Veselje. Petnajstletniki v Sloveniji so v mednarodni primerjavi dosežkov pri bralni, matematični in naravoslovni pismenosti Pisa, kot smo izvedeli prejšnji teden, dosegli nadpovprečne rezultate. Ne sicer tako izstopajočih kot petnajstletniki iz štirih najbogatejših kitajskih provinc (kar že poraja dileme) in Singapurja, a podobne dosežkom njihovih vrstnikov iz zelo razvitih držav, Danske, Norveške, Nemčije, Belgije, Francije. Čas za zadovoljstvo? Samozavest?
Žalost in skrb. Tretjina petnajstletnikov pri nas je žalostna, pogosto ali vedno, več kot polovica se jih vedno ali pogosto počuti zaskrbljena, pravi letošnja Pisa. Zaskrbljenost povsem razumem. Današnja generacija mladih bo po nekaj stoletjih prva, ki utegne po napovedih živeti v povprečju slabše kot prejšnje. Pet milijard je v globaliziranem svetu kandidatov za delo - in vse več robotov. Bo človeštvu uspel preboj pri iskanju novih virov energije? Koga pri zdravi pameti vse to ne bi strašilo in koga ne bi vznemirjal sodobni svet z vsakovrstnimi grožnjami, ekonomskimi, kibernetskimi, vojaškimi, podnebnimi? In če se nova zaostrovanja, spopad ali kriza za nekaj časa umirijo, za mlade še vedno ostaja temeljno vprašanje: s kakšnim delom se bomo preživljali? Ta izbira je v času hitrih sprememb gotovo še težavnejša kot pred pol stoletja, a po drugi strani - koliko ljudi si je pred pol stoletja predstavljalo, da bodo slovenski astrofiziki delali v Sloveniji? Da bodo tudi s slovenskih klinik in inštitutov prihajali v svetu odmevni dosežki in odkritja?
Žalost in sence. Pri naših najstnikih je bila po poročanju medijev v primerjavi z vrstniki iz drugih držav poleg žalosti, nižje stopnje motiviranosti in občutka pripadnosti oziroma sprejetosti v šoli v raziskavi Pisa zaznana najnižja pogostnost izražanja pozitivnih čustev, ponosa, veselja, sreče, radosti. Se zdi mladim pri nas izražanje takih čustev staromodno, so skeptični do njih ali ne najdejo več pravih povodov zanje? So pričakovanja previsoka? Variacija Kekčeve pesmi, te dni so jo predvajali po radiu, ne govori več kot prvotna "v eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh", temveč "v eni roki nosim sence, v drugi roki grenki smeh".
Grenkoba in sreča. Med najbolj srečnimi na svetu prebivalci Slovenije menda nismo; če pogledamo svetovno poročilo o sreči, smo na 44. mestu med 156 državami, a znatno višje po indeksu človekovega razvoja, ki upošteva objektivne kazalce - bruto družbeni proizvod na prebivalca, pričakovano življenjsko dobo, vpis v šole, zdravstvene kazalce …, in celo na šestem mestu, skupaj s Švedsko, pri indeksu blaginje otrok, vendar z resnimi skrbmi zaradi regijskih razlik, ki vplivajo na to, kakšni bodo izobrazbeni dosežki posameznikov. Povprečna samoocena zadovoljstva z življenjem v lanski raziskavi slovenskega statističnega urada med vprašanimi, starejšimi od 16 let, pa je bila 7,2 (na lestvici od 1 do 10), pri študentih in dijakih celo 8,4, pri aktivni generaciji, brezposelnih in upokojencih manj. Največ, kot ugotavljajo statistiki, štejejo pri občutkih zadovoljstva zdravje, služba in ekonomski položaj, prosti čas, odnosi z drugimi ljudmi - sorodniki, prijatelji, sosedi, kolegi.
Je torej najtežje biti star 15 let? In se potem nekako, kljub velikim skrbem, strahovom in kakšnim nezadovoljstvom, pobotamo z življenjem in iščemo, vsak po svoje, lepe in dobre stvari, priložnosti za ustvarjalnost in nove dosežke? Za sodelovanje in sožitje, za upanje.
