Razumi, kdor more. Jaz sem očitno bolj pri ta počasnih

Potem pa naenkrat, bum, epidemije ni več!, konec je, iznenada. Ej, zunaj smo lahko, lahko se dobimo s prijatelji, lahko klepetamo in se družimo v živo, lahko se sprehajamo po mestu, lahko kolesarimo, v skupinah ali sami. Noro. Balzam. Neka čudna realnost, ki je priletela čez noč in nas zaprla v stanovanja in hiše, je mimo. In ljudem so se odprla vhodna vrata, odprla se je domišljija, kam vse lahko gremo, uf, vsi po lokalih, po trgovinah, ulice polne, kinodvorane in gledališke dvorane sicer prazne, ker tam baje virus lahko zahrbtno napade, pri kupovanju oblek, šraufov ali jogurtov pa ga je mogoče nadzorovati. Razumi, kdor more. Jaz sem očitno bolj pri ta počasnih. Ni prvič. Glavno je, da smo nazaj!
Korona se je končala. No, NIJZ pravi, da še nismo varni, ampak kdo zdaj to posluša, če smo pa po dveh mesecih osvobojeni svojih bunkerjev. Še jaz bolje diham, ampak me nekaj kljuva v glavi. Nekaj je čudnega, v tej sliki mi nekaj ne gre skupaj. Vse je videti normalno, vsi pa z maskami prilepljenimi na obraz. Neka čudna prihodnost je prispela v sedanjost. In izza mask zvočno pridušene trditve, kako se je korona v resnici prilegla, da smo se lahko malo spočili in koliko stvari se je uspelo urediti po hiši. Da zdaj pa gremo zares naprej, ker končno smo nazaj! Kje točno že?