(POGLED IZ PENZIONA) Komu gre za otroke?

Mešane občutke je sprožila pobuda Inštituta 8. marec, da se uzakoni pravica vseh šoloobveznih otrok do brezplačnega kosila v šoli. A pobuda, ki bi jo, vsaj načelno, morali podpreti vsi, ki jim ni vseeno za otroke, še posebno za tiste iz socialno šibkih družin, je bila sprejeta sila različno. Pomisleke so izrekli tudi nekateri ravnatelji, češ da bodo v šolah to težko izpeljali, naštevali so težave s šolskimi kuhinjami, razdeljevanjem hrane, časovno stisko zaradi večjega števila otrok pri kosilu in še kaj bi se našlo. Drugi so opozarjali, da bo zaradi brezplačnega kosila za vse otroke še več zavržene hrane kot doslej, saj da tisto, kar je brezplačno, ni ravno cenjeno.

Priznam, dvakrat sem bila presenečena nad odzivi glede omenjene pobude. Prvič nad zaposlenimi v šolah, ki so se postavili v obrambno držo, češ da bodo zaradi brezplačnih kosil za vse učence imeli le težave, prav tako pa me je neprijetno presenetil odziv pobudnikov, zajet v izjemno čustvenem pismu, namenjenem predvsem ravnateljem in učiteljem ter seveda javnosti. Pismo je bilo na trenutke na meji žaljivega. Čeprav se globoko strinjam s pobudo za brezplačna kosila v šolah za vse, pa vseh šolnikov, ravnateljev in učiteljev, ne gre metati v isti koš. Verjamem, da tiha večina že išče rešitve, če bo zakon sprejet, z željo, da pomagajo otrokom v stiski. Ker da stiske so, ni nikakršnega dvoma. In da za stisko niso krivi otroci, prav tako ne. Poleg tega otroci v stiski niso krivi, ker njihovi vrstniki, ki živijo v izobilju, grdo ravnajo s hrano v šoli. Zato ne bi bilo prav, da zaradi nekaj razvajenih otročajev, ki vihajo nos nad šolsko prehrano, ostanejo brez kosila tisti otroci, ki le v šoli dobijo polnovreden obrok, morda jim je edini v dnevu. Ti otroci hrane ne bodo puščali na krožniku ali se zmrdovali nad kosilom, ki jim ni pogodu. Konec koncev lahko starši odločijo, da njihov otrok v šoli ne bo jedel, in problem je rešen.

Da s šolsko prehrano niso vsi zadovoljni, tudi ni nič novega. A kot je pred leti dejal ravnatelj ene od osnovnih šol, šola pač ni restavracija a la carte. In vedno se zgodi, da kdo česa ne je in pusti to na krožniku. Iz tega ni treba delati tragedije, navsezadnje tudi odrasli na krožniku pustimo tisto, česar ne jemo. Res pa je, da imajo po šolah različne izkušnje z uvajanjem novosti. Spomnim se mariborske šole, ki je veljala za eno bolj prestižnih, na kateri so prisluhnili željam učenk in njihovih staršev, da bi otrokom ob običajni malici ponudili tudi različne solate kot eno od možnosti bolj zdrave prehrane. Po treh mesecih je bilo vse po starem. Solate so bile "in" nekaj tednov, potem so postane ostajale v vitrinah in končale v smeteh. A šola je pokazala, da zna prisluhniti željam, jih tudi izpolniti, otroci in starši pa so dokazali, da jim je za takšen pozoren odnos do njihovih želja malo mar.

Ne verjamem, da bodo otroci, ki bodo zaradi razmer, za katere niso sami krivi, težko čakali na šolsko kosilo, s hrano ravnali neodgovorno, jo puščali ali se celo zmrdovali nad njo. Zato ne bi bilo prav, da bi zaradi nekaj tistih, ki s hrano ravnajo grdo in nespoštljivo, ostali brez toplega obroka. Naj brez njega na lastno željo ostanejo tisti, ki lahko zunaj šole jedo, kar si zaželijo.