Število mladih v Sloveniji je v zadnjih letih radikalno upadlo. Ob hkratnem povečevanju populacije starejših lahko upravičeno govorimo o naraščajočem primanjkljaju mladih. Ne preseneča, da delodajalci vse pogosteje opozarjajo na pomanjkanje delovne sile na posameznih področjih. Kot tudi ne, da stopnja brezposelnosti mladih v razmerju do splošne brezposelnosti upada. Mladih je preprosto vedno manj in so zato vedno bolj iskani. Zaradi upada je lahko družba v vsakega posameznega mladega investirala več. Izobraževalni sistem ponuja več vsebin vedno manjšemu številu mladih in sklepamo lahko, da se to odraža v večji kakovosti izobraževanja. Tudi mladinska politika lahko preko institucij posameznemu mlademu ponudi bistveno več kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. Ob zmanjšanju števila sorojencev so več resursov lahko ponudile družine, na podlagi česar bi lahko rekli, da je današnja mladina bolj kakovostno socializirana.
Mladi so bistveno bolj aktivni na vseh področjih. Mnogo bolj skrbijo za svoje zdravje - manj kadijo cigarete, manj pijejo alkohol, več se ukvarjajo s športom. V večji meri se poslužujejo neformalnega izobraževanja in se bolj umetniško udejstvujejo. Tudi na političnem področju so bolj zainteresirani in aktivni. Predvsem pa so se aktivirali na trgu dela, kjer so danes pripravljeni narediti bistveno več, da bi pridobili želeno zaposlitev. Že skoraj tri četrtine se jih je pripravljenih preseliti v drugo državo Evropske unije. Bolj so se pripravljeni izobraževati in sprejemati začasne zaposlitve ali celo zaposlitve z nižjim plačilom. Izražajo tudi bistveno več želje po podjetniškem udejstvovanju, kar se med drugim kaže tudi v dejstvu, da smo prvič zaznali situacijo, ko ima bistveno več mladih željo po zaposlitvi v zasebnem sektorju v primerjavi z javnim sektorjem.
Sklepamo, da je aktivacija mladih v veliki meri povezana z močno željo po osebnem uspehu. Delež mladih, ki se boji neuspeha v šoli ali poklicu, se je v zadnjih desetih letih več kot podvojil. To lahko povežemo z dejstvom, da je bilo vanje vloženih največ družinskih in širših družbenih resursov v slovenski zgodovini, s tem pa tudi pričakovanj. Starši so jih v bistveno večji meri vozili na različne obšolske dejavnosti, jim dajali več podpore pri izobraževanju. Tudi če pri tem niso eksplicitno izražali visokih pričakovanj, je že na implicitni ravni jasno, da se na osnovi vseh teh vloženih resursov lahko pričakuje, da bo mladostnik v življenju uspešen.
Naraščajoči strah pred osebnim neuspehom lahko povežemo z zelo izrazitim trendom individualizacije. Mladi se vedno hitreje odseljujejo od staršev, rojstvo prvega otroka zamikajo v vedno poznejša leta. Na ravni vrednotnih orientacij zaznavamo, da so vse manj kolektivistično in vse bolj egoistično naravnani. Manj kot pred desetletjem so na primer pripravljeni deliti stvari s prijatelji, lažje pa se odločijo, da izkoristijo druge, če se jim ponudi priložnost.
Ni zelo presenetljivo, da se je zelo močno (za trikrat) povečal delež mladih, ki občutijo osamljenost kot problem. Pa tudi ne, da se je občutenje stresa približno podvojilo. Analize kažejo, da je prav strah pred osebnim neuspehom najmočnejši statistični napovednik stresa. Sklepamo torej lahko, da ima svetla slika aktivacije slovenske mladine tudi precej veliko senco, ki se kaže v težavah na področju duševnega zdravja.
A ambicioznost in individualizem nista edina dejavnika povečanega občutenja stresa, ampak je pomembno tudi povečanje časa pred zasloni. Številne študije kažejo, da so spletna družbena omrežja v veliki meri prispevala k velikemu porastu duševnih stisk. Mladi se preko omrežij primerjajo s svojimi viralnimi prijatelji in vrstniki, a gre za nerealno primerjavo, saj ljudje na družbenih omrežjih objavljamo skoraj izključno svoje zmagovite trenutke. Podobe lepih, pametnih, družabnih in srečnih ljudi so bolj prepričljive od tistih iz televizijskih oglasov, saj gre za ljudi, ki jih vsaj za silo osebno poznamo. Ko se mladi primerjajo s tovrstnimi idealiziranimi podobami, se seveda zlahka počutijo kot zgube.
Digitalizacija in pehanje za osebnim uspehom med mladimi terjata visok psihološki davek
Prevlado družbenih omrežij lahko povežemo tudi z naraščajočo ideološko in politično polarizacijo med mladimi. Znano je namreč, da se na teh omrežjih tipično oblikujejo tako imenovane odmevne (eho) komore, ki povezujejo podobno misleče v virtualne mehurčke in tako utrjujejo mnenja posameznikov znotraj posameznih mehurčkov, hkrati pa med seboj idejno oddaljujejo mehurčke kot celote. Rezultat je politična in vrednotna polarizacija, ki jo zaznavamo tudi med mladimi. Vedno manj mladih se na primer pozicionira na sredino, ko gre za vprašanje politične levice in desnice. Vedno bolj različna so mnenja o učinku priseljencev na slovensko družbo. Vedno več mladih je popolnih neobiskovalcev verskih obredov, vendar se je po drugi strani občutno povečalo tudi število rednih (tedenskih) obiskovalcev. V razdeljeni mladini lahko vidimo razloge za izjemno razširjeno percepcijo sovražnega govora, ki ga na mesečni ravni na internetu srečuje več kot štiri petine mladih. To je smiselno upoštevati tudi, ko si poskušamo razložiti povečane ravni stresa in osamljenosti.
A pospešena digitalizacija mladih s seboj prinaša tudi marsikaj dobrega. Večina mladih na primer uporablja internet tudi kot vir priložnostnega učenja. Velika večina jih na internetu bere časopise in revije. Internet se kaže tudi kot pomemben kanal za politično informiranje in participacijo.
Vzporedno z naraščajočo digitalizacijo mladi izražajo tudi vedno višje ravni ekološke zavesti; 84 odstotkom je varovanje okolja pomembna ali zelo pomembna vrednota. Danes jih več kot dve tretjini nagovarja ali želi nagovarjati svojo družbeno okolico k okolju prijaznemu delovanju, medtem ko je bilo leta 2010 takih le 37 odstotkov. Močno se je povečal tudi delež mladih, ki so pripravljeni bojkotirati izdelke iz naravovarstvenih oziroma iz širših etičnih razlogov.
Nikoli še nismo imeli tako digitalizirane in okoljsko ozaveščene mladine. Pa tudi tako ambiciozne in individualizirane ne. Na žalost digitalizacija in pehanje za osebnim uspehom med mladimi terjata visok psihološki davek. Slovenska družbe brez dvoma premore dovolj resursov in znanja, da uspešno naslovi tudi ta problem. Gre predvsem za vprašanje politične volje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
