Odstop pravosodne ministrice, odhod generalnega sekretarja SD s funkcije, stavka zdravnikov, ki je kar nekako izginila s prvih mest poročil in naslovnic časopisov, protestni shodi sodnikov namesto stavke, populistični prijemi tistih, ki jim takšno stanje v državi ustreza v lovu na naklonjenost večine, ki bi omogočila ponoven vzpon na oblast. Pa še kaj bi se našlo v tej naši ljubi državici Sloveniji, o čemer potekajo neskončne ulične, gostilniške in še kakšne debate. Človek kar malce pozabi na svoje skrbi.
Ali pa tudi ne. Na srečo kakšnih pretiranih skrbi trenutno nimam in me prej naštete afere ali dogajanje kot upokojenko pravzaprav niti ne zanimajo preveč. Preveč pasivna državljanska drža? Mogoče. Svojo državljansko dolžnost opravim z odhodom na volitve, nasploh pa me politično dogajanje, na srečo, več niti ne zanima niti ne gane preveč. Uživam v penziji in se zgodi, da zjutraj včasih pomislim, kateri dan v tednu sploh je. Potem pa me na to, ali je torek, sreda ali petek, spomni kupček prospektov in reklam za vse mogoče reči, ki jih potrebujem(o) - ali pa tudi ne. Ugodnosti, popusti, znižanja, zadnja priložnost, vse mora ven, praznimo skladišča ... včasih mi vzbujajo občutek, kot da bom nekaj zamudila, če se v trenutku ne odpravim v to in to trgovino in kupim, kar mi ponujajo. Na srečo nisem te sorte, da bi zlahka nasedla vabljivim ponudbam trgovcev. Niti nisem med tistimi, ki bi zaradi centa ali evra nižje cene šla v tri trgovine po tri najcenejše izdelke. Res pa je, da kataloge prelistam in si tako ustvarim podobo o posameznih ponudbah. Kar včasih, ko načrtujem večji nakup (gospodinjski aparat, pohištvo na primer), pride prav. A prav pride tudi zato, ker se sčasoma naučiš, da se ugodne, neverjetne, enkratne ponudbe ciklično ponavljajo - in da ničesar ne zamudimo, če se v trgovino ne odpravimo takoj, ko nas tja z vsemogočimi triki vabijo. Prijemi so seveda različni. Eni prisegajo na najnižje cene in da zato nikakršna kartica zvestobe ni potrebna, spet drugi ponujajo vse mogoče ugodnosti in popuste, če si omislimo njihovo kartico, tretji mi bodo za en evro prodali letno vinjeto, četrti se bo spomnil še kakšnega trika.
A tudi potrošniki smo različni. Eni bodo preverili vsako pakiranje in deklaracijo na njem ter primerjali cene, spet drugi bodo v košarico (ali voziček) vrgli vse, kar jim pride pod roke, samo da je poceni. Saj je v reklami pisalo, da takšne priložnosti ne bo več. Seveda se na koncu izkaže, da še tako ugodna ponudba v kateri od verig, ki se postavlja z nizkimi cenami, sploh ni tako ugodna, kot je videti na prvi pogled, predvsem ko primerjamo ceno na kilogram ali katero drugo enoto. Da o kakovosti nekaterih izdelkov sploh ne govorimo.
Morda se komu zdi smešno, a meni je listanje reklamnih katalogov včasih prav zabavno. Za razliko od reklam, ki mi jih vsiljujejo na računalniškem ali TV-ekranu. Kar nekaj spretnosti in tudi evrov nas stane, da preprečimo prikazovanje reklamnih sporočil na računalniku in tablici, nič pa ne moremo glede reklam med poročili, filmi ... na TV-zaslonih. Pravzaprav lahko, in to tudi vedno storim - preklopim na drug kanal, tačas ko so na tistem, kjer kaj gledam, reklame. O tem, kako poneumljajoče in seksistične so nekatere od njih, pa morda kdaj drugič.
