Urban Červek
"Vsakdo ima pravico do pitne vode. Vodni viri so javno dobro v upravljanju države. Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago. Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno." Tako piše v 70. a-členu slovenske ustave. Člen so poslanci v ustavo vnesli leta 2016. A ustava - kot vsak drug predpis - je le črka na papirju, če se ne izvaja. Razlogov za to, da imamo v Sloveniji dostop do zadostnih količin pitne vode, je veliko, nikakor pa tega razkošja, ki ga marsikje v tujini nimajo, ne bi smeli jemati za samoumevnega in nespremenljivega.
V Mariboru imamo največji sistem za oskrbo z vodo v Sloveniji; Mariborski vodovod v celoti ali vsaj delno oskrbuje s pitno vodo porabnike v 16 občinah, njegova zgodovina pa sega v davno leto 1901. Vodonosnik Vrbanski plato je največji vodni vir v severovzhodni Sloveniji. Leži na severozahodnem robu Maribora, na severu meji na Kalvarijo, na zahodu na Kamnico in na jugu obsega še območje Mariborskega otoka in Koblarjevega zaliva.
"Črpanje vode v vodovodni sistem poteka iz naravnega bazena podtalnice. Na Vrbanskem platoju, našem največjem vodnem viru, se voda črpa iz globine približno 40 metrov, izdatnost posameznega vodnjaka pa je 50 litrov na sekundo. Vodnjaki so preko povezovalnih cevovodov povezani v mestno vodovodno omrežje, v katerem se vzdržuje ustrezen tlak in na ta način voda priteče do uporabnikov. Glede na trenutne potrebe se preko sistema avtomatizacije vključujejo in izključujejo posamezni vodnjaki. Za bolj oddaljene uporabnike in uporabnike na višje ležečih področjih se oskrba z vodo zagotavlja preko pomožnih vodooskrbnih objektov, kot so prečrpalne postaje, vodohrani in hidroforske postaje," pojasnjuje delovanje sistema direktor Mariborskega vodovoda Miran Jug. V vodovodnem sistemu, ki ga ima v upravljanju Mariborski vodovod, v povprečju dnevno načrpajo od 35.000 do 40.000 kubičnih metrov vode, s katero oskrbujejo približno 170.000 prebivalcev.
V Mariboru je tudi največji javnozdravstveni laboratorij v Sloveniji. Zdaj poimenovan Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) v Prvomajski ulici na Teznem je v spominu večine Mariborčanov še vedno ostal kot nekdanji Zavod za zdravstveno varstvo. V laboratoriju letno analizirajo več kot 50.000 vzorcev vode, dve tretjini predstavljajo vzorci pitne vode.
Kvaliteta vode se z leti izboljšuje, pojasni Darja Repnik iz Centra za okolje in zdravje NLZOH, medtem ko nam predstavlja delo laboratorija. V letu 2004, ko se je začel državni monitoring pitne vode, so v kar 20 odstotkih vzorcev vode odkrili bakterije fekalnega izvora, danes pa znaša ta delež le dva odstotka.
V okviru notranjega nadzora pitne vode Mariborskega vodovoda se vzorci na omrežju odvzemajo vsak delovni dan. Skupno so v preteklem letu odvzeli 2164 vzorcev za mikrobiološka preskušanja in 103 vzorce za kemijska preskušanja. Mikrobiološko neskladnih je bilo 79 vzorcev. V večini primerov so zaznali prisotnost koliformnih bakterij, ki niso zdravju škodljive, v dveh vzorcih pa je bila ugotovljena tudi prisotnost fekalnih bakterij - Escherichia coli in enterokokov. Vsi ti primeri se vodijo v informacijskem sistemu monitoringa pitne vode.
V primeru neskladnosti vzorca o tem takoj obvestijo izvajalca oskrbe z vodo, ki mora v primeru ogrožanja zdravja na to opozoriti uporabnike, do sanacije se v primeru mikrobiološkega onesnaženja običajno uvede ukrep prekuhavanja vode, v primeru kemijskega onesnaženja pa tudi prepoved uporabe vode pojasni Darja Repnik. Vzorce jemljejo tako na črpališčih kot v vodooskrbnih objektih in na pipah uporabnikov (v vrtcih, osnovnih šolah in v drugih javnih objektih) in v vseh občinah, ki jih s pitno vodo oskrbuje Mariborski vodovod, pravi direktor vodovoda Jug. Odvzemnih mest je 130.
Sprehodimo se po labirintu hodnikov in laboratorijev NLZOH v Prvomajski ulici, kjer v bele halje opravljeni strokovnjaki švigajo med nepregledno množico omar, cevk, laboratorijske steklovine, stekleničk z reagenti, računalniško vodenih aparatov za analizo, petrijevk z gojišči za mikroorganizme. Tam po strogih mednarodnih standardih stran od pozornosti javnosti dan za dnem zagotavljajo, da v Sloveniji pijemo čisto pitno vodo. Laboratoriji se raztezajo v treh nadstropjih, od mikrobiološkega laboratorija, kjer preverjajo prisotnost bakterij (kmalu tudi virusov), do kemijskega laboratorija, kjer v najsodobnejših napravah zaznavajo težke kovine, ostanke farmacevtskih spojin in številne druge molekule, kemijske parametre.
