Iz penziona je včasih prav zanimiv pogled na sedanjost. Trudim se, da me ne bi preveč zanašalo v stare čase, skušam razumeti vse novo, kar se ponuja in se nam dogaja. A se mi zdi, da bi nekatere vrednote vendarle veljalo ohraniti. Spoštovanje do soljudi na primer, prevzemanje odgovornosti za lastne napake (tudi za ceno izgube položaja), vljudnost, trud, da sam kaj dosežeš, ne le čakaš, da drugi vse naredijo zate, in še kaj bi se našlo.
Tako pa zadnje dni berem, da je nek mulc sedel v avtobusu na prostoru, namenjenem invalidom, torbo pa imel na sedežu poleg sebe. Da bi prepustil sedež moškemu z berglo, mu na misel ni prišlo, ob gospo, ki je mulcu rekla, ali ne bi odstopil sedeža človeku z berglo, pa se je zgolj obregnil, mirno sedel naprej in niti torbe ni umaknil s sosednjega sedeža. Dve okoli ušes bi primazala njegovim staršem, ker mulc je samo njihov produkt. Kam vodimo naše otroke, mi daje misliti tudi članek v našem Večeru, da se najdejo mladoletnice, ki zaradi vstavkov v zadnjico ne želijo telovaditi v šoli. Da jim vsadek ne bi počil. Kdo je tu nor? Kaj je narobe s starši, ki mladoletnicam dovolijo in še plačajo povrhu, da si v dobi, ko se jim telo še razvija, vstavljajo vsadke v rit? Spet me ima, da bi se vrnila v stare čase in jih nekomu naložila po tej riti, brez vsadkov seveda. Staršem, ne otroku. V takšnih primerih ne priznavam, da sem starokopitna, vztrajam, da sem zgolj stvarna, z obema nogama na tleh in da ne moraliziram kar tja v en dan.
Kot tudi ne bom moralizirala ob dveh nedavnih primerih mariborskih veljakov, ki sta nekoliko nadelana sedla za volan, pa imela smolo, da ju je ustavila policija in sta "napihala". Dodatna smola je bila, da je javnost to izvedela. Se zgodi. Vsi smo pod kožo krvavi in nihče ni brez napak. Se pa razlikujemo po tem, kako ob teh napakah ravnamo. Koliko smo pripravljeni prevzeti odgovornost zanje. Funkcionarjem in najvidnejšim državnim in občinskim veljakom je dovoljeno manj kot navadnim smrtnikom. Amen. In ob ravnanju po odkritju vožnje v alkoholiziranem stanju se kaže, koliko je kdo pripravljen sprejeti posledice svojega ravnanja. Eden od njiju, vsestranski mariborski nadzornik, je kmalu odstopil sam, drugi, podžupan, pa je svoj odstop županu le ponudil. Torej svoje napake ne priznava, čeprav je očitna. Dovolj mu je bilo odstop ponuditi. S tem je pokazal dvoje - da dejansko ni nameraval odstopiti, torej prevzeti odgovornosti za svojo napako, ampak jo je preložil na župana. Ta pa odstopa ni sprejel, ker je ta podžupan menda tako zelo pomemben in sposoben, da mesto brez njega ne zmore. A res? Zavedati se je treba, da nihče ni nenadomestljiv. Tudi če je "napihal" samo malo čez mejo dovoljenega, je vendarle prekoračil zakonsko dopustno mejo. Tudi generalni državni tožilec je samo za malenkost presegel dovoljeno mejo, pa je v trenutku odstopil. Ni ponujal odstopa, odstopil je. In to so tiste malenkosti, ki delajo razlike med odgovornimi ljudmi. Ti vedno "padejo" zaradi majhnih stvari, le redko zaradi "velikih".
