Končno! Pa smo le prilezli en velik korak naprej. Vsaj upam, da je tako, kajti povsem prepričana le še nisem. Bom kar nadaljevala, brez uvoda, ki bi ga najbrž kdo od bralcev potreboval, a nimam časa. Preveč se mi mudi naprej. Dočakala sem, vsaj resno upam, čas, ko beseda Kmet (ja, z veliko začetnico), ne bo več psovka. In bodo kmetavzi (ne kmetje, da ne bo pomote) samo še tisti, ki jim še vedno ne bo jasno, da si oni med nami, ki znajo z zemljo, ki jo imajo radi in jo s srcem obdelujejo, zaslužijo vse spoštovanje. O, ti, čudežna beseda samooskrba. Ja, je pa le žalostno, da smo jo začeli vsak dan bolj slišati po zaslugi virusa, ki zoprno smrdi po smrti. In ne zato, ker bi naši možgani bili sposobni pravočasno slišati tiste, ki že dolgo vztrajno opozarjajo, da ne spoštujemo narave tako, kot bi jo morali, saj smo menda najbolj razvita živa bitja na tej materi Zemlji.
Ja, zdaj nas že gloda črviček, ki nosi sporočilo, da se v tej naši prelepi, zeleni in z rodovitno zemljo obdarjeni domovini nismo sposobni prehraniti sami. Da menda ne moremo sami pridelati toliko hrane, kot naj bi je pojedli, da bi bili živi in zdravi. Jaz tega že ne verjamem. Preprosto ne in ne. Zato, ker že vse življenje hodim po svetu, posebej po našem koščku planeta, z odprtimi očmi.
In kaj že dolgo gledam? Nekoč prekrasne njive in travnike, na katerih je raslo vse, kar smo potrebovali za preživetje. Ja, nekoč. Zato, ker so danes zaraščene, o njih ni več sledu. Vem za vasi, ki so še ne tako daleč nazaj živele s tistimi polji in od njih. Vem za kraje, kjer je njive prerasel gozd. Tudi travnikov in koscev na njih ni več, hlevi so prazni ali celo porušeni … In veste, kaj še? So vasi, kjer nekdanji kmetje niti ene same kokoši nimajo več.
Po jajca hodijo v trgovino, enako po solato, meso, mleko … Ja, kar verjemite. In ne pozabite še na to, koliko dragocene rodovitne zemlje smo že pozidali in da to še vedno počnemo. Takoj vas lahko peljem na poučen izlet po Sloveniji. No, takoj ko bomo spet lahko hodili okoli. Krasna ideja za dopustniško in hkrati na moč poučno popotovanje.
Vedno me je jezilo, kadar je kdo ob polni mizi v nič dajal kmeta, ki je vse tisto, kar je končalo v velikokrat preveč požrešnih trebuhih, pridelal s svojimi rokami in z znanjem, ki so ga predniki predajali iz roda v rod. Niti pomisliti ne smem na sramoto tistih, katerih otroci še danes mislijo, da so krave vijoličaste barve kot tiste na švicarski čokoladi in da mleko dobimo kar iz tetrapaka. Res, res en velik fuj. Ja, na mizi večini še danes diši, ko je treba vso tisto hrano pridelati, to pa takim ta pametnim na moč smrdi. Kakšna ošabnost in neumnost obenem.
Ja, zdaj, ko imamo polna ušesa "molitve" ostanite doma in ostanite zdravi, je vsak dan glasnejše spoznanje, kakšno srečo imamo, ker tudi še blizu mest kljub vsemu ni zmanjkalo pridnih rok, ki zemljo ljubijo, jo s srcem obdelujejo in za vse nas z njeno pomočjo ustvarjajo zdravo domačo hrano. Jaz močno ploskam tudi njim.
Pa še to: saj se še spomnite, da so ob naših šolah včasih uspevali učni vrtovi, da so tam stali čebelnjaki, da so na nekaterih šolah otroci imeli tudi kmetijski pouk. Morda bomo pa le spoznali, da je bila huda napaka, ko nam je vse to postalo odveč. Še enkrat smo pretrgali popkovino, ki nas veže z naravo. Morda jo bomo pa vendarle zdaj zakrpali? In sprašujem mariborsko mestno oblast, kdaj bo naše mesto vendarle dobilo obljubljenih 20 urbanih eko vrtov? V času, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture, je nastal prvi, lani drugi … Preveč po polževo gre to naprej. Če še vedno ne verjamete, da se mudi, naj zaključim s še eno žalostno. Ob Pekrskem potoku so še njive in tam je sprehajalna pot, pa tudi dovolj travnatih površin za igro in sprehode. Potem pa stojim in gledam in se čudim. Sredi polja mladega, že za dlan visokega žita mati in sin brcata žogo. Mati ni vedela, da nista na travi. Se bomo vendarle že zbudili?