Od mikroorganizmov do farmacevtskih spojin
V Sloveniji več kot 90 odstotkov pitne vode pridobimo iz podzemnih vodnih virov. To nam v večini primerov omogoča izredno kakovostno pitno vodo. Največja nevarnost za pitno vodo so mikroorganizmi, ker zaradi njih lahko zbolimo takoj.
Od kemikalij so največja grožnja tiste, ki jih uporabljamo v velikih količinah, in pa tiste, ki so v okolju obstojne ali imajo sposobnost bioakumulacije. To so snovi, ki se nabirajo v maščevju živali ali človeka in se tako prenašajo tudi s prehransko verigo, na primer PCB ali živo srebro. V preteklosti je bila pozornost usmerjena na vplive industrijske in kmetijske dejavnosti, v prihodnosti pa bodo najverjetneje veliko težavo predstavljali kompleksnejši parametri, kot so razgradni produkti farmacevtskih spojin. Uporaba biocidov in antibiotikov pa povzroča, da so mikroorganizmi vedno bolj odporni.
Kaj ta trenutek najbolj ogroža pitno vodo pri nas? Včasih so bili to pesticidi in nitrati iz umetnih gnojil (torej kmetijska dejavnost), zdaj pa ni več tako, pravi Darja Repnik, saj so številne snovi v kmetijstvu prepovedane, pa tudi ljudje smo postali bolj ozaveščeni o škodljivosti njihove uporabe. Po drugi strani je v vodi vse več ostankov farmacevtskih sredstev. "Naša družba se stara, posledično pojemo vse več zdravil, predvsem tistih, ki imajo psihoaktivni in protibolečinski učinek, kar se odraža tudi ugotovljeni prisotnosti v pitnih vodah. V okviru imisijskega monitoringa smo v letu 2020 v vzorcih podzemnih voda ugotovili prisotnost farmacevtskih spojin - karbamazepina (protiepileptik) in kofeina."
Podzemne vode je tudi vse manj, saj z gradnjo stavb in cest prekinjamo podzemne tokove vode in s tem polnjenje podzemnih virov, opozarja Darja Rupnik. Če je vode vse manj, se že ob enakih količinah kemijskih in mikrobioloških snovi njihove koncentracije višajo. Svoje prispeva tudi povečevanje količine uporabljenih razkužil in čistil, ki je povezano s sodobno vojno proti bakterijam v gospodinjstvih (reklame za sredstva, ki "uničijo 99,9 % bakterij"), čeprav je večina za človeka povsem neškodljiva ali celo koristna.
Pitna voda je čista voda, bistra in brezbarvna, brez vonja in okusa, brez zdravju škodljivih snovi in povzročiteljev bolezni z ustrezno vsebnostjo mineralov. Za pitje je najboljša primerno hladna (med 8 in 13 stopinjami Celzija).
S takšnim početjem pravzaprav zamenjujemo eno onesnaženje z drugim; mikrobiološko s kemijskim, opozori Katja Zelenik iz Centra za mikrobiološke analize pri NLZOH. Njeni sodelavci v vodi iščejo prisotnost bakterij, kot nam na primeru kontrolnih testov pokažejo v prostorih njihovih laboratorijev. Tam vzorce vode skoncentrirajo s pomočjo filtrov, na katere se ujamejo bakterije, nato pa filtre nanesejo na posebej pripravljena gojišča. Če na njih zrastejo kolonije bakterij, so dokazali njihovo prisotnost v vodi.
Dr. Boštjan Križanec je vodja oddelka za kemijske analize živil, vod in drugih vzorcev okolja. Razkaže nam aparature, s katerimi ugotavljajo številne parametre, od rutinskih osnovnih fizikalno-kemijskih parametrov - pH, električna prevodnost, vsebnost prostega klora, motnost, videz in vonj, dodatno še prisotnost organskih snovi, spojin ogljika, dušika, fosforja - do parametrov, ki jih določajo v sledovih, kot so pesticidi, farmacevtske spojine, prisotnosti pesticidov (preko 60), stranskih produktov dezinfekcije, kovin, ki lahko izvirajo iz zemlje ali iz inštalacij (na primer svinec), in tako naprej. Vsi postopki in tudi izobraževanja sodelavcev so strogo predpisani po ISO-standardu kakovosti, ki laboratoriju omogoča mednarodno akreditacijo. "Zunanji presojevalci zagotavljanja predpisov akreditacije nas preverjajo vsako leto. Če izgubiš akreditacijo, lahko kar zapreš laboratorij, s tem ni šale," pravi dr. Križanec.
Izkaže se, da oskrba s pitno vodo ni nikakršno naključje ali zgolj posledica sreče, da Slovenija leži na z vodo bogatem ozemlju, ampak je to kompleksen sistem, v katerem delujejo številni visoko usposobljeni profesionalci, ki skrbijo, da viri vode ostanejo neonesnaženi in da voda priteče do vsakega odjemalca. Čista voda iz pipe je tudi rezultat njihovega dela.
