Zadnji dnevi so bili v znamenju kulture in valentinovih srčkov. O valentinovem kot prazniku zaljubljencev ne izgubljam besed, vedno se mi je zdel komercialni pritepenec. Morda zato, ker se je pojavil, ko moja generacija ni več omedlevala od ljubezni. Je pa bil v Mariboru tokrat zelo zanimiv kulturni praznik. Zdelo se mi je podobno, kot so bile zadnja leta državne proslave ob dnevu državnosti, ko sta bili vedno dve proslavi in ko je ena stran po vsej sili hotela spremeniti kitico v himni, saj bi po njihovem morala vsebovati boga. Ali Boga. A ta predlog ni bil sprejet, morda ga sploh niso uspeli uradno predlagati. Morda je zato bolje praznovati brez himne kot z napačno kitico. Še en morda: morda so tako menili organizatorji osrednje občinske proslave v Minoritih, kjer "za ziher" himne ni bilo, ne glasbe ne petja. Nekulturno za praznik kulture. Državni praznik! Prešernove nagrajenke za življenjsko delo, Mariborčanke, pesnice, pisateljice, prevajalke Erike Vouk, niso niti omenili. V njenem mestu. Navsezadnje naj bi bila proslava v njenem mestu tudi njej v čast. Tisti, ki so bili tedaj na proslavi, so pomislili, da so se zmotili in da je nagrajenec pravzaprav arhitekt, ki je bil glavni govorec, govoril pa je največ o sebi. Jaz, jaz, jaz. Pa o neumnem Mariboru. Zanimivo, da se je nadvse zanimivo predavanje (v čast praznika kulture) Petra Kovačiča Peršina v UK začelo z Zdravljico, tako kot recital poezije Prešernove nagrajenke v nabito polni dvorani Franja Žižka v gledališču. Ko smo že ali pa še pri kulturnem prazniku, je izzvala kakšen porogljiv nasmešek še čestitka zadnje čase tolikokrat omenjane stranke SD, ki je iskreno čestitala ob prazniku z ličnim rdečim plakatkom in s Kajuhovimi verzi Moja pesem ni le moja pesem, to je krik vseh nas … Krasno, nerodno je le, da so jih pripisali Srečku Kosovelu. So me pa spravili tako v dvom, tako da sem šla preverit, ali se motim jaz ali oni. Oni so se.
Spet bom od koga kregana, da ne najdem nobene pozitivne zgodbe. Da je v Mariboru vendar toliko uspešnih ljudi, ki ne najdejo prostora na naših straneh. Res je, rada bi stisnila roko mariborski pravnici, ki je dobila v tujini že drugi častni doktorat, pa to mesta ne zanima. O, vse kaj drugega bi bila kakšna športna zlata medalja! A ena taka nikomur škodljiva pozitivna mariborska zgodba je Slavc Kovačič. Najpogosteje se srečava v Slovenski ulici (kjer je, mimogrede, urarka že več kot dve leti na bolniški), vedno je nasmejan, ignorira leta in ima "še vedno" kot oglje črne lase, iz njega pa vihra mladost. Skrila se je vanj in ga vodi skozi življenje. Mladi ne vedo, da je bil nekoč glavni vokalist in frontman ene najpopularnejših slovenskih pop zasedb Čudežna polja, pri njem poštar še vedno zvoni samo dvakrat in tista iz pesmi najbrž nikoli ni izvedela, da drugo ljubi, ne, zadnje generacije ga poznajo bolj kot teve lik Spidi in kot otroškega animatorja, zelo redki pa vedo tudi za njegovo avtorsko in producentsko delo in za uspehe na avdio in video področju. Zadnja leta piše glasbo in besedila za mlajše in s temi pobira nagrade na mednarodnih festivalih, samo v lanskem letu jih je pobral 24! Kadar ga srečate, mu kar stisnite roko, za nazaj in za naprej, saj pravi, da mora na tem svetu še marsikaj postoriti.
P. S. Pred nekaj dnevi je danska in grška princesa Tatiana obiskala Maribor, ker je rojstni kraj njenega očeta Petra Blatnika. Bila je očarana, tako nad mestom kot nad dinamičnim županom, ki ji je mesto razkazal. Na Instagramu je navdušeno zapisala, kako čudovito mesto da je Maribor, kako krasen je sprehod ob Dravi, kulturni center na Lentu … Pač, kar ji je župan pokazal. No, tudi jaz ji ne bi kazala mariborskih pack. Ko sem imela obisk z urejenega evropskega severa, obiskovalcev nisem peljala do svojega doma po bližnjici, po Barvarski ulici in po nevarnih razbitih stopnicah pri Taliji, ampak lepo okrog ... In pazila, da se ne spotaknejo ob pasteh naših pločnikov.
