Zadnjič sem pisala o tem, kako se z generacijami spreminjajo imena, od Slavije do Lufta, pa sem pred kratkim spet naletela na ta "prepad" med generacijami. V zvezi z veliko mariborsko nepremičninsko ambicijo sem nekje omenila Klička, pa je mladenka, ki pozna mariborsko in malo širšo sceno restavracij kot jaz, začudeno pogledala: Kje pa je to? Aja, misliš Pri Treh ribnikih? Ja, pri prvem ribniku. Malo me zanese in začnem pripovedovati, kako sva z bratom nekoč veslala na ribniku, kako smo na prvem ribniku drsali, malo naprej smučali, pa vidim, da je zamaknjenost v spomine ne gane. Pa to le mimogrede, ko ravno prebiram, da za nakup Klička še ni denarja. (Tokrat še v Večeru, ker Županko še ne izhaja. Ob rob: Če je informacija v Večeru popolna, kaj bo ostalo za poročanje Županku?)
V istem članku zvem, da za tržnico pa denar je. Kredit seveda. Ki ga bo treba seveda odplačati. Bolj kot to pa me zanima tisto malo nazaj. Neka gospa, direktorica gradbenega podjetja, izsiljuje Maribor(čane) za lepo vsoto, za katero bi občini prodala stavbno pravico za poslopje tržnice. Če prav razumem, je gospa postala lastnica te pravice pred dobrimi tremi leti, najbrž na podlagi neke nore pogodbe. Nekdo jo je z njo sklenil. Kdo? No, nikar preostro, saj je zagotovo vse pravno pokrito.
Včasih me moti, da sem še vedno nekakšna pritožna knjiga. Prav "šuntajo" me, naj napišem kaj o kakšni mestni svinjariji, kot rečejo. Da ne govorim spet o smrtno nevarnih stopnicah pri Taliji, po katerih se zvečer spuščajo tudi obiskovalke gledališča v visokih petah in ki bodo morda kmalu za koga usodne. Pa da ne govorim, da je kljub lepemu januarju kar smešno, da je na parkirnih prostorih ob zahodni ograji Ljudskega vrta še gnilo jesensko listje, pa ko smo že ob tej ograji, je na kilometer vidno, da ji manjkajo stebrički, sicer že desetletja, in da skoznje bujno raste neko drevje … Seveda, samo tribune je treba obnoviti in bo stadion super. Ne, ne bo. Branim se, da sem o vsem tem že pisala, pa ne samo enkrat, pa se odločevalci na take malenkosti požvižgajo. Pa napiši še enkrat, mi rečejo. Pa spet napišem. Sedaj berete. In? Nič.
Glavni trg pa napreduje, drobovje je razgaljeno, Koroški ga bodo zdaj zdaj razgalili, tako da je bil zaman jesenski poziv strokovnjaka v Pismih bralcev, da ima vodstvo občine še vedno čas ustaviti to nesmiselno drago investicijo, zaman poziv Mariborčanom, inženirjem, arhitektom, naj povedo svoje mnenje …
Zanimivo je, da se je za tako nenujno in neprioritetno investicijo mariborska vrhuška odločila v svoji vajeniški dobi. Neki preskušen slovenski župan je rekel, da se mora vsak župan, ki pred tem tega še ni počel, naučiti županovati in da potrebuje vsaj eno leto, da sploh ugotovi, za kaj gre. Ekipa brez izkušenj je obsojena na učenje in v začetku ne more delati tega, kar je pred volitvami obljubljala. Pa brez zamere, gospoda, kar naprej, prej ko se s tem sprijaznimo, bolje bo za naše zdravje. Svet se zaradi tega ne bo ustavil.
Se je pa te dni čisto rahlo zamajal, kot se nam čisto rahlo zamaje ob smrtih znancev in prijateljev in se spomnimo časov nekoč zdavnaj, pa vendar tako blizu, časov, ko smo pleskali nebo. Odšel je znani Mariborčan, pravi kleni Mariborčan, ki je, seveda nekoč zdavnaj, kot ljubljanski študent vsakokrat po prihodu v Maribor z železniške postaje z boršo zavil najprej na Ezl ek, da je srečal prijatelje, zvedel novice, predebatiral mariborske in športne aktualnosti in šele potem šel domov. Še dolgo ga bomo v mislih srečevali, na tenisu, v njegovi pisarni, na cesti …
