Kot predstavnik generacije, rojene leta 1985, se ne neham čuditi, da se v desetih letih retorika o tem, kaj je v državi pomembno in nujno, ni niti malo spremenila. Pod niti eno vlado. Ne pod skrajno desno ne pod levimi. Od prejšnje krize (beri: od nekdaj) poslušam, kako bo življenje v Sloveniji zmeraj slabše, če ne bomo pomagali gospodarstvu. Ne ljudem, mladim sploh ne, ampak podjetjem. Podjetja so torej država. Kaj pa druga področja? Zdravstvo, šolstvo, kultura? Ali gasilci? Mogoče policija (ampak takšna, ki ne odnaša svojih ljudi med prebiranjem ustave in ki ne popisuje ljudi za prihodnje prekrške), javni promet, ki dejansko deluje? Je res samo gospodarstvo država?
Preden pojasnim in preden me internetni troli spet pošljejo, naj se vržem skozi okno, naj povem, da nimam nič proti gospodarstvu in ekonomiji, protestiram pa, da se celotno dojemanje človeka in družbe zoži samo na stroške in dobičke. Kar upam trditi, je, da človeka sestavlja več stvari, kot so bilance, dividende, poročila, dobiček in računovodski izkazi.
V zadnjem času se namreč neumorno ponavlja, da bomo spet morali zategniti pas in potrpeti, da bo treba rezati na vseh področjih. Najprej gospodarstvo, potem človek. Kaj hočemo, da piše v učbenikih? O ljudeh ali o d.o.o.-jih, s.p.-jih in koncernih? Nedavni primer: gledališča javno trdijo, da bodo poizkušala obdržati zunanje sodelavce, a se v glavnem že ve, da to ni res, če že, pa ponujajo petsto evrov bruto za dva meseca vaj in petdeset evrov bruto na predstavo Jjuhu, mama, uspelo mi je, kupil si bom hrano - mogoče!). Honorarji se nižajo, zdi se, da ta situacija tako odločevalcem v vladi kot v kulturnih krogih ustreza. Javni zavodi se bodo lahko nadrejenim pohvalili, kako so vedno bolj racionalni in da vedno bolj upoštevajo nenapisana pravila o vitki državi. Lahko se bodo pohvalili, kako so že trinajstkrat podaljšali pogodbo za določen čas, najprej za eno leto pa za en mesec pa še en mesec pa spet leto, prekinili za en dan pa potem spet za eno leto in nikoli dali v podpis pogodbe za nedoločen čas. Če bi človek rekel, da je čas za nedoločen čas, pa je to seveda nikoli do zdaj videno izsiljevanje in da jih ta trenutek pet hvaležnih že čaka na tvojo službo. Nadrejeni bodo tiho, ker so tudi inšpekcije tiho. "Angažirani ustvarjalci v gledališču" tudi nič, ker bi si pljunili v svojo skledo.
Moja generacija se izseljuje v Berlin in na Nizozemsko in se tam končno počuti svodobno in veselo, da ne živi v zatohli Sloveniji
Moje generacije se bojite, ker je ne razumete
Obiščite spletno stran brez oglasov.
