(O KNJIGI) Haruki Murakami: Vsi božji otroci plešejo

Pred 28 leti je japonsko pristaniško mesto Kobe udaril potres z močjo 7,2 stopnje, ob tem je umrlo 6400 ljudi. Istega leta marca je Tokio pretresel še teroristični napad na podzemno železnico. Haruki Murakami je bil takrat že uveljavljen pisatelj in živel v Združenih državah Amerike. Dogodka sta v njem spodbudila val približevanja domu, obrat v opazovanju in razmišljanju. Vrnil se je na Japonsko in začel pisati opazno drugače, kot je prej. Bolj angažirano, vpleteno, njegovi liki niso bili več indiferentne osebe. Tako kot v japonski družbi se tudi v Murakamijevih delih po teh dveh dogodkih začne prebujati svojevrstno sočutje. Vsi božji otroci plešejo je zbirka šestih kratkih zgodb (tudi v Sloveniji) priljubljenega pisatelja in vse zgodbe imajo skupno izhodišče - v vseh ima ključno mesto rušilni potres v Kobeju, a vpleten je na različne načine in zelo subtilno. Včasih ga komajda zaslediš. Za Murakamijeve protagoniste je naravna nesreča prekretnica v njihovih življenjih, čeprav v sam potres niso bili neposredno vključeni. Avtor prepoznava in raziskuje različne pretrese, ki jih je v družbi odtisnil potres. Osredotoči se na male ljudi in na praznino v njihovih življenjih, na razpoke, ki jih trgajo, in na vezi, ki jih ohranjajo v pogonu. To počne nežno, a hkrati ne prizanaša, saj je praznina v likih brezkompromisna rdeča nit. Potres, čeprav daleč na severu otoka Honšu, je tisti, ki povzroči soočenje s to praznino človeka in hkrati z družbeno travmo. Nekdo izgine, drugi išče, tretji pomaga, četrti odkrije ...

Vseh šest glavnih protagonistov je v preteklosti zaznamoval dogodek, a se ga ne zavedajo, dokler se ne zgodi nek pretres ali potres. Ta je lahko le novica na televiziji, v časopisu, ki nekoga ohromi, drugega pa požene na nepojasnjene poti. Za tisto obdobje je menda za Japonsko značilen razmah prostovoljstva, kar v izrazito individualistični kulturi prej ni bilo običajno. Naenkrat se bralec z liki japonskega mojstra besede lahko celo poistoveti in sočustvuje, saj malemu človeku pretenciozno pokloni glas, zgodbo, vrednost. Zgodbe, nastale okoli leta 2000, med seboj veže tudi tipično Murakamijevo pisanje. Tako bralcu v svoji značilni nedorečenosti ne nakazuje obetajočega se konca, kaj šele odgovore na nakopičena vprašanja. On le osvetljuje možnosti, raziskuje, pušča odprta okna. Gre za izseke iz življenja, ki se tako kot se začnejo, tudi končajo ... brez pojasnila ali epiloga. Razočara pa tudi ne tistih, ki imajo v njegovih delih radi fantastične elemente ali pa humorne vložke. In čeprav je jezikovna struktura japonščine popolnoma drugačna od slovenske, je prevod Domna Kavčiča tak, da se bere gladko in ohranja občutenje zgodb, stekajočih se v bližino opazovanih usod.