil koroškim Slovencem za vse zamude in neprijaznosti, ki so jih bili doživeli. Pa se kljub temu ni skoraj nič premaknilo pri izvajanju določil ADP, število Slovencev na Koroškem še kar naprej pada. Na začetku 20. stoletja je bilo na južnem Koroškem slovensko govorečih sto tisoč, danes pa jih je po nekaterih ocenah nekako 20 tisoč. Mar čaka Avstrija, da bodo povsem izginili?
Avstrija je tudi močno protislovna
Tudi če bo šlo tako naprej, ne bodo povsem izginili. Gotovo bodo ostali funkcionarji slovenskih organizacij in vsi drugi "profesionalni" Slovenci, za katere skrbi tudi avstrijska vlada. Še posebej bodo ostali tisti, ki ne želijo biti preveč glasni pri svojih zahtevah po izpolnitvi določil ADP, ki je mednarodna pogodba, zaradi bolj ali manj upravičenih strahov, da bi se na Koroškem še bolj prebudili že itak prisotni protislovenski, nacistični demoni. In teh v Avstriji, ki ni nikoli dodobra obračunala z lastno zgodovino, sploh ni tako malo. Največ jih je v vrstah avstrijskih svobodnjakov.
Kaj storiti, da bi se izginjanje slovenščine in slovenskega življa ne nadaljevalo? Avstrija je, kakršna je. Je tudi močno protislovna. Avstrijka je bila Bertha von Suttner, prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za mir, Avstrijec je spesnil pesem Sveta noč, Avstrijec je bil Adolf Hitler. Avstrijci nas v veliki meri imajo za nekakšne revnejše nezakonske polsorodnike, do nas ima Avstrija pokroviteljski odnos.
Ko se med seboj pogovarjamo v slovenščini, je včasih zaznati plahe poglede, ki izražajo skrito, zakrito željo po izražanju blizkosti, sorodnosti, ki je nekoč bila
Toda pustimo Avstrijo ob strani in se zazrimo v ogledalo. Vprašajmo se, kolikim od tistih pri nas, ki lahko odločajo, je sploh mar za koroške Slovence ? Pred nekaj leti je koroška Slovenka Angelika Mlinar, ki so jo v mladosti psovali, ker ni znala slovensko, v slovenskem parlamentu komajda prestala glasovanje, da je postala ministrica v slovenski vladi. Slišati je bilo tudi poltihe glasove, češ da neke Avstrijke res ne potrebujemo. Pred par meseci je predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar avstrijskim medijem znala povedati, da so manjšinske pravice v Avstriji zgledno urejene. Sama avstrijska stran se je verjetno ob tem po tihem muzala in razveselila, koroški Slovenci pa so ogorčeno protestirali. Slovenska predsednica se jim je čez čas za svojo izjavo le opravičila.
Le še peščica slovensko govorečih
Da se ustavi izginjanje Slovencev na Koroškem, bi nekaj pomagalo, če bi Slovenija, če ne drugega, iz samospoštovanja, zbrala nekaj poguma in priglasila svoje nasledstvo v ADP.
Nekaj bi pomagalo, če bi bile prislovično med seboj skregane slovenske organizacije na Koroškem manj skregane.
Vendar se zdi, da bi bilo zares učinkovito, če bi bila Slovenija cvetoča, razvita država. Če bi bila zgled in vzor, kot se je nekoč izrazil koroški Slovenec Marjan Sturm.
Koroški Slovenci preko meje vidijo državo, od koder številni odhajajo v Avstrijo na delo; državo, kjer so za realizacijo posameznih projektov potrebna desetletja; državo, kjer slovenska stran svoj odsek karavanškega predora gradi veliko počasneje kot avstrijska; kjer so železniški promet in proge na ravni avstro-ogrskih časov; vidijo državo, ki je tujcem celo prodala svoje glavno letališče in ima danes eno najslabših povezljivosti v Evropi, tako da Slovenci, ki delajo v tujini, morajo celo v Celovec, da od tam poletijo tja, kjer si služijo kruh. Pa še bi lahko naštevali.
V Hodišah, ki so bile nekoč skoraj povsem slovenski kraj, je danes le še peščica slovensko govorečih. Pred in za Hodišami so table le z napisom Keutschach. Že nekaj let s soprogo in z vnučko hodimo tja na lepo urejeno kopališče ob bližnjem Hodiškem jezeru, tudi zato, da se izognemo veliki gneči in odiralskim cenam za parkiranje ob katerem od slovenskih alpskih jezer. Ko se med seboj pogovarjamo v slovenščini, je včasih zaznati plahe poglede, ki izražajo skrito, zakrito željo po izražanju blizkosti, sorodnosti, ki je nekoč bila. Morda pa nekoč spet bo. Tudi o tem sem razmišljal med predstavo dokumentarca Izginjanje. Še bomo hodili v Hodiše.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
