Vstala sva zgodaj. Sin in jaz. Še pred soncem, ki bo šele čez uro pokukalo izza Kopice. Bilo je hladno jutro, sredi virusne krize. Skoraj se nama je videla sapa, ko sva premražena korakala proti lopi. Na srečo sva dračje in polena pripravila že prejšnji večer. Zakurila sva pod kotli in po dobri uri je začelo brbotati. "Upam, da bo teklo," sem pokimal sinu in v mladeničevih očeh sem zagledal sled upanja. Kapljati je pričelo ob sončnem vzhodu. Nastavila sva kozarec in skoraj štela dragocene kapljice, ki so se zbirale, ujete v steklu. Ob času zajtrka je bilo vsega konec. Utrujena, a ponosna sva odnesla pridelek v hišo. Dekleti sta rezali kruh in kuhali čaj.
"Evo, današnji internet," sva ponosno postavila izplen na mizo.
"Dosti se ga je nateklo," je rekla žena. "Za tak dan mislim."
"Potrebujem ga za oddajo seminarske," je brez veliko cirkusa svoj delež odnesla hči študentka.
"Dopoldne imam učence," je globoko zajela žena profesorica.
"Priprave na maturo," je rekel sin maturant.
Ko so odšli, sem pogledal v stekleničko. Le nekaj bitov interneta je še ostalo na dnu posode. Premalo za oddajo teksta. Vzdihnil sem, družina je pač prva. Odpravil sem se na dvorišče h kletki. Tam je pohlevno grulil Ferdinand. Pravijo, da je eden njegovih prednikov v Pariz sporočal Napoleonove zmage. Zavezal sem mu pričujoči tekst okoli noge.
"Leti, Ferdinand, leti. In naj ti bo sreča mila."
Analize ob koncu koronakrize so z grozo ugotovile, da velik del prebivalstva ni mogel opravljati tolikanj prehvaljenega dela od doma. Učenci se niso mogli povezati v spletne učilnice, uradniki niso bili sposobni pregledovati dokumentov od doma. Država in njeni strategi na najrazličnejših ministrstvih so prišli do skrb zbujajočega spoznanja, da je pokritost Slovenije z internetom, da ne zapišem s širokopasovnim, slaba. In so se celo začudili in so obljubili, da bo to dejstvo predmet bodočih analiz.
Naj pojasnim, kakšna je resnična situacija, ker jo živim že od časov, ko so prvi biti zaokrožili po planetu s pomočjo tega znamenitega protokola. V mestih se seveda ne sekirajo. Mesta in druga urbana okolja so dobila internet takoj, ko so znanstveniki prerezali popkovino. Še bolje rečeno; takoj, ko so kapitalisti ugotovili, da je mogoče internet zaračunavati. In da je zadeva profitabilna kot sam hudič. Nekaj kablov, nekaj spojk, kakšna manjša napravica in števec, ki se v vsakem stanovanju vrti kot nor, ko se civilizacija napaja z na novo odkrito povezanostjo. Najbrž niti nafta, niti orožje trenutno nista bolj dobičkonosna od komunikacije. In od klepetanja.
Kakorkoli: država je koncesijo do oskrbe z internetom podelila zasebnikom. Ali pa paradržavnim podjetjem, skratka falotom, ki v prvi vrsti zasledujejo profit. In internetni profit se z nekaj metri inštalacij in s stotinami stanovanj v mestih bogati in debeli kot v Marxovem priročniku. Povsem nekaj drugega pa se zgodi na podeželju. Tam, zaradi oddaljenosti, razpršenosti, pregovorne revščine in tradicionalnega načina življenja internet naenkrat ni več dobičkonosen. Govorimo seveda o zemeljskooptični infrastrukturi. Za njo je preveč stroškov za premalo profita. Zato so komercialni ponudniki nezainteresirani za internet na podeželju, paradržavni ponudniki pa se ga izogibajo kot hudič križa. Tako smo obsojeni na komercialne ponudnike, ki ponujajo mobilno storitev; ta je pregrešno draga, pogosto nestabilna, podatkovno omejena in kljub vsemu na mnogih belih lisah slovenske geografske nagubanosti tudi nedostopna …
In medtem ko internetni ponudniki v mestih ponujajo pakete, bogatejše kot božična darila, smo pri nas še vedno prepričani, da je trojček zgolj nenavadna spolna praksa
Če se ne splača, tega ne bo. Pa četudi gre za javni interes
Obiščite spletno stran brez oglasov.
