Mi ni(ster) za kulturo

Kaplja čez rob je bila izjava kulturnega ministra Vaska Simonitija na neformalni videokonferenci ministrov EU, pristojnih za kulturo in medije, pred enajstimi dnevi. Evropsko javnost je obvestil, da se v Sloveniji izvajajo pravočasni in učinkoviti vladni ukrepi za lajšanje hudih gospodarskih in socialnih posledic za kulturni in kreativni sektor. Z ministrom se niso strinjali kulturniki, umetniki in ustvarjalci iz akademske, alternativne sfere, institucionalni, ljubiteljski kulturniki, delujoči v zavodih, stanovskih društvih, nevladnih organizacijah, ki so se združili v neformalni aktiv delavcev in delavk v kulturi, in sklicali prvi kulturni protest pred ministrstvom na Maistrovi pretekli torek. Demonstrativni performans Kaj pa kultura? je bil tudi v Mariboru.
Protestniki politiki očitajo, da je sprejela le najnujnejše, kratkotrajne ukrepe in prezrla najšibkejše - prekarce, samozaposlene in pogodbene ustvarjalce. Pročelje nepredušno zaprtega ministrstva so prelepili z neuslišanimi, neodgovorjenimi pozivi kulturnikov, naslovljenimi na ministra, v času koronakrize. Ministrstvo molči, a molka ne priznava. Poziva k dialogu in se zgraža nad ulico. Tudi katastrofalnega položaja kulture ne vidi, rešuje tekoče kulturne zadeve. Če ne prej, se bodo v jeseni videle posledice kastrirane sezone in podhranjenosti, ki pa se je nalagala že precej pred izbruhom korone, že celo zadnje desetletje. Na protestu je bilo slišati tudi o potrebi po novemu kulturnemu zakonu in ministru, ki ga bo spisal, a bo odprt do vseh vrst kulture, ki ne bo izključujoč.
Že dolgo se nabira nezadovoljstvo z vodenjem resorja, ki ga je pandemija zaznamovala bolj in dolgotrajneje kot druga področja, pa ga vlada s protikoronskimi zakoni ne rešuje prednostno in izdatneje, recimo z vavčerji tudi za kulturo, z uvedbo dodatnih neposrednih spodbud za ustvarjalnost. V tretjem vladnem koronasvežnju kulture sploh ni več, pa je tista, ki so jo prvo ugasnili in jo bodo zadnjo sprostili v normalnost. Mnoge umetniške prakse so odvisne od publike, živih, javnih nastopov. Pandemija je prav te dejavnosti najbolj prizadela, zato bi bilo treba katastrofo preprečiti z dodatnimi sredstvi.
Iz redkih javnih nastopov kulturnega ministra je bilo doslej razbrati bore malo spoštljivosti do resorja, ki ga upravlja, brez vizionarstva, zgolj kot birokratski opravek. Nič čudnega, da se je na protestniškem transparentu znašel napis mi ni(ster) za kulturo. Iskrene vere v resor, premisleka o pomenu kulture je pri njem bistveno manj kot pri njegovih kolegi(ca)h. Denimo nemški ministrici Moniki Grütters, ki je kmalu po izbruhu epidemije covida-19 že marca izjavila: ''Umetniki niso samo nujno potrebni, ampak temeljni, še posebno zdaj! Pomoč za samozaposlene v kulturi in male podjetnike v višini 50 milijard evrov bo prišla hitro, z najmanjšo birokracijo, kar je možno."
Tudi hrvaška ministrica Nina Obuljen Koržinek kaže mnogo več državniške drže in spoštljivosti do kulture. Ustanovila je posebni krizni sklad ministrstva v višini 5,3 milijona evrov. Že prvi teden po zaprtju kulturnih ustanov je njeno ministrstvo sprostilo programska sredstva, tudi za projekte, ki so bili prestavljeni, odpovedani ali izvedeni v drugačni obliki, na primer na spletu.
Pri nas gre vseskozi zgolj za nujne socialne ukrepe. Kroničen je manko odgovornega zavedanja pomena kulture in umetnosti. V zadnjem času smo celo priča antikulturnim izpadom nekaterih vplivnih ljudi iz vladajoče stranke, ki s svojim primitivizmom in popreproščenimi vrednostnimi sodbami obujajo davno preživele kulturne agende, žalijo umetnike, tvitajo razdor. Prihaja do neslutenih polarizacij tudi na kulturnem polju, poniževanja sodobne umetnosti. Minister bi se ob teh ekscesih moral javno in jasno postaviti za svoj sektor, a je preko svoje državne sekretarke sporočil po protestih, da je v kulturi vse v redu, da se revitalizira, da ne moremo govoriti o izgubah v kulturi. S številnimi kadrovanji v kulturni sferi se ne hvalijo.
Kulturniki so željni dialoga, pretoka idej in predvsem spoštovanja do vseh kulturnih praks in zvrsti. Gledanje nanje kot na ljubiteljske navdušence ali parazite obvladuje družbene medije in forume. Vladna kulturna stran pa je prepričana - s svoje vzvišene pozicije -, da z njihove strani pripravljenost na dialog obstaja. Na 50 individualnih dopisov kulturnikov so menda odgovorili.
Medtem ko strahoma čakamo na novo normalnost po pandemiji, lahko zavidamo Nemcem, ki animirajo javnost za kulturo z motom Kultura ni vse, ampak brez kulture je vse nič.